NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Kratek epilog.

Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

  • Share/Bookmark


Še ena sredinočna…
11.05.2008, 01:39
Zapisano pod: Sobotni zadetki, zelena solata

Pa naj bo to še eno sredinočno razmišljanje.

Ninja in njeni štirje mušketirji so fascinantni. Opazujemo jo, kako nagonsko jih ima rada. Ko nežno in previdno dvignem v roke tistega ta sivega mucka, se ji oči razširijo in me prestrašeno pogleda.
“Kaj boš z njim?”
Pa ga samo dvignem in pobožam, nikamor ne grem z njim. Še. Ona pa mi zaupa. Ko jo čohljam tam v kotu, s štirimi njenimi kepicami ob zizkih (njenih, valda). Vsi so tako posebni, vsi drugačni in vsi iz njenega telesa (fotr je pa en gromozanski mačkon iz soseske). In ona jih ima tako rada.

Pa pomislim, kako si ljudje, jebemti, kompliciramo življenje. Garamo, se dokazujemo, hitimo, hrana sem, hrana tja, en brzinski objemček in poljubček, šibajmo dalje, joj, nimam časa, a lahko v petek, ne, joj, petek mam že neki…, sej ne vemo več, kje in kdaj in kako…
Kompliciramo si življenje, ko si krademo čas za nepomembnosti. Trenutki, ljudje, ljubezni in dotiki, vse gre mimo. Ni časa. Zdaj moram to, zdaj ono.
Kompliciramo si življenje, ko nekaj, kar se sploh še ni zgodilo, že vnaprej obsodimo na propad.
Kompliciramo, ko pustimo, da gre. Ko blebetamo neumnosti, namesto da bi povedali.

Denar, kaj ti bo. Kaj ti bo slava in uspeh, da boš star in zguban tuhtal o zamujenih trenutkih? In babah ali dedcih, ki so ti dali ali vzeli. Kaj ti bo to, ko točno veš, kaj hočeš.

Ninja je sitna te dni. Ko sem sadila majhno solato na majhen vrt, je kot pred nekaj tedni, švignila mimo. Nič ti ne manjka, Ninja, sem pomislila. Ti si življenja ne kompliciraš. Dala si tistemu, ki si hotela. Nič nisi razmišljala, mačka naša. Tako se dela. On pa tudi ni kaj dosti kompliciral. Pa sta naredila štiri lušne mucke. In on se že potika naokoli, najbrž bi jih lahko počasi spoznal.

In vse kar šteje so tista jutranja prebujanja. Brez besed, najbolje. S pravim telesom od pravega človeka ob sebi.

Nekateri mislijo, da je to precej oseben blog. Seveda je. A ta prave misli, tiste definirane, se zapisujejo drugje. Osebno je osebno.

  • Share/Bookmark


Ampak…
5.05.2008, 01:12
Zapisano pod: Nedeljski zadetki, Petkovi zadetki, Sobotni zadetki

…nekaj preprostih dejstev:

- Nedelja je umorila ponedeljek

- Nekaj se je premaknilo na nek čuden tir

- Če kaj ne prenesem, so to snobi in kvazi elita

- Vito se vrača

Vito

- Prvič sem v živo spremljala rojstvo malih muckov (in že dolgo mi ni bilo tako hudo)

- Počutim se posesano in izpraznjeno, pa se sesanje in praznjenje sploh še ni uradno pričelo

- Smrt je del živega in mrtvega

- Danes tudi glasba ne pomaga

- Obstaja možnost, da sem prekleto zakleta

- Tudi po ekstremnem down in up-hillu me mišice na nogah sploh ne bolijo

- Nekomu nisem utegnila povedati in dati vsega

- Veliko smeha paše v veliki akustični dvorani

- 28-to leto je žlahtno

- PMS in napeti joški znajo biti kdaj tudi neprijetni

- Tudi moški so lahko po žensko zmedeni

- Veliko dihamo

- Včasih jo prav pogrešam:

Siska

- Nobeno dejstvo ni preprosto.

(Kako zguljen je pa tale stavek: “Vedno se zaljubim v napačnega …”. Halooo?)

  • Share/Bookmark


Naša mati Ninja
19.04.2008, 18:45
Zapisano pod: Sobotni zadetki

…bo kmalu rodila. Medtem, ko čakamo mačje potomstvo, ji takole ob zgodnjih jutranjih urah delamo družbo. Čohljamo, predemo, crkljamo.

Ninja look

In ker je tako zelo socialna, se ji ves čas na polno dogaja. Ima svoj prestol, seveda, s katerega te brezbrižno nažene (pač prdne, kot znajo mačke, dvigne rep in jo popiha…ampak, vsiljivec pa tudi).

Prestol

Za cel album fotk že imam, rada pozira. Ve, da jo fotkam in razume. Res je kul.

Ninja dizzy

Če se vam zdi, da bi lahko vzgajali njene prihajajoče potomce, mi sporočite. Ampak – se morajo najprej roditi. Bodo pa ziher fejst lušni. Tako kot mama (in seveda njenih 6 cimrov)

Maca

  • Share/Bookmark


Dete…
12.04.2008, 18:37
Zapisano pod: Sobotni zadetki

…kmalu bo treba spet na obisk.  Da se bo nasmehnil, ko bom vprašala,
kdaj
greva
v
Živalski vrt…

dete1.jpg 

  • Share/Bookmark


Še dobro, da…
29.03.2008, 18:04
Zapisano pod: Sobotni zadetki

…se čas kdaj tudi ustavi.
…se zavedamo, da je lahko že jutri vsega konec (zakaj bi se takrat tolkli po buči, zakaj nisem…?!)
…obstajajo čustva in da se jih ne da kontrolirat (kontrolorji naj se globoko zamislijo).
…na tem svetu nismo čisto sami (in da kljub temu znamo biti sami).
…glasba vse pozdravi.
…otroci hitro rastejo.
…je za tem gnilim dežjem posijalo sonce.
…nas je šefe za vikend “kaznoval” s tako izvirnim darilom.
…mi jih je tako malo všeč.
…nam je vse jasno.

  • Share/Bookmark


V čem je smisel?
9.03.2008, 00:10
Zapisano pod: Sobotni zadetki

Genialno. Animacija, sinhronizacija, scena, kadriranje…vse štima. In vedno znova se navdušujem nad izdelki ekipe (Aardman animations: Nick Park, Julie Lockhart, Richard Goleszki… in vsemi ostalimi). Plosk in še enkrat plosk.

Je pa tudi vprašanje precej na mestu…sploh, če posledično na glas razmišlja ameba. Da o morski zvezdi – ali čebeli, ki se mimogrede zaleti v mikrofon – sploh ne govorim. Direkt za sobotni zadetek. 

YouTube slika preogleda

kdo sem, zakaj sem, od kod prihajam, kaj je bilo prej – kura ali jajce, v čem je point…?

  • Share/Bookmark


Tista močna vez, ki se nikoli ne strga…
9.02.2008, 21:00
Zapisano pod: Sobotni zadetki

Draga Mati.  

Dolgo me že ni bilo domov in danes me je prav prijelo, da bi sedla v avto in se zapeljala v tisto smer. Pa je spet nekaj (ali nekdo) prišlo vmes in sem ostala tu, v Ljubljani, na soncu. In v mislih me je glodalo, ker nisem šla.

Če prav dobro pomislim, sem se že zdavnaj odselila. In tista moja lepa in velika soba, z oknom v špicu strehe in razgledom na dvorišče, ki smo ga družno tlakovali, pa tisto škarpo, ki smo jo zidali in rože, ki si jih nekega jutra sadila, ko sem se ravno pretegovala na oknu in zažvižgala tja dol, ti pa si se mi nasmehnila…je vedno v mislih. Bo že držalo, da naju nekaj povezuje.

In tisti klici, zgodaj zjutraj, pred leti, ko nama je bilo hudo, ker sva bili tako daleč. In bolezen, skrbi in jok, vse to je ostalo. Pa listki s sporočilci, pa vse tiste resne pisarije obema vama in neskončni pogovori. Vsi ti Trenutki ostanejo.

In zdaj, ko čakamo, da se nam rodi prvi uradni in sveži rodbinski potomec (ki bo stoposto Ona), se veselim s tabo, ki boš postala babica. In bosta lahko na tisto polico tam, kjer ležijo naše fotke, dodala še Njeno, pa Njuno in Njihovo in Vašo. Morda tudi mojo in Njeno.

In ker je ni patetike na tem svetu, ki bi uničila te misli, ker so iskrene in čiste ti pišem. Ker tako pač je, da sva neskončno povezani. Ker si me našla tudi na medmrežju in ker si moja največja fenica, ker že leta in leta slediš mojemu ustvarjanju in ker verjameš vame. In ker me ni sram priznati, da me brez tebe in tvoje podpore ne bi odneslo tako daleč. Ker sem te nekoč že skoraj izgubila, pa si z živalsko trmo in vzrajnostjo v mojih očeh postala še močnejša. Ker je tako lepo videti tvojo srečo, ko se stisneš k Njemu. Ker sta tako lep zgled za dolg zakon, ker mi vedno oprostita, ker me vedno pogrešata in ker sta oba v mojih mislih.

In kakorkoli pogledam, ti si me rodila. Ti si jedla ribo tisti večer in z mano si bila, ko sem se tik pred zdajci obrnila v pravilen položaj in sprožila prihod. V tebi sem rasla in iz tebe sem prišla. Mega občutek, verjetno.

Oba vaju imam rada. In to pišem tebi, mati, ker vem, da si odkrila moj blog. Internetizirana mati me bere. In ata tudi.

Hvala, ker si.

(In ne reci zdaj, da kaj jaz to zdaj o tebi pišem…in če nimam kaj pametnejšega za počet.)

  • Share/Bookmark