NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Pljučna kapaciteta
1.10.2007, 23:06
Zapisano pod: Zabava

Ker so mi ponoči pljuča skorajda odfrčala skozi usta sem se odpravila na tehničnega. Moja osebna zdravnica je fajn, sploh kadar ni na dopustu. In pridem, klasika, veste gospa doktor je pa na rednem dopustu. A, šit, saj res, enkrat na leto, tale čas jo mahne v tople kraje. Ah, ji je fajn.
“In v katero ambulanto naj stopim?”
” Kar tjale, v eno pač. Niste naročeni?”
Hm, ne.
“A vas naročim za jutri, dones smo precej polni?”
Ah, kaj vem. Bom počakala. Kaj pa čem.
“Ampak bo za počakat, veste…”
Ja, vem, jebemti, ste že rekla, ja. Sam kaj naj, naj vam pljuča jutri zjutraj na krožniku prnesem, al kaj. Servirana s termometrom in flaško trpotčevega sirupa.

In potem sedem in opazujem.

Vrata so odprta, v predsobi ali kako-se-temu-pač-reče s prekrižanimi nogami si sestra nonšalantno ogleduje dekolte, če je vse na svojem mestu. Prav bizaren razgled imam, sprašujem se, če imam vročino ali sem pač padla v fiktivno realnost NMK-ja. Tam nekje 40-45 let ima, sveže nalakirani nohtki, kratka blont paževska frizura.

“Joj, a reeeees. Sej se je men zdel, veš. Sem ti rekla, če nau njega, nau nobenga. A veš kako sta se gledla!…Hudoooo!”

Joj, sam še tega mi je treba. Grdo zakašljam, res je bila sila. Ošvrkne me s strupenim pogledom, češ, a ne vidte da se pogovarjam, malo kulture, prosim. In pogledam proti tlom, kar malo nerodno mi je, tako grdo sem zakašljala, direkt iz drobovja je zadonelo…

“Joj, a bova šle v savno dons, a je prov…Men bo tko pasal…že dolg nisem”..

Pogledam okoli, folk se muza. Ne moreš verjet, to je ko v filmu.

A bizarka se nadaljuje.

Odpro se vrata in iz ambulante stopi zdravnica. Nasmejana, mlada, rekla bi celo mlajša od mene. V beli halji, jasno. Takole na daleč sem prav vesela, da sem se postavila pred to ambulanto. Ne maram starih in zateženih dohtarc/dohtarjev, zdolgočasenih od življenja in pacientov. Mladi zdravniki so polni entuziazma in razumevanja.

“Dajte no, noter vas slišim, dajmo mal stišat, prav…Naslednji.”

Sestra se namrdne, se na hitro poslovi od sogovornika in odloži telefon. Zdravnica stopi nazaj v ambulanto.

“No, kdo je nasleeeednji?”

Spogledamo se, jaz in šest čakajočih. Nihče ne trzne, zato vstanem jaz. Pljuča se mi zahvalijo.

Rahlo potrkam, z zajetno kartoteko pod pazduho in roko na ustih, ker mi suh kašelj spet ne da miru. Vstopim in sprejme me nasmejan obraz.

“No, kaj je pa z nama?”

Povem svojo zgodbo, nič posebnega, teden dni se že vleče, skoraj je bilo že okej, nocoj so pa pljuča čisto podivljala.

“Ja, pa poslušva. To se ni za igrat, lahko bi bla pljučnica…Dejva najprej grlo pa ušesa pogledat.”

In se usedem, saj veste, tisti stolčki, pa “aaaaa”. Klasična pozicija pri zdravniku. Skloni se k meni in kar naenkrat se v mojem vidnem polju, nekaj centimetrov od oči, pojavi zdravničin dekolte. Bujno oprsje, modrc bele barve in dve bujni dojki, ki silita iz njega. Morda je bil push-up, težko rečem, definitivno pa je to dekolte, ob katerem bi se moji moški kolegi pošteno poslinili. Občudovanja vredno oprsje, priznam.

Ampak, nazaj v situacijo. Jaz sem vendar na zdravniškem pregledu. Pljuča me bolijo in celo noč sem suho kašljala. Prav smešno je, ker glave niti ne morem premakniti in ona dobro ve, da jo gledam direktno v prsi. Zdaj ko se je nekoliko nagnila, je sploh smešno. Jaz z odprtimi usti “Aaaa…”, ona pa štora po mojih ustih in mi razlaga, da je grlo tudi malo vneto. Prav vidi se ji modrc, ki podpira dve srednje veliki dojki. Lep dekolte, hudi joški. Ampak celo meni postane nerodno. Ona pa nič, pogleda še ušesa in potipa bezgavke. Smešno je za popizdit. Sprašujem se, če je to morda kakšna skrita kamera, tako nevsakdanje je vse skupaj. Nadaljujeva, prijazna je, zaskrbljena. Obrnem se, da mi posluša dihanje. Nekajkrat se stetoskop dotakne mojega hrbta, nato pa brez besed odpne moj modrc. Zdaj mi gre že na smeh, saj vem, da je to pač neke vrsta rutina, da bo tako bolje slišala moje dihanje, a vseeno. Smešno mi je. Res je vse skupaj malce nenavadno.

Ko si zapenjam modrc in tlačim spodnjo majico za hlače, mi daje napotke. naj grem v laboratorij, šele potem bo jasno, kaj je narobe. Da nič sumljivega ne sliši, a nikoli se ne ve. Meni pa se je v glavi zamrznila slika njenega dekolteja. Morda sem imela vročino.

Ko zapuščam ambulanto, je sestra še vedno na telefonu. Tako z ramo ga stiska k učesu, medtem ko nekaj tipka. Za trenutek ga prime v roko, toliko da ga odmakne od ust in reče: “Naslednji”.
Pogledam jo. “Grem še v laboratorij”. A me že ne posluša. Njen dekolte se ne more kosati s tistim za onimi vrati.

Ko stopim v čakalnico, se tiho muzam. Kakšno doživetje čaka tega mladega, brhkega fanta, ki pravkar vstopa k zdravnici, pomislim. Morda pa bo tudi on nocoj na svoj blog zapisal podoben post.

Še več takih zdravnic, lepo prosim. Prav popestrila mi je dan.

  • Share/Bookmark


DVORANA VZDIHLJAJEV vas čaka
11.02.2007, 11:45
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, Slovenija, Zabava, miks, personalno in avtorsko

Že nekaj časa spremljam dogajanje v prostorih nekdanje ljubljanske tovarne Rog. Pred slabim letom dni so uleteli skvoterji (jasno je bilo v letu dni med njimi tudi veliko padalcev, ki so iskali le streho nad glavo in podobnih, pa so s časom ugotovili, da bo treba tudi kaj postoriti), z namenom, da neizkoriščeno površino izrabijo v koristne namene.

Vsake toliko jih grem pogledat, da vidim, kako napredujejo.

Zadnjič enkrat so me pa presenetili. Vem, da so namreč do zdaj napedenali kar nekaj hudih soban, prostorov (tudi Galerijo Kljub vsemu, ki se bohoti z steklenimi in pleksi vhodnimi vrati, stenskimi razstavami in sredinimi karaokami) , tokrat so me pa res presenetili in sem rekla, hudiča, tole je pa treba ljudem pokazat.

Da se pa lotiš (in to v troje, ker očitno ni bilo več prostovoljcev) pedenanja “večnamenske koncertne dvorane”, moraš imeti pa res veliko željo. Tako da, rečem lahko le:  tisti, ki iz besed stori dejanja, je zame car.

In tudi jaz jim bom, prmejdušdares , nekaj primaknila. Da bo Dvorana Vzdihljajev zalaufala! Mislim, da bo hudo huda.

  • Share/Bookmark