There’s a place for us

Somewhere a place for us

Peace and quiet and open air

Wait for us

Somewhere

There’s a time for us

Someday a time for us

Time together with time to spare

Time to learn

Time to care

Someday, somewhere

We’ll find a new way of living

We’ll find a way of forgiving

Somewhere

There’s a place for us

A time and a place for us

Hold my hand and we’re half way there

Hold my hand

And I’ll take you there

Somehow

Someday, somewhere.

(Leonard Bernstein and Stephen Sondheim)


Zdaj sem si jo še zavrtela in sem se spomnila.
Ah, kako čas vse prenese…

(Sploh pa Tom Waits.)

In se je zgodilo, kar samo od sebe. Po neverjetni aklimatizacijski dobi, fazi tuhtanja in neprespanih noči (zgolj fraza), neskončnih kemičnih reakcij in bežnih prebliskov. V vsakem zbližanju je točka g, v vsaki kemiji je vrhunec. Ljudje smo nemočna bitja, bebci, če hočete.

In ker je prav tako, da vam ni nič jasno in da določene besede pač ne potrebujejo epiloga, pa sredinočna razmišljanja kar sama od sebe posrkajo labirinte misli, konfuzijo cigaretnega dima in potrebo po še. Sočne, masne in privlačno lepljive misli si pot vedno utirajo navzven, na prostost. Treba vas je zmesti.

Koliko gramov občutljivosti sem pridobila, ko sem se prepeljala skozi Bosno?
Kako daleč je segla roka, ki je potrepljala spomine na morijo in tisto sredo, ko je najprej umrla babica. Spomin na junijsko vročino, pa bizaren pogrebni sprevod, ki so ga na šmarškem pokopališču preletavala letala. Gledala sem mati, kako v črnem brez besed hodi po razgretem makadamu popoldanskega sonca in tiho ihti. Rada je imela svojo mamo.
Meni je bila predaleč.

In vedno znova me pretresejo te njihove zgodbe. Realne v našem nerealnem svetu.

Seveda ljubim. Ljubezen je neukrotljiva in noben gnev ji ne more do živega. Ne gre, če ljubiš, potem ljubiš.

Ne prižigam se na on in ugašam na off. Pragmatizem mi je tujek in beda, racinonalisti me odbijajo. Emocije so del življenja in vsakič ko mi jih kdo zatira, me izgublja. Boleče, ampak svobodno se odlepim, pa če je še tako privlačen. Ne bom rekla, da so jih zjebale mame, zjebali so se sami. Vsak si svoj film dela sam.

Da, prav imaš. To si zaslužim. Nič manj kot to.

(Nema veze sad, pssst, sve če bit samo još gorije. Ti samo šuti…pusti, nek te nosi reka…)

“Dan…po mucka sm pršu…”

Fak. Šit. Ne, no. A že?

“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)

Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.

Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.

“Pejte kr z mano…”

Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…

“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.

Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu - eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.

Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.

Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.

Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.

In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.

Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.

Odlično je opravil (sori, David, ker sem malo po svoje obdelala tidve fotki), hvala cimer!

Lepo je na vrtu in štirje mali mački že zvedavo raziskujejo okolico. Tale je moj ljubi, najbolj mi je prirasel k srcu.

(foto: David Haskaj)

Ko mi je zjutraj ta Ninjin prvorojenec grizljal boso nogo in krempljal po njej, sem ga oimenila - poslej bo zame Joe Satriani. Stivi Wonder, Fiti in Faldi so sicer ravno tako ljubi, da o materi ne govorimo…a Joe, on je posebnež. Posebneži pa so moja šibka točka…

(foto: David Haskaj)

Težko mi bo, ko bo našel nov dom.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

Zing-zooong-zaaang.

Tisoč kričeče belih kapljic je zdrselo čez časomer in tiho sem se približala steklu. Bizarno kratka sekunda trenutka me je zamrznila in pomislila sem na en poseben trenutek. Dolgo in daleč nazaj.

Pesek je podrsaval in tiste napol vozne vespe se ni dalo ustaviti. Na Krfu, daleč stran. Prepad mi je bil jasen in vedno bliže. Zavore neuporabne, le še z nogo sem podrsala po tleh. Ni pomagalo. Če mi kaj ni jasno, je to količina podatkov, ki so takrat švignili skozi moje možgane. Tik preden se je dvokolesnik ustavil na robu nekega iz nikoder štrlečega kamna. Usekalo me je. Pa ne prvič.

Vijoličast travnik z žafrani. Neosedlan žrebec, s katerega sem nekoč tako nevarno zdrsnila. Senik, na katerem sem spala tisto poletje. Haloze in vonj po sveže pokošeni travi. Smeh in gosti kostanjevi lasje, skozi katere sem tako rada vlekla prste. Karamelni sladoled sredi Slovenj Gradca. Angelčki, ki sva jih z nekom delala v snegu. Toskanska sivka in viseča mreža v hrvaškem kampu. Suši. In tisti božanski sončni zahod, tako ogabno lep, da ne more biti kičast. Mehka postelja in brezskrben spanec. Vroča pločevina pod ritjo. Sandali polni peska in lasje, vsi štrenasti od morske soli. Pianino. Nasmeh.

In ko se vse ustavi, se vedno znova vprašam, zakaj le. Kakšne ima načrte z mano? Pa je bila le sekunda, ki bi lahko vse končala. Vsakič znova se iz srca zahvalim.

In ne sprašujem več. Naj bom.

Ninja in njeni štirje mušketirji so fascinantni. Opazujemo jo, kako nagonsko jih ima rada. Ko nežno in previdno dvignem v roke tistega ta sivega mucka, se ji oči razširijo in me prestrašeno pogleda.
“Kaj boš z njim?”
Pa ga samo dvignem in pobožam, nikamor ne grem z njim. Še. Ona pa mi zaupa. Ko jo čohljam tam v kotu, s štirimi njenimi kepicami ob zizkih (njenih, valda). Vsi so tako posebni, vsi drugačni in vsi iz njenega telesa (fotr je pa en gromozanski mačkon iz soseske). In ona jih ima tako rada.

Pa pomislim, kako si ljudje, jebemti, kompliciramo življenje. Garamo, se dokazujemo, hitimo, hrana sem, hrana tja, en brzinski objemček in poljubček, šibajmo dalje, joj, nimam časa, a lahko v petek, ne, joj, petek mam že neki…, sej ne vemo več, kje in kdaj in kako…
Kompliciramo si življenje, ko si krademo čas za nepomembnosti. Trenutki, ljudje, ljubezni in dotiki, vse gre mimo. Ni časa. Zdaj moram to, zdaj ono.
Kompliciramo si življenje, ko nekaj, kar se sploh še ni zgodilo, že vnaprej obsodimo na propad.
Kompliciramo, ko pustimo, da gre. Ko blebetamo neumnosti, namesto da bi povedali.

Denar, kaj ti bo. Kaj ti bo slava in uspeh, da boš star in zguban tuhtal o zamujenih trenutkih? In babah ali dedcih, ki so ti dali ali vzeli. Kaj ti bo to, ko točno veš, kaj hočeš.

Ninja je sitna te dni. Ko sem sadila majhno solato na majhen vrt, je kot pred nekaj tedni, švignila mimo. Nič ti ne manjka, Ninja, sem pomislila. Ti si življenja ne kompliciraš. Dala si tistemu, ki si hotela. Nič nisi razmišljala, mačka naša. Tako se dela. On pa tudi ni kaj dosti kompliciral. Pa sta naredila štiri lušne mucke. In on se že potika naokoli, najbrž bi jih lahko počasi spoznal.

In vse kar šteje so tista jutranja prebujanja. Brez besed, najbolje. S pravim telesom od pravega človeka ob sebi.

Nekateri mislijo, da je to precej oseben blog. Seveda je. A ta prave misli, tiste definirane, se zapisujejo drugje. Osebno je osebno.

- Nedelja je umorila ponedeljek

- Nekaj se je premaknilo na nek čuden tir

- Če kaj ne prenesem, so to snobi in kvazi elita

- Vito se vrača

- Prvič sem v živo spremljala rojstvo malih muckov (in že dolgo mi ni bilo tako hudo)

- Počutim se posesano in izpraznjeno, pa se sesanje in praznjenje sploh še ni uradno pričelo

- Smrt je del živega in mrtvega

- Danes tudi glasba ne pomaga

- Obstaja možnost, da sem prekleto zakleta

- Tudi po ekstremnem down in up-hillu me mišice na nogah sploh ne bolijo

- Nekomu nisem utegnila povedati in dati vsega

- Veliko smeha paše v veliki akustični dvorani

- 28-to leto je žlahtno

- PMS in napeti joški znajo biti kdaj tudi neprijetni

- Tudi moški so lahko po žensko zmedeni

- Veliko dihamo

- Včasih jo prav pogrešam:

- Nobeno dejstvo ni preprosto.

(Kako zguljen je pa tale stavek: “Vedno se zaljubim v napačnega …”. Halooo?)

In vsak dan znova me kdo preseneti.

Danes. Čisto nove dimenzije (morda pa tudi ne, pa je to le mojster z dobro masko in kanček shizofrenije).

Ampak, res. Oči veliko povejo. Iskrene. Neiskrene. Zadržane. Take, ki prosijo. Ali jočejo navznoter.

In vsake toliko srečam nekoga, ki me bere in mu pustim, da me bere. Zakaj pa ne. Točno vem, kaj bere in kako bere. In pustim, vsake toliko. Naj se ljudje igrajo, naj raziskujejo. Nič ne skrivam.

In danes me je nekdo res presenetil. Mislila sem, da sem brala prav. Pa nisem.

Dobra šola. Take imam še posebej rada. Zgolj v vednost, saj ne, da vas kaj briga…

(Še dobro da nisem človek-klop. Vsaj nekaj.)

In ker je tako zelo socialna, se ji ves čas na polno dogaja. Ima svoj prestol, seveda, s katerega te brezbrižno nažene (pač prdne, kot znajo mačke, dvigne rep in jo popiha…ampak, vsiljivec pa tudi).