Kekci…
Objavil/a katja 16.4. 2008 pod Vest
..so pridni in marljivi, vsak dan in do konca. Naj bo tokrat tole hvalnica celi ekipi, ker smo fajn.
Seveda tukaj spodaj manjkajo mnogi, a obenem smo taki prav vsi.
Urh, Šiš, Nina ino moja velika malenkost:
Bajdvej - se najde kakšen neodvisni mecen, ki verjame v naše sposobnosti (ki jih ni malo!) in bi nas podprl? V zameno za kakšno kavo, video presežke in dobro voljo…Takih je vedno premalo…Vprašam pač.
Drugače nam pa prav nič ne manjka.
Dete…
Objavil/a katja 12.4. 2008 pod Sobotni zadetki
…kmalu bo treba spet na obisk. Da se bo nasmehnil, ko bom vprašala,
kdaj
greva
v
Živalski vrt…
Ena partizanska
Objavil/a katja 11.4. 2008 pod Petkovi zadetki
Bilo je v partizanskih časih, ko je bilo v naravi še tiho in slišali so ptice pet.
Majhna deklica je sopihala skozi gozd, da odnese tisto pismo. Pred mrakom bi bila morala prispeti do kmetije. Zeblo jo je že in temačen je bil gozd. Ravno je pognalo zeleno listje na hrastu in breze so zabrstele. Ustavila se je na široko odprti jasi, da malce počije na poznopopoldanskem soncu.
“Le kako se lahko ta pot tako prekleto (da, tudi otroci kolnejo) vleče…zadnjič se mi je zdelo veliko bliže”, je pomislila.
Nekje ampak res! daleč se je slišalo rahlo bobnenje. Seveda bi jo lahko bil kdo opazil, ko je takole počivala sredi jase, a očitno ni na kaj takega Metka niti pomislila.
Razmišjala je o šoli, pa o babici in njenih kravah, ki jih je iz dneva v dan manj. Kako jih je lansko poletje gnala na pašo gor v hribe. Kako je žvižgala na breg tam čez, ko so sosedovi gnali past. In potem so se čez hribček pogovarjali (no, tudi prepevali so - pastirske pesmi, se razume).In kako je zjutraj mati počasi in previdno iz prta odvila hleb kruha, odrezala precej zajeten kos, in ga dala njej. S toplimi rjavimi očmi jo je pogledala in pogladila po glavi: “Jej, Metka. Jutri bomo že kako”.
In ko je bila šola še odprta, ko je bila tam še tovarišica Marija, so s sosedovimi tremi po pouku često tekmovali, kdo bo hitreje doma. Vsi so bili oblečeni v šolske uniforme, ene so bile pač bolj in druge manj zloščene. Pri Crnkovicevih so imeli veliko kmetijo in župan je pogosto hodil na obisk, pa so imeli tudi toliko več pod palcem…in so zato pri pranju uporabljali pralni prašek Dior. In celo mehčalec so imeli. Njihove cunje so tako lepo dišale…Metka pa pač ni imela vsak dan druge uniforme, ona je imela samo eno. Nekateri so pač vsak dan oblekli svežo in skorajda novo.
“Spet sem se zasanjala”, se je zdrznila Metka. “Treba bo naprej”. Tale račun je treba dostaviti.
Pograbila je partizansko torbico in pogledala na uro. “Šit, ta klinčevi mobitel…spet mu je šla baterija”.
PS: Objavljeno tudi v paralelnem svetu…
Orjaški medved…
Objavil/a katja 8.4. 2008 pod personalno in avtorsko
…me je preganjal v sanjah. Precej osebno.
Nekje v hribih, v kočo je upadel, nismo mu mogli ubežat, jao mene…
Pa sem rekla ob osmih, da ne bom zadremuckala nazaj. Zdaj pa imam. Kakšna kazen! …
Rjav grizli, z velikanskimi čekani, kako je lomastil po meni…grrrrr.
Help!
Kaj naj to zdaj pomeni?
Še dobro, da…
Objavil/a katja 29.3. 2008 pod Sobotni zadetki
…se čas kdaj tudi ustavi.
…se zavedamo, da je lahko že jutri vsega konec (zakaj bi se takrat tolkli po buči, zakaj nisem…?!)
…obstajajo čustva in da se jih ne da kontrolirat (kontrolorji naj se globoko zamislijo).
…na tem svetu nismo čisto sami (in da kljub temu znamo biti sami).
…glasba vse pozdravi.
…otroci hitro rastejo.
…je za tem gnilim dežjem posijalo sonce.
…nas je šefe za vikend “kaznoval” s tako izvirnim darilom.
…mi jih je tako malo všeč.
…nam je vse jasno.
Because (pa me tožite, ker uporabljam tuj jezik!)
Objavil/a katja 25.3. 2008 pod Nedeljski zadetki, Glasba
Evo, avtor želi ostati anonimen (in objavljam, ker mi je vedno bolj všeč):
Ne vidiš me, čeprav sem tu
le dihanje napol v snu
piščal in boben, ti in jaz
ne bodi skromen, zdaj je čas…
tako neskončno sramežljivo
tako otroško in igrivo
tako iz srca in prijazno
ne morem reči, da je prazno…
lahko si laževa, tajiva
lahko priznava in živiva
v tem življenju sva obstala
oba bi rada nekaj dala…
in ni prostora in ni časa
okoli nas je temna masa
v temni masi dve podobi
druga k drugi tiho hodi…
tako neskončno sramežljivo
še vedno zmedeno igrivo
ne morem reči da je prazno
ker iz srca je..in prijazno.
———–
Lep torek!
Reprodukcija genov ali ob 10:30 se je zgodil Anže
Objavil/a katja 19.3. 2008 pod personalno in avtorsko
In kaj bi brez domišljije? Kako bi sanjali, si želeli, občutili, imeli smisel?
Brez vseh tistih predogledov v glavi, brez želja…kako bi bilo Jutri?
Kdo bi bil akter naših izpolnitev, kako bi miže poslušali glasbo? Praznina, bi bolela? In pogledi, dotiki, ki ženejo v napačno interpretacijo… jih ne bi čutili, ne bi skeleli?
In tisti svet Jutri, bi vključeval mene, Tebe in najino potomstvo?
Kakorkoli že. Dobrodošel v svetu domišljije, Anže. Poskusila bom biti dobra teta. Vse ostalo se boš naučil in spoznal sam.
Pastirče…samo za vas!
Objavil/a katja 10.3. 2008 pod Nedeljski zadetki
Dragi moški!
Vse najboljše za mučeniški dan in vse kar le-temu pritiče. Če. Sploh še kaj pritiče. Lahko mi recimo kdaj skuhaš kakšno kosilo. Moški.
Drugače je pa to direkt z naše vaje, ko smo našli Pesmarico s pesmimi za vse priložnosti in smo si rekli, zakaj pa ne bi tele…In smo jo.
V čem je smisel?
Objavil/a katja 9.3. 2008 pod Sobotni zadetki
Genialno. Animacija, sinhronizacija, scena, kadriranje…vse štima. In vedno znova se navdušujem nad izdelki ekipe (Aardman animations: Nick Park, Julie Lockhart, Richard Goleszki… in vsemi ostalimi). Plosk in še enkrat plosk.
Je pa tudi vprašanje precej na mestu…sploh, če posledično na glas razmišlja ameba. Da o morski zvezdi - ali čebeli, ki se mimogrede zaleti v mikrofon - sploh ne govorim. Direkt za sobotni zadetek.
http://www.youtube.com/watch?v=WzKUz8CW7GQ
kdo sem, zakaj sem, od kod prihajam, kaj je bilo prej - kura ali jajce, v čem je point…?
Na vsake toliko…
Objavil/a katja 3.3. 2008 pod Nedeljski zadetki
Živela je nekoč majhna in začarana deklica. Nekoč je bila staknila nek urok, na mestnem trgu, čisto po nesreči. Uročili so jo, da je njena duša dvojčica v bistvu ne bo nikoli našla, kaj šele prepoznala. Grd urok. Bil je namenjen nekemu poročenemu svetniku, ki je bil nekje neki ženi skrivoma nesrečno napravil otroka in ga nato trmasto zanikal (testov očetovstva pa takrat še ni bilo).
In majhna deklica je pač živela normalno življenje, nevedoč za urok, ki ga je bila nosila okoli po svetu (dasiravno ni spet toliko sveta videla, da bi bilo omembe vredno). Zaljubljala se je kot druga dekleta, sanjarila kot znajo sanjariti samo ljudje in bradati gozdni palčki. Potovala v paralelnih svetovih, okušala sladko, grenko in slano. Pridna je bila in pametna, zato ji ni bilo sile.
Ko je takole odraščala, je ugotavljala - kot pač znajo najstnice - da je fino biti tudi v dvojini. In je pač srečala nekaj prijetnih fantičev, pa vendar ni bil noben čisto pravi, če me razumete. A se ni kaj prida sekirala, ni ji bilo prehudo. Dokler ni nekega dne, takole po naključju in mimogrede - predvsem pa takrat še nevedoč - srečala svojo dušo dvojčico. Ki je - kako neprimerno - tudi nosila taisti urok, z drugega sveta in od drugih ljudi (ma, ta druga duša ga ni fasala tako nesrečno kot naša majhna deklica, tej drugi duše je bil prav zares namenjen ta urok). In sta se zaklepetali, dve duši.
Pri sosednji mizi pa je ravno takrat sedela dobra vila in ju opazovala (bila sta ravno v nekem lokalu, z bistveno premočno svetlobo). In si je zamrmrala, dobra vila (ki navadno vse ve in vidi), da je morda tole prekruto, da bi se ne vtaknila. Nekaj časa ju je še gledala, potem pa je tiho vstala in pristopila k mizi, kjer sta čebljali duši dvojčici.
“Kaj je danes za en dan?” je vprašala in se skrivnostno namuznila dvema iskrivima pogledoma.
“Hm…petek. Zakaj?” je nagajivo vprašala mlajša duša dvojčica.
“Saj ni pomembno, zakaj. Je pa definitvno to vajin dan”, je odvrnila dobra vila in se jima nasmehnila. Obrnila se je v slogu dobrih vil (na peti leve noge) in jima zaželela lep večer še naprej ter oddrsala proti toaletnim prostorom.
Duši dvojčici sta se nemo spogledali in naredilo je: žboink.
Tako je dobra vila poskrbela, da sta se na tem velikem svetu našli in prepoznali še dve sorodni duši (če slučajno niste opazili, vsak dan se kakšni najdeta).
Lahko noč, otroci.
