Because (pa me tožite, ker uporabljam tuj jezik!)
Objavil/a katja 25.3. 2008 pod Nedeljski zadetki, Glasba
Evo, avtor želi ostati anonimen (in objavljam, ker mi je vedno bolj všeč):
Ne vidiš me, čeprav sem tu
le dihanje napol v snu
piščal in boben, ti in jaz
ne bodi skromen, zdaj je čas…
tako neskončno sramežljivo
tako otroško in igrivo
tako iz srca in prijazno
ne morem reči, da je prazno…
lahko si laževa, tajiva
lahko priznava in živiva
v tem življenju sva obstala
oba bi rada nekaj dala…
in ni prostora in ni časa
okoli nas je temna masa
v temni masi dve podobi
druga k drugi tiho hodi…
tako neskončno sramežljivo
še vedno zmedeno igrivo
ne morem reči da je prazno
ker iz srca je..in prijazno.
———–
Lep torek!
Reprodukcija genov ali ob 10:30 se je zgodil Anže
Objavil/a katja 19.3. 2008 pod personalno in avtorsko
In kaj bi brez domišljije? Kako bi sanjali, si želeli, občutili, imeli smisel?
Brez vseh tistih predogledov v glavi, brez želja…kako bi bilo Jutri?
Kdo bi bil akter naših izpolnitev, kako bi miže poslušali glasbo? Praznina, bi bolela? In pogledi, dotiki, ki ženejo v napačno interpretacijo… jih ne bi čutili, ne bi skeleli?
In tisti svet Jutri, bi vključeval mene, Tebe in najino potomstvo?
Kakorkoli že. Dobrodošel v svetu domišljije, Anže. Poskusila bom biti dobra teta. Vse ostalo se boš naučil in spoznal sam.
Pastirče…samo za vas!
Objavil/a katja 10.3. 2008 pod Nedeljski zadetki
Dragi moški!
Vse najboljše za mučeniški dan in vse kar le-temu pritiče. Če. Sploh še kaj pritiče. Lahko mi recimo kdaj skuhaš kakšno kosilo. Moški.
Drugače je pa to direkt z naše vaje, ko smo našli Pesmarico s pesmimi za vse priložnosti in smo si rekli, zakaj pa ne bi tele…In smo jo.
V čem je smisel?
Objavil/a katja 9.3. 2008 pod Sobotni zadetki
Genialno. Animacija, sinhronizacija, scena, kadriranje…vse štima. In vedno znova se navdušujem nad izdelki ekipe (Aardman animations: Nick Park, Julie Lockhart, Richard Goleszki… in vsemi ostalimi). Plosk in še enkrat plosk.
Je pa tudi vprašanje precej na mestu…sploh, če posledično na glas razmišlja ameba. Da o morski zvezdi - ali čebeli, ki se mimogrede zaleti v mikrofon - sploh ne govorim. Direkt za sobotni zadetek.
http://www.youtube.com/watch?v=WzKUz8CW7GQ
kdo sem, zakaj sem, od kod prihajam, kaj je bilo prej - kura ali jajce, v čem je point…?
Na vsake toliko…
Objavil/a katja 3.3. 2008 pod Nedeljski zadetki
Živela je nekoč majhna in začarana deklica. Nekoč je bila staknila nek urok, na mestnem trgu, čisto po nesreči. Uročili so jo, da je njena duša dvojčica v bistvu ne bo nikoli našla, kaj šele prepoznala. Grd urok. Bil je namenjen nekemu poročenemu svetniku, ki je bil nekje neki ženi skrivoma nesrečno napravil otroka in ga nato trmasto zanikal (testov očetovstva pa takrat še ni bilo).
In majhna deklica je pač živela normalno življenje, nevedoč za urok, ki ga je bila nosila okoli po svetu (dasiravno ni spet toliko sveta videla, da bi bilo omembe vredno). Zaljubljala se je kot druga dekleta, sanjarila kot znajo sanjariti samo ljudje in bradati gozdni palčki. Potovala v paralelnih svetovih, okušala sladko, grenko in slano. Pridna je bila in pametna, zato ji ni bilo sile.
Ko je takole odraščala, je ugotavljala - kot pač znajo najstnice - da je fino biti tudi v dvojini. In je pač srečala nekaj prijetnih fantičev, pa vendar ni bil noben čisto pravi, če me razumete. A se ni kaj prida sekirala, ni ji bilo prehudo. Dokler ni nekega dne, takole po naključju in mimogrede - predvsem pa takrat še nevedoč - srečala svojo dušo dvojčico. Ki je - kako neprimerno - tudi nosila taisti urok, z drugega sveta in od drugih ljudi (ma, ta druga duša ga ni fasala tako nesrečno kot naša majhna deklica, tej drugi duše je bil prav zares namenjen ta urok). In sta se zaklepetali, dve duši.
Pri sosednji mizi pa je ravno takrat sedela dobra vila in ju opazovala (bila sta ravno v nekem lokalu, z bistveno premočno svetlobo). In si je zamrmrala, dobra vila (ki navadno vse ve in vidi), da je morda tole prekruto, da bi se ne vtaknila. Nekaj časa ju je še gledala, potem pa je tiho vstala in pristopila k mizi, kjer sta čebljali duši dvojčici.
“Kaj je danes za en dan?” je vprašala in se skrivnostno namuznila dvema iskrivima pogledoma.
“Hm…petek. Zakaj?” je nagajivo vprašala mlajša duša dvojčica.
“Saj ni pomembno, zakaj. Je pa definitvno to vajin dan”, je odvrnila dobra vila in se jima nasmehnila. Obrnila se je v slogu dobrih vil (na peti leve noge) in jima zaželela lep večer še naprej ter oddrsala proti toaletnim prostorom.
Duši dvojčici sta se nemo spogledali in naredilo je: žboink.
Tako je dobra vila poskrbela, da sta se na tem velikem svetu našli in prepoznali še dve sorodni duši (če slučajno niste opazili, vsak dan se kakšni najdeta).
Lahko noč, otroci.
Naj se širi in raste…dobra muzika
Objavil/a katja 29.2. 2008 pod Petkovi zadetki, Aktualno
Ker gre za odlično idejo. Ker so odlični glasbeniki. Ker je Celinka res en spoštovanja vreden organizem. Ker so dobre informacije zato, da se jih širi. Ker bo nocoj v Stari elektrarni en super koncert in ker sem jih vse že slišala nastopati v živo in ker jih iskreno podpiram.
Nocoj - Mljask!:
In ker se bom oborožila z protinahodovskim orožjem, da si jih nocoj ogledam v živo. A ogibajte se me, da ne fašete moje pomladanske viroze (nekaj bacilov je rezerviranih samo za izbrance).
In mittel von Camnilandia
Objavil/a katja 24.2. 2008 pod Nedeljski zadetki
Somewhere in the forrests of Camnilandia a group of four young people was on a Blairwitch project mission. All they knew was that they have to find 157 marcations. The secret of their death remains unsolved. This video is all they have left behind:
(JAO! production)
Dobrodošla, Ninja!
Objavil/a katja 17.2. 2008 pod Nedeljski zadetki
Trunklji smo dobili novega člana. Ki je pravzaprav Ona. Lepa, sivo tigrasta in cartljiva.
Nič kriva in prestrašena me je pogledala, ko jo je Srdjan prinesel v naročju k meni:
“Lej, nova Trunkeljka…”.
In potem je nekaj časa ležala, vsa zbegana in napol nezavestna (bogsigavedi, zakaj…), na odlični poziciji mojega telesa. Pustila sem jo, da se prosto giblje po prostoru (moja soba ga ima precej) in tako je pač nekoč skočila dol, na tla. Svobodno naj se giblje naokoli, sem pomislila in nadaljevala z delom.
Ne, ni se posrala. Pač izginila je v najbolj skrit kotiček v prostoru, stran od mene, neznanke. Najbrž je tuhtala, kje hudiča je in kdo neki so ti čudni ljudje.
Za omaro.
Ne bom pozabila, kako me je čudno pogledala, ko sem odmaknila omaro in so se njene zelene reptilske oči zazrle vame. Prisegla bi, da je bilo, kot bi mi rekla:
“Fuck off!“.
Pustila sem jo torej tam, z malce več manevra, če ji to pač ustreza. Ne vem, kako dolgo.
Potem je bil čas. Da me spozna. Zlezla sem za omaro in se ji pridružila. Nič kaj zgovorna nisem bila na začetku, potem pa sem rahlo pokašljala in rekla:
“Več, maca, tko pač je. Ti si zdej tu, mene boš še velikokrat videla, čohljala te bom, ti dala hrano in se pogovarjala s tabo. Morda boš kdaj prijazno grela moje noge…morda pa bova poleti obe skupaj mežikali v sonce iz udobnega foteljarja na mojem balkonu.Tko, da….ti kr u izi. Ampak tlelele vn greš pa zdaj z mano. Ok?”
Potem sem ji pokazala rumeni povšterček:
“Lej, vesela bom, če ga boš blagovolila uporabiti. Morda bi ti utegnil celo tako zelo ugajati, da se lahko nanj kar naseliš. Lokacijo tebe in blazine pa še dorečeva, prov?”
Pogledala me s takim ciničnim pogledom, da bi se najraje pogreznila v tla od sramu.
In čez nekaj ur je dnevna soba malce zamrdela (NinjaGanjaNinja je prvič markirala teren, skorajda je zadela cvetlični lonec in jedla je piščanca…vonj je bil prav ekstremen). Zdaj je tudi uradno Trunkeljka.
Eden od Trunkljev je pripomnil:
“Kk ji je fajn…Ko bi mene kdo tkle čohal cel cajt…”.
In kako presneto prav ima! Upam le, da bo naša Ninja čez nekaj mesecev še vedno kosmata cimra (tole čohanje je namreč sila terapevtsko in nas je veliko…).
Oda naravi, soncu, človeku in psu
Objavil/a katja 10.2. 2008 pod Nedeljski zadetki
Seveda sem šla na nedeljsko kosilo. Nisem mogla, da ne bi. Bilo je dobro kosilo, sprehod je bil dooolg in osvežilen, naša Ajda je bila naspidirana kot se za lovskega terierja spodobi, videla sem tri srne, ki so bežale čez cesto (in zato je Ajda dolgo ostala na povodcu), ata naju je z mamo v nepremočljivih škornjih nesel štuparamo čez potok, vsako posebej, seveda, saj ni supermen (ne vem, kdaj in zakaj so sesuli tisto brv)… in sonce je sijalo na Koroško. Zvončki in teloh in vijolice lepo barvajo od ne-zime prezeble travnike in ljudje so se masovno sprehajali (s psi, seveda) in iskali regrat (!). A prostora je tam na pretek (če ne bi bil tak dolgčas in če bi bilo morje blizu, bi si nekje tam omislila hišo na sončni strani).
Tista klopca je najboljša v dneh, kot je bil ta.
Na opazovalnico pa tokrat nisem plezala, me je Ajda vlekla v gozd…pa drugič. Ker sem imela v torbi Ixusa (hvala, Jonas), z nerazumljivo frderbano memory kartico, sem podokumentirala vsaj košček nedeljskega izleta, zakaj pa ne:
Pa še kdaj.
Tista močna vez, ki se nikoli ne strga…
Objavil/a katja 9.2. 2008 pod Sobotni zadetki
Draga Mati.
Dolgo me že ni bilo domov in danes me je prav prijelo, da bi sedla v avto in se zapeljala v tisto smer. Pa je spet nekaj (ali nekdo) prišlo vmes in sem ostala tu, v Ljubljani, na soncu. In v mislih me je glodalo, ker nisem šla.
Če prav dobro pomislim, sem se že zdavnaj odselila. In tista moja lepa in velika soba, z oknom v špicu strehe in razgledom na dvorišče, ki smo ga družno tlakovali, pa tisto škarpo, ki smo jo zidali in rože, ki si jih nekega jutra sadila, ko sem se ravno pretegovala na oknu in zažvižgala tja dol, ti pa si se mi nasmehnila…je vedno v mislih. Bo že držalo, da naju nekaj povezuje.
In tisti klici, zgodaj zjutraj, pred leti, ko nama je bilo hudo, ker sva bili tako daleč. In bolezen, skrbi in jok, vse to je ostalo. Pa listki s sporočilci, pa vse tiste resne pisarije obema vama in neskončni pogovori. Vsi ti Trenutki ostanejo.
In zdaj, ko čakamo, da se nam rodi prvi uradni in sveži rodbinski potomec (ki bo stoposto Ona), se veselim s tabo, ki boš postala babica. In bosta lahko na tisto polico tam, kjer ležijo naše fotke, dodala še Njeno, pa Njuno in Njihovo in Vašo. Morda tudi mojo in Njeno.
In ker je ni patetike na tem svetu, ki bi uničila te misli, ker so iskrene in čiste ti pišem. Ker tako pač je, da sva neskončno povezani. Ker si me našla tudi na medmrežju in ker si moja največja fenica, ker že leta in leta slediš mojemu ustvarjanju in ker verjameš vame. In ker me ni sram priznati, da me brez tebe in tvoje podpore ne bi odneslo tako daleč. Ker sem te nekoč že skoraj izgubila, pa si z živalsko trmo in vzrajnostjo v mojih očeh postala še močnejša. Ker je tako lepo videti tvojo srečo, ko se stisneš k Njemu. Ker sta tako lep zgled za dolg zakon, ker mi vedno oprostita, ker me vedno pogrešata in ker sta oba v mojih mislih.
In kakorkoli pogledam, ti si me rodila. Ti si jedla ribo tisti večer in z mano si bila, ko sem se tik pred zdajci obrnila v pravilen položaj in sprožila prihod. V tebi sem rasla in iz tebe sem prišla. Mega občutek, verjetno.
Oba vaju imam rada. In to pišem tebi, mati, ker vem, da si odkrila moj blog. Internetizirana mati me bere. In ata tudi.
Hvala, ker si.
(In ne reci zdaj, da kaj jaz to zdaj o tebi pišem…in če nimam kaj pametnejšega za počet.)
