Je mar res…
Objavil/a katja 2.04.2009 pod Čista Ljubezen
…denar tisto, za kar živimo?
…da ni časa za človeškost?
…da si ne upaš, ker misliš, da čas ni pravi?
…da je čustva nadomestila materija?
…da me boš pogrešil?
…da bolim?
…tako zelo brezprivlačno?
…da si manjkava?
…to iskren hlad?
…tako moralo biti, tako mora biti?
“In če vse to že veva, vem in veš,
zakaj je razdalja tako neskončno neskončna
in veter raznaša ta vonj naokoli,
da je slovo še bolj boleče
in pogled razgalja nagost dveh polovic
nikoli združenih v enost, ki je bila nekje nekoč vendar zapisana v pesek
na drugi strani.
In ko bo vse tako preprosto
in si bova lahko zrla v oči brez slabe vesti,
bova kdaj razumela to bol in ta dotik,
ki je tako stresal
bova kdaj oprostila svoji trmi, slepoti?”
(C.M., moj prost prevod)
Blodnja XXL
Objavil/a katja 10.03.2009 pod miks, personalno in avtorsko
V tem ažurnem in hitečem brzovlaku, ki mu pravimo življenje (ki je več ali manj res tudi krompir), si človek takole na vsake toliko kvatre najde podobnomisleče bitje. Se z njim poklopi, kot pač nanese priložnost in potem nekaj časa raziskuje in spoznava. Bitje, ki bi lahko bilo eno v množici drugopolovičnežev.
Oni dan je tekla beseda prav o tem. O takih, o prijateljih. Koliko jih imamo, kaj z njimi počnemo, kaj čutimo skupaj. Se res poznamo in do kje se lahko spoznamo.
Veliko se jih je pripeljalo mimo in več je ostalo prijateljev kot prijateljic. A to niti ni pomembno. Tistih iz mladih mladih let je ostalo sila malo. To so moji znanci, s katerimi bo vedno prijetno poklepetati, a so se naša pota tako razdružila, da ostajajo nekje daleč stran. Pa smo si blizu, poznamo se, če ne drugače iz nekega obdobja življenja, ki nas je povezalo. A to niso tisti pravi prijatelji. Ali pač?
Pravih prijateljev, s katerimi sem za vedno povezana, me skrbi zanje, jih imam rada, kakopak ni veliko. Pustimo tu ob strani ožji družinski krog in ljubezen, ki nas vezi in spleti s starši, brati, sestrami. Ti spadajo v posebno kategorijo.
Kdo mi pomaga, ko me boli, ko rabim? Koga najprej pokličem, brez občutka krivde, brez oklevanja? Komu sem prvemu povedala? Kdo me je objel tako, da sem bila potolažena? Kdo je prespal, ko sem jokala in kdo je takoj odreagiral? Komu pustim tako blizu, ker vem, da je varno?
In komu sem pomagala brez pomisleka? Za koga bi žrtvovala vse in komu res zaupam?
Ja, vsi vi, ki veste, da vas imam rada, ste mi zelo dragi. A veliko vas pade na sprejemcu, ko vas potrebujem. Ne znate, ne poznate me, ne zanima vas. Ne poslušate, ne govorite, ignorirate. In ne zamerim, prav nič. To je samo realnost, tako je. Ne moreš vsem in vsakomur biti prijatelj. Ni priporočljivo, bi rekla.
Žal mi je za vse tiste, ki niste šli naprej. Ker bi lahko, odprla sem vrata in prezračila, pa niste vstopili. Nekje na pragu ste obviseli in tuhtali, če bi ali ne bi. Prav, to tudi jaz počnem. Le da je pač škoda, da se vesolje ni prav obrnilo in zgodila se je neka čudna zgodba, ki je vse postavila na napačna mesta. Ampak, jebiga. Tisti Indijec mi je nekoč rekel, da se tako mora zgoditi. Pa saj meni je to jasno.
Prijatelj, ki ostaja, je en. Ker je nekoč stopil čez tisto živo mejo, se na drugi strani ustavil in povedal svoje. To je bilo ključno. Nek trenutek, ko sva v trenutku ugotovila, da sva povezana nekje v večnosti in da bi bila brez tega polovična, neizpolnjena. Lahko, da je on moja Druga fakina polovica, to bi znalo celo držati. In tu je, ves čas, čeprav ga ni. Ko zazvoni, sem že vtipkala njegovo cifro. Ko rabim, me poišče preden ga najdem. Smešno, a traja že dolgo. In vseeno mi je, kaj bo. Je že tam, tudi če odide, bo del tega bitja.
Potem so tisti, s katerimi ne najdem več skupnega jezika, pa smo nekoč bili neverjetno povezani. Taki, ki so morda odšli, ker se je eden od naju zaljubil v drugega in je to ostalo enostransko. Teh reči ne rešiš nikoli, če jih ne rešiš sredi konflikta interesov. Kar ostane nepovedano, je za vedno nerešeno.
Ali pa oni, ki smo delili nek fleš, avanturo. Potovanje, cimrovanje, službo. Okej, ti so znanci, v eni avanturi si ne moreš priti takozelo blizu. Lahko pa pa bi jim postavila spomenike.
In če že blodim, naj ima blodnja zaključek.
Čestitam tistim, ki ste si me upali spoznati, brskati in dregati, dokler niste prišli do bistva.
Svaka čast in hvala vsem, ki me spoštujete in mi to tudi poveste.
Vam, ki ste tu ves čas in mi pustite govoriti in misliti, kot sama hočem.
In tebi, ki me ne obsojaš in nisi pokroviteljski z mano (če kaj sovražim, je to to).
Vsakomur, ki verjame vame in vidi moje bistvo (ne zgolj telo… al neki).
In vsem, ki ste me kdaj odpeljali na podaljšan sprehod v neznano, pa sem se v vaši družbi počutila sproščeno.
Onim, ki so ob meni zaspali in smo se zbližali z dotikom.
Odjebite pa vsi, ki me izkoriščate in celo mislite, da tega ne vem.
Spizdite vi, ki se ne znate elaborirati in si ne upate soočiti z mano.
Da vas ne vidim, če mislite, da ne preberem hinavščine.
Ali pa tistih zaigranih objemov, poljubov.
Če si ne upate pogledati me v oči, ko se pogovarjate z mano.
Če ste me namerno prizadeli in se ob tem še naslajali.
Vsi, ki mislite, da padam na to, kaj bodo rekli drugi.
In vsi bedaki, kreteni in čustveni invalidi.
Toliko o prijateljstvu, ki je gor raslo ob eni in edini pomembni vrednoti – spoštovanju.
Hvala.
Objavil/a katja 2.03.2009 pod miks
Ker je tvoje srce odprto, tudi če so oči zaprte.
Bela gospa in tri mačke
Objavil/a katja 13.02.2009 pod skeri, zelena solata
Čisto tihe poznozaprašene misli mi dajejo inspiracijo, da sfiltriran to robustno zgodbo v intervečnost.
(Zakaj zaboga bi me bral nekdo iz Los Angelesa, mi brzi skozi misli. Nimam prijateljev, niti znancev, ki bi se nahajali v Beverly Hillsu. Pa me sledijo že nekaj časa in zabavam se ob tem podatku.)
Spet se mi je zalutalo na Barju. Kadar je sonce, zna biti tako prekleto lepo in tiho. Vse te sence, ki se rišejo na poljih rišejo madeže na zeleno podlago in impresija pomladanskega žafrana povleče na vijolično. Ta me je vedno posrkala, lahko bi jo vzela za svojo. Rumena se mi je prislutila, odkar sem jo opazila v majhnem okrasku zdravniške halje.
In če glasba zaceli še tako grdo krasto, bi lahko veter odpihal vse zelene saje z oblakov, ki so zjutraj pomračili pogled na Alpe. Tri črne mačke so šle čez cesto, nobene nisem povozila. Ko sem se že stegnila tja čez ramo, da bi afektivno trikrat pljunila v čast vsem starim šegam in navadam, je v avto sedla bela gospa.
Tokrat je molčala in gledala predse. Roke je skrila pod rokave in odprla šipo. Nisem ji težila, ne da se mi. Zmanjšala sem hitrost, da bi vožnja še malo potrajala.
Vprašala sem jo, če naj zamenjam muziko, pa se je nasmehnila in odkimala. Ponudila sem ji tobak, pa ga je le pospravila v predal.
“Pogovoriti se morava”.
Tokrat je ona začela. Povedala mi, kaj se dogaja in zakaj. Mačk bojda nisem povozila, ker so bile na pol poti domov in grdo bi bilo, če bi se ta film krvavo razmazal. Dež je kakšen dan poprej tako lepo opral vso svinjarijo in menda nimam časa za take malenkosti.
“Ampak, jaz imam časa na pretek…”
Spet je odkimala in me prijazno pogledala. Morda sem ujela njeno misel, ne vem.
“Tukaj pa zavij levo, prosim. Samo mleko in hruh odložim pri nekomu. Počakaj me.”
Ugasnila sem motor in radio je še vedno igral. Nakupčkala sem dejstva in pihnila predse. Ne, ne…nekaj ne bo uredu.
Res se je kmalu vrnila. Roke je imela tokrat razkrite in opazila sem neverjetno podobnost z mojimi. Fak, morda sva pa v sorodu. Kaj pa vem.
“Dala ti bom domačo nalogo.”
V roke mi je potisnila listek, s čudnimi formulami popisan in besede so bile razmetane naokoli. Priznam, fizika mi je bila od nekdaj zgolj uganka. Logika niti ne.
“Vizualiziraj to.”
Kako hudiča bi naj pa to izgledalo? Kako naj vizualiziram vizualizacijo?
“Ah, ti si vendar mojstrica. Ne boš imela težav.”
Potem je, kot ponavadi, izpuhtela.
Ko sem kasneje sedela pod drevesom in dihala gozdno sapo, me je nekaj narahlo spreletelo. Na papirju je vse pisalo. Jasno, lahko bi prebrala že tam, v avtu. Nič novega, pravzaprav. Rešitev je bila na dlani in skrb popolnoma odveč.
Žboinknilo je vame kot bi se prižgala kamera. Hitri premiki so bili in kar malce se mi je zavrtelo. Zvoka takega resnično še nisem slišala in te barve so bile odkritje dneva. Radio je še vedno igral.
To! Kakšno olajšanje. Imaginacija je vendar zato, da privre na plano. Tako kot so črvi v flaški užitni in mrtvi, a z namenom ustvarjeni. In zvok violine in klavirja kreira navdihujoč paralelni svet, ki je ves čas tu. Majčkeni gozdni palčki mi prinašajo darila in nekje daleč je slišati drget divjih konj. Mislim, da je čas, da enega zajaham (dvomim, da bom tokrat padla z golega hrbta, če pa že, me gotovo ne bo pohodil).
Naslednjič bom imela v avtu vsaj kakšno majhno stekleničko dobrega žganja. Rada bi ga srknila skupaj z njo.
(“Bela gospa muzicira”, zbirka pravljic in povesti)
Rogojammmmm
Objavil/a katja 25.01.2009 pod Petkovi zadetki
V Rogu so bili v petek glasbeniki, ki spadajo v moj ožji izbor srčnih in hipertalentiranih. Tam so se izmenično menjavali na velikem odru in se igrali, vsak s svojim inštrumentom. Fu in Vasja sta v začetku večera jemala dih s svojima violinama…Martin se je po dolgem letu vrnil s popotovanja in navdihnil, Bor je za bobni itak najboljši, celo Thierno je zabasiral in Tilna smo slišali na kitari…
In mene je na oder kmalu kar odneslo. Bilo je čudovito.
Tole je spontana interpretacija, jamm, moje pesmi Baba kot se shika, ki se je elaborirala v popolnoma novi varianti. Fantje originala še niso slišali. Zato sem toliko bolj vznesena.
SunYa, moja draga supertalentirana zlata cimra, hvala za zabeležko! Vedno na pravem mestu, ob pravem trenutku! (tudi jaz…vsaj tokrat)
Kakšen Človek!!!!
Objavil/a katja 22.01.2009 pod Čista Ljubezen
Ne vem, če me kdaj tako kratek film spravil v jok. Resno. Brez sramu.
In resno, ne jočem kar tako.
Malo lepše se video vidi tu.
Nič več nimam za dodat. In zdaj pomislite, kdaj in zakaj ste nazadnje jamrali…
Rabim masažo.
Objavil/a katja 12.01.2009 pod ninjas, personalno in avtorsko
Tajsko, brezžično, ročno, nožno, šamansko, supersonično, intergalaktično, sončevo, kljuvajočo, brezdelno, poljubno, metaforično, zlikano, koprivasto, mlečno, močno in grobo, peresno in lahko, tekočo, deročo, nebeško, mišično, vestno, nedrno, kavbojsko ali indijansko, verbalno, globalno, snežno, ledno
rabim masažo
boli me celo telo
ne bo mi hudega
če mi boste pomagali razumeti tale shod, ki sem ga takrat posnela (ker me zdaj bolijo tudi oči in grem masirat očne mišice):
Rasti, rasti kepa mala…
Objavil/a katja 2.01.2009 pod Petkovi zadetki, zelena solata
…ker,
obstaja neverjetno majhna možnost
da najdem kepo zmrdanega zlata
obtaja minimalna šansa
za stanovanje, mogoče tudi psa
in ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela glavno vlogo
obstaja čisto majhna možnost
da tut ti dobiš priložnost
če slučajno ravno omahuješ
brco v rit še potrebuješ
ker ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela pravo vlogo
samo še malo, malo rabim
da kar bilo je, pač pozabim
da resetiram vse spomine
in počakam, da tut to me mine…
in ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela glavno vlogo…
(VK)
Perkakšns – jutri v Litiji
Objavil/a katja 19.12.2008 pod Aktualno, Glasba
Fantje so carji tudi zato, ker imajo ritem! In ritem je point.
Šla sem na vajo, vem, da imajo stisko s prostorom, pa se mi zdi, da jo bodo že nekako rešili. Njih število se je sicer od Švica mikrofona nekoliko osijalo, pa nič ne de. Meni so blazno fajni. (Pa še na Kikijeve bobne sem lahko tolkla, ha!)
Evo, jutri točno ob 20:15 bodo na otroškem igrišču OŠ Gradec v Litiji poskrbeli za akcijo. Organizacija je v rokah HUD KUD-a.
Kolikor sem razumela in kolikor se mi dozdeva, se znajo tudi na kakšen štrik privezat in izvajat akrobacije. Ne vem, bomo videli.
Tole je nekaj, kar mi je vzelo sapo. Dobesedno:
Juhej, naj živijo pormašine!
Zgodbe iz Mehike 01
Objavil/a katja 2.12.2008 pod Aktualno, Glasba
Ma, ja.
Lahko bi pripovedovala, pisala, risala in muzicirala, plesala… v neskončnost. Pa ne bi znala orisati vsega tistega mehiškega vonja, barv, zvokov in ljudi.
Kaktusov, trav, bele mivke, azurnega morja, mokre džungle, šamanskih rok na mojem gležnju, transa ob bobnanju, ritma salse, iskrivih pogledov, indijanskih peres, zelenega raja na Monte Albanu, mogočne puške tistega sredinočnega vojaka, avtobusne klime, intenzivnih sanj in nočnih prebujanj, vseh tistih rok, nog, obrazov in postav, komplimentov…turbulence na letalu.
In veliko muzike. Jebiga, očitno se je to moralo dogoditi in očitno tako pač mora biti. Tisti nekdo, ki mi je povedal nekaj, je imel prav.
Dva posebna potnika iz zgodbe o Mehiki (oziroma njun fenomenalen jamm session sredi Isle de Mujeres, tistega nepozabnega večera) bom objavila najprej tudi zato, ker nekdo tam daleč nekje morda čaka ravno na ta posnetek. Emi nekje v New Yorku in Chucho …morda ravno v Tabascu. Oba sta nepozabna, vsak s svojim razlogom in svojo zgodbo:
