NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Bela gospa in tri mačke
13.02.2009, 01:19
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Čisto tihe poznozaprašene misli mi dajejo inspiracijo, da sfiltriran to robustno zgodbo v intervečnost.

 

(Zakaj zaboga bi me bral nekdo iz Los Angelesa, mi brzi skozi misli. Nimam prijateljev, niti znancev, ki bi se nahajali v Beverly Hillsu. Pa me sledijo že nekaj časa in zabavam se ob tem podatku.)

 

Spet se mi je zalutalo na Barju. Kadar je sonce, zna biti tako prekleto lepo in tiho. Vse te sence, ki se rišejo na poljih rišejo madeže na zeleno podlago in impresija pomladanskega žafrana povleče na vijolično. Ta me je vedno posrkala, lahko bi jo vzela za svojo. Rumena se mi je prislutila, odkar sem jo opazila v majhnem okrasku zdravniške halje.

In če glasba zaceli še tako grdo krasto, bi lahko veter odpihal vse zelene saje z oblakov, ki so zjutraj pomračili pogled na Alpe. Tri črne mačke so šle čez cesto, nobene nisem povozila. Ko sem se že stegnila tja čez ramo, da bi afektivno trikrat pljunila v čast vsem starim šegam in navadam, je v avto sedla bela gospa.

Tokrat je molčala in gledala predse. Roke je skrila pod rokave in odprla šipo. Nisem ji težila, ne da se mi. Zmanjšala sem hitrost, da bi vožnja še malo potrajala.

Vprašala sem jo, če naj zamenjam muziko, pa se je nasmehnila in odkimala. Ponudila sem ji tobak, pa ga je le pospravila v predal.

“Pogovoriti se morava”.

Tokrat je ona začela. Povedala mi, kaj se dogaja in zakaj. Mačk bojda nisem povozila, ker so bile na pol poti domov in grdo bi bilo, če bi se ta film krvavo razmazal. Dež je kakšen dan poprej tako lepo opral vso svinjarijo in menda nimam časa za take malenkosti. 

“Ampak, jaz imam časa na pretek…”

Spet je odkimala in me prijazno pogledala. Morda sem ujela njeno misel, ne vem.

“Tukaj pa zavij levo, prosim. Samo mleko in hruh odložim pri nekomu. Počakaj me.”

Ugasnila sem motor in radio je še vedno igral. Nakupčkala sem dejstva in pihnila predse. Ne, ne…nekaj ne bo uredu.

Res se je kmalu vrnila. Roke je imela tokrat razkrite in opazila sem neverjetno podobnost z mojimi. Fak, morda sva pa v sorodu. Kaj pa vem.

“Dala ti bom domačo nalogo.”

V roke mi je potisnila listek, s čudnimi formulami popisan in besede so bile razmetane naokoli. Priznam, fizika mi je bila od nekdaj zgolj uganka. Logika niti ne.

“Vizualiziraj to.

Kako hudiča bi naj pa to izgledalo? Kako naj vizualiziram vizualizacijo?

“Ah, ti si vendar mojstrica. Ne boš imela težav.”

Potem je, kot ponavadi, izpuhtela. 

Ko sem kasneje sedela pod drevesom in dihala gozdno sapo, me je nekaj narahlo spreletelo. Na papirju je vse pisalo. Jasno, lahko bi prebrala že tam, v avtu. Nič novega, pravzaprav. Rešitev je bila na dlani in skrb popolnoma odveč.

Žboinknilo je vame kot bi se prižgala kamera. Hitri premiki so bili in kar malce se mi je zavrtelo. Zvoka takega resnično še nisem slišala in te barve so bile odkritje dneva. Radio je še vedno igral.

To! Kakšno olajšanje. Imaginacija je vendar zato, da privre na plano. Tako kot so črvi v flaški užitni in mrtvi, a z namenom ustvarjeni. In zvok violine in klavirja kreira navdihujoč paralelni svet, ki je ves čas tu. Majčkeni gozdni palčki mi prinašajo darila in nekje daleč je slišati drget divjih konj. Mislim, da je čas, da enega zajaham (dvomim, da bom tokrat padla z golega hrbta, če pa že, me gotovo ne bo pohodil).

Naslednjič bom imela v avtu vsaj kakšno majhno stekleničko dobrega žganja. Rada bi ga srknila skupaj z njo.

 

(“Bela gospa muzicira”, zbirka pravljic in povesti)

  • Share/Bookmark


Rasti, rasti kepa mala…
2.01.2009, 14:08
Zapisano pod: Petkovi zadetki, zelena solata

…ker,

obstaja neverjetno majhna možnost
da najdem kepo zmrdanega zlata
obtaja minimalna šansa
za stanovanje, mogoče tudi psa

in ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela glavno vlogo

obstaja čisto majhna možnost
da tut ti dobiš priložnost
če slučajno ravno omahuješ
brco v rit še potrebuješ

ker ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela pravo vlogo

samo še malo, malo rabim
da kar bilo je, pač pozabim
da resetiram vse spomine
in počakam, da tut to me mine…

in ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela glavno vlogo…
(VK)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Končno…
8.09.2008, 00:36
Zapisano pod: Glasba, Nedeljski zadetki, zelena solata, Čista Ljubezen

…moja hipersenzibilnost je preživela in živi. Sence me niso povozile, dnevi so krajši, Barok od Pandurja je živ presežek, Tržič je v nedeljo čudovit, Sedef so mi všeč in naredila sem jim super video, bradddrrr Igor – mislim da bo to tvoje leto (tvoj genij je bleščeč in pripravljen), medtem nestrpno čakam na midi klaviaturico, dviguje se mi cena in odkrila sem cedro.

 

    

    

 

(odlične fotke, avtor je Bojan Stepančič)

 

Uauuuuuiiiiiiijeaaaaaa!

 

In ja, ne boste me več izkoriščali. Neumna pa res nisem.

  • Share/Bookmark


(Raz)počena do jedra
8.08.2008, 23:20
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Včeraj sem prisluškovala, priznam, dvema lupinama. Ena je, že rahlo počena, priznala, da se ji ne da biti več lupinasta. Ta razpoka, da jo žuli in srbi. Ne more se čohljati, sama že ne. Lupina, da jo omejuje in tišči, jedro pa sili na površje. Nekajkrat se je že zaletela v skalo, pa ni in ni počila. Zdaj bi rada temu konec.

“Pa kaj je s tabo, si pač lupina. Nauči se živeti s tem!”, pravi druga.

“Sem probala…vse sem probala. K Velikemu Učitelju sem hodila, da bi me naučil živeti z lupino. Je rekel, da bo sama počila, ko bo čas. Ampak, jaz ne morem več čakati. Tebi je lahko, ti nisi počena!”

“Ah, ko bo čas, bom tudi jaz počila. Do takrat bom pa še naprej veselo lupinila po svetu in se zabijala v skalovje, čez mene bodo hodili in vozili…In ni vrag, da se bom enkrat razpočila!”

Počena lupina je neutolažljivo zajokala (takrat mi je bilo kar malce nerodno, ker sem tako prisluškovala temu intimnemu pogovoru, ampak…še bolj sem našpičila ušesa).

“Lupina, jaz ne morem več, resno. Zaleti se vame, z vsem sunkom, jaz se hočem osvobodit!”

“Ampak, to bo umor! Ne bom se zaletela vate! Kar sama se zaleti nekam!” je jezno zavreščala druga lupina. “Malo ponosa pa le imej, Lupina! Kakšne pa stresaš!”

Potem se je obrnila na špičasti in trdni konici in se jezno odkotalila za vogal. Počena lupina je zaihtela in se zatresla v joku.

“Aaaaah, kaj naj storim! Kdo me bo razpočil? Sama se vendar ne morem!”
Prav v srce me je zabodel njen neutolažljiv jok. Opazovala sem jo, kako se je počasi zakotalila na rob pločnika in skočila na cesto. Najbrž zato, da tam počaka prvi avto, ki bo zapeljal čeznjo.

Počepnila sem za zidom in razmišljala. Kako to, da ne gre k kovaču, ali pa v kakšno restavracijo, tam bi jo lahko nekdo s kleščami odprl in bi se osvobodila…Kaj ji je hudega, saj razpoko že ima, to vendar ne more biti tako prekleto težko, razpočiti se do konca (če si enkrat že počil).

Počena lupina je še vedno čakala na cesti, avta pa nobenega od nikoder.

Potem se mi je posvetilo.

Pobrala sem tisti veliki kamen ob gradbišču (mater, prav šlampasti so bili ti delavci, ki so praznili stanovanje tam zgoraj) in počasi stopila izza skrivališča.

“Khm, oprosti….slučajno sem slišala tvoj pogovor z uno celo lupino…res oprosti, vem, da je precej osebno…ampak, lej, če si tega res tako zelo želiš…te lahko pa jaz razpočim. Tale kamen bi mogu bit dovolj močan, da se raztreščiš…”

Za trenutek je obmolčala, počena Lupinica, potem pa veselo poskočila. Enkrat, dvakrat, trikrat…kar malce se ji je utrgalo od veselja. Sploh ni prišla do sape, ko pa je…je dahnila:

“Juhu, juhuuuu! Jaaaa, raztrešči me!” In je poskakovala naprej, od čistega veselja, predvidevam. Tako zelo je poskakovala, sem ter tja, levo in desno, da je sploh nisem mogla naciljati. En, dva, tri….hop.

Potem pa je kar naenkrat z vsem šusom izza ovinka pridrvela rdeča honda…in zapeljala direktno čez počeno Lupinico.

Odmaknila sem se v zadnjem trenutku, da mi kreten ni zapeljal čez nogo (jaz se pač še ne bi rada razpočila, hvala lepa).

In od majhne počene Lupinice so ostale samo še drobne nerazpoznavne lupinice.

Pobrala sem jedro in ga odnesla domov. Zdaj imam na polički v sobi en lep in nov dekor.

  • Share/Bookmark


OI
30.07.2008, 00:10
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, skeri, zelena solata

IO

On je Ivan.

Šokanten je.

Še vedno si nisem opomogla.

Kdo je Ivan?

Zakaj je in kaj hoče? Sploh je?

Čemu verjamem Vanj?

Kaj je Beseda in Misel in kam neki peljejo te stopnice?

Štirinajst nas je bilo tam, tistega usodnega večera. Eden med nami je bil nekolikanj nejeveren, a njegova skepsa je bila zdrava.

Vse skupaj pa se je začelo nekega jutra, ko je bilo tisto razsvetljenje ob sončnem vzhodu, nekje na Tržaški.

Čas je, da se čas obrne. Čas je za spremembo.

Kmalu.

To morate preprosto doživeti. Meni je On Ivan spremenil…

…Življenje. 

YouTube slika preogleda

(ps: ni se mi utrgalo, le nekaj gromozansko velikega se kuha!)

  • Share/Bookmark


Smrdljivi drek na cesti. Glava v blatu, noga v zlatu….
17.07.2008, 21:24
Zapisano pod: zelena solata, Čista Ljubezen

Težka sopara pada na njegove veke in nekam se mu mudi. Še sam ne ve točno, kam in zakaj. Trčil je ob vakuum, ne da se ga odpreti, pa bi moral. Tista ženska tam pri vratih je tako prefinjeno ostra, da kar ne pozabi njenih besed. Le kdo ji je dal to službo? Take bi morali poslati na prisilno socializacijo…že v vrtcu.

V totalni razprodaji je nekoč našel nek majhen zeleni šal, zavil ga je v časopisni papir. Ne ve, komu ga bo podaril. Do takrat naj ostane zavit. Takih zavitih daril ima v predalih še ene par. Pozabil je že, kaj je notri, a ravno v tem je rajc. In navadno se jih da identificirat na dotik. Ali pa tudi ne.

Potem jih odnese s seboj na kakšno rojstnodnevno priložnost, porine v roke ekscentričnemu slavljencu in z razprtimi očmi zvedavo in v polnasmehu čaka na trganje zavitka. Včasih je prav prijetno presenečen, kadar ne ve, kaj je takrat zamotal v papir. Navadno iz polic in predalov pobere ravno tiste, ki so neidentificirani. Tako je pričakovanje še bolj razburljivo.

Zadnjič je recimo – in na tega je resnično že zdavnaj pozabil – porabil trd in pravokoten zavitek. Na otip se mu je zdelo, da je to tista knjiga o džungli. Spomni se, da jo je nekoč motal v papir, lahko da je pristala v tem predalu pod mizo. Papir je malce zguljen, a ga ne bo raztrgal. Teh paketkov nikoli, ampak RES nikoli ne odpira sam. Naj ga odpre tale Norbert, ki mu odnese darilo.

Pa sem usekal mimo, da bolj ne bi mogel. Podaril sem osnovnošolski učbenik za zgodovino. Norbert je naredil izraz, ki ga do smrti ne pozabim.

Ko takole sedim na tej usrani mestni klopci, zapiram oči in se kuliram, se mi med nogami zavrti majhen črn cucek. V refleksu trznem in se zdramim. Malo ščene se poserje kakšen meter stran, lastnika ni videti. Gledam tisti podolgovati rjavi kakec, kako se odlepi od črnega teleca.

Nič krivo ščene vidno olajšano dvigne gobček, nekaj je zavohalo…in krene dalje. Meni nič in tebi malo jo popiha naprej. Drekec pa ostaja prilepljen na asfaltno potko.

Sedim kot paraliziran. Razmišljam, roke so padle in kar ne reagirajo. Sonce pribija direktno v center prebavljene gmote, čez nekaj minut bo malce zasmrdelo. Potem se bo najbrž še nekaj časa kuhal, morda se bo iz njega čisto malo pokadilo, nekdo bi morda celo kanil stopiti nanj, ni namreč ravno na najboljši lokaciji. Morda pa se bo spominek črnega ščeneta tam celo posušil in ga bo odpihnilo nočno vetrovje (dasiravno je za danes napovedana še kakšna nevihta).

Nič, naj še malo razmislim. Nekaj časa še imam, vreme pa tudi ugaja.

Z levo roko iz torbe potegnem cigareto, malce privzdignem rit, da iz zadnjega žepa vzamem zmečkane vžigalice, ki me žulijo, odkar sem sedel na tole klopco. Prižgal bom cigareto in še malce razmislil.

Torej.

Lahko seveda vstanem in drekec s čevljem frcnem tja v travo (kar pomeni, da bi mi znali čevlji zasmrdeti, pa tisto ščene sploh ni bilo moje).
Lahko sedim in kadim čike ter opazujem kaj se bo dogajalo. Morda vanj zagazi kakšna mična gospodična in me spravi v dobro voljo.
Če ne bi bil tako prekleto len, bi morda lahko vzel ta supersonično prehvaljen i-Phone, ki mi ga je zadnjič prinesel izmišljeni prijatelj Senad (v resnici mi je prinesel tudi nova očala, da bo ves posnet material lahko spravil naprej) in drekec abstraktno pofotkal.
Morda pa je najbolje, da zapustim klopco, preden ga zavoham.

Cigaret se je medtem prižgal pri filtru, zato ga frcnem proti drekcu. Še vedno ga zbrano opazujem, s komolci se oprem na stegna in tako glavo še bolj približam fokusu. Nič ne voham, očitno je ščene precej zdravo prehranjeno.

Ura se bliža. Čas bo da krenem, sicer mi bo tista zoprnica povišala dozo.
Drekec se je odločil, da ostane tam.

Počasi se odlepi s klopce in se pretegne.

“Pfuj, jebemti, pa jebene lastnike malih črnih cuckov, ki ne pobirate svinjarije svojih ščenet! Jebala vas debela kokoš in še trije merjaaaaasciiii! A me čujeeete?!”

Nikjer nikogar, očitno ima spet prisluhe. Prividi bi morali po zadnji terapiji zapustiti njegovo glavo.

“Kje si bil, tri minute zamujaš? Takoj v jedilnico, čakajo te.”

Sem rekel, da je ta ženska zoprna. Nima pojma. Ona dejansko misli, da te tablete požrem. Baba naivna. Žrl bom, kar bom jaz hotel. V skrivanju hrane in zdravil v ustih sem bil vedno mojster. Najboljši v letniku.

Še dobro, da sem lep in da so moje oči tako iskrive. In da se dobro kontroliram. In da me je glavna sestra takrat odvlekla v pralnico, kjer sva opravila čisto potiho. Ona je seveda mislila, da me je izkoristila, ubogega psihota. Ha, pa sem jaz izkoristil njo. Prasico. Posnetek je na medmrežju že pravi hit.

Nič mi ne manjka in tale polletni research bo kmalu mimo. Marsikaj mi je jasno, tukaj na odprtem oddleku nimam več kaj snemat. Mislim, da je čas, da me spet malce zaprejo v zaprti oddelek. Samo še očala nataknem, da bom lahko kaj posnel.

Vdih. Izdih. Zdaj je trenutek, glavna sestra me gleda.

“Aaaaaaaaaa….Ubil se bom, zdajle se bom ubil. Norci, sami norci ste! Vse vas bom zastrupuuuu…lihkar ste požrli cianid, kreteni blesavi! Aaaaaaaaa….” Na tleh pristane krožnik, polomljen stol, za roko zgrabi Sonjo, še bolj namedeno od njega.

Pa štejmo. Deset, devet, osem… (sestra že histerizira…)…sedem, šest… (evo, dve opici sta že tu)…pet, štiri…(ja, kreteni, primte me že!)

“Aaaaaaaaaaaa….jaz sem undercover terorist. Bombo bom vrgu, zdajle jo bom vrgu, zunaj sem jo našu…Lejte jo!!!…..Aaaaaaaaaaa…..”

Dva, ena…nič. Dve močni roki, prisilni jopič. To mi delaj. Pazi na očala.

Zmaga. Gremo na zaprti oddelek.

  • Share/Bookmark


Bon Voyage, male ninje…
11.06.2008, 20:51
Zapisano pod: ninjas, zelena solata, Čista Ljubezen

Najprej je pozvonilo, ko sem bila ravno sredi umivanja zob. Na brzino sem poplaknila in odskakljala nizdol.

“Dan…po mucka sm pršu…”

Fak. Šit. Ne, no. A že?

“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)

Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.

Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.

“Pejte kr z mano…”

Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…

“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.

Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu – eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.

Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.

Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.

Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.

In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.

Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.

  • Share/Bookmark


Kratek epilog.

Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

  • Share/Bookmark


Še ena sredinočna…
11.05.2008, 01:39
Zapisano pod: Sobotni zadetki, zelena solata

Pa naj bo to še eno sredinočno razmišljanje.

Ninja in njeni štirje mušketirji so fascinantni. Opazujemo jo, kako nagonsko jih ima rada. Ko nežno in previdno dvignem v roke tistega ta sivega mucka, se ji oči razširijo in me prestrašeno pogleda.
“Kaj boš z njim?”
Pa ga samo dvignem in pobožam, nikamor ne grem z njim. Še. Ona pa mi zaupa. Ko jo čohljam tam v kotu, s štirimi njenimi kepicami ob zizkih (njenih, valda). Vsi so tako posebni, vsi drugačni in vsi iz njenega telesa (fotr je pa en gromozanski mačkon iz soseske). In ona jih ima tako rada.

Pa pomislim, kako si ljudje, jebemti, kompliciramo življenje. Garamo, se dokazujemo, hitimo, hrana sem, hrana tja, en brzinski objemček in poljubček, šibajmo dalje, joj, nimam časa, a lahko v petek, ne, joj, petek mam že neki…, sej ne vemo več, kje in kdaj in kako…
Kompliciramo si življenje, ko si krademo čas za nepomembnosti. Trenutki, ljudje, ljubezni in dotiki, vse gre mimo. Ni časa. Zdaj moram to, zdaj ono.
Kompliciramo si življenje, ko nekaj, kar se sploh še ni zgodilo, že vnaprej obsodimo na propad.
Kompliciramo, ko pustimo, da gre. Ko blebetamo neumnosti, namesto da bi povedali.

Denar, kaj ti bo. Kaj ti bo slava in uspeh, da boš star in zguban tuhtal o zamujenih trenutkih? In babah ali dedcih, ki so ti dali ali vzeli. Kaj ti bo to, ko točno veš, kaj hočeš.

Ninja je sitna te dni. Ko sem sadila majhno solato na majhen vrt, je kot pred nekaj tedni, švignila mimo. Nič ti ne manjka, Ninja, sem pomislila. Ti si življenja ne kompliciraš. Dala si tistemu, ki si hotela. Nič nisi razmišljala, mačka naša. Tako se dela. On pa tudi ni kaj dosti kompliciral. Pa sta naredila štiri lušne mucke. In on se že potika naokoli, najbrž bi jih lahko počasi spoznal.

In vse kar šteje so tista jutranja prebujanja. Brez besed, najbolje. S pravim telesom od pravega človeka ob sebi.

Nekateri mislijo, da je to precej oseben blog. Seveda je. A ta prave misli, tiste definirane, se zapisujejo drugje. Osebno je osebno.

  • Share/Bookmark