NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Re: Izredni dami
17.10.2008, 00:27
Zapisano pod: Aktualno, šmorn

L., o izrednih ženskah naj zapišem? O.

Izredne ženske se ponavadi izredno zapletejo z izrednim moškim. Zato tudi ta izreden zapis, dragi moji izredni dami.

Tole vama zaupam.

Preprosto je. Imamo joške, sposobne smo: roditi, hliniti orgazem, jokati, brcati, klofutati, histerično vpiti, se grozljivo smejati, prdeti in hkrati simpatično zaviti z očmi (blink, blink), dojiti, izgledati totalne kure, lahko smo neukrotljivo ukrotljive, nežne ali grobe, pijane na smrt in po alkoholu zaudarjajoče, brihtne kot strela, debele in seksi, stare in neustavljivo privlačne, simpatične in zrele, iskrive in vesele. In še veliko tega. Izredne ženske.

In moški?

Tako prekleto seksi so lahko in tako presneto odbijajoči. Nekateri se radi igrajo, drugi radi pijejo, tretji smrčijo, četrti živijo v večnih iluzijah in razočaranjih iz preteklosti. S potenco na x.

Pa vendar, sposobni so: scati v moški družbi in ne scati v ženski družbi, brutalno pretepsti, soustvariti novo življenje, menjati gume (tudi avtomobilske), skrivati solze, spraviti v jok, divje ljubiti, ubijati s pogledom, govoriti in govoriti, resnično z zanimanjem spremljati nogomet, močno objeti, masirati brez občutka, strastno poljubiti, si ne umivati zob, preživeti brez kančka kozmetike in sposobni so spraviti žensko v smeh brez večjih naporov.

Dragi izredni ženski, ni stvar v tem, da so moški. Ali da so po poklicu zidarji, politiki, mafijci, kitaristi ali bleferji. Izredne ženske bi se lahko zapletle tudi z izredno žensko, pa bila situacija izredna.

Dva človeka, ki se privlačita, to začutita. Te stvari so v bistvu sila preproste, le da jih strah navadno zjebe. In če bosta rekli, da se to vedno zgodi vama, vaju bom okarala. Iskrenost bi morala preprečevati morebitne nesporazume, čustva bi se morala harmonično usklajevati in ljudje bi morali te stvari čutiti. 

Ja, včasih se vama zdi, da so vsi moški prtegnjeni. Saj so. Saj smo babe tudi.

In če sta tokrat ugotovili, da izredni moški pač ni tako izreden, kot sta na začetku mislili, ga pač čimprej pozabita in ugasnita to luč. Gremo dalje, naslednji. Naj bo manj izreden, prosim.

YouTube slika preogleda

Samo iskreni bodimo, pa bo vse kul. Tudi do sebe.

  • Share/Bookmark


Kratek epilog.

Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

  • Share/Bookmark


Naivnost naivna…
29.04.2008, 02:00
Zapisano pod: Petkovi zadetki, šmorn

Priznam. Človeska psiha mi je bila vedno izziv. Zato sem se tudi z leti skušala naučiti določenih veščin. Nič usodnega, nič nevarnega. Le malo bolj senzibilna sem morda. Zdaj, ko poti nazaj ni, se ima zgoditi tudi, da včasih koga kar preveč preberem in to ni nujno prijetno. Ker ljudje so mojstri mask in jaz to vedno znova pozabljam. Ah, naivnost naivna…

maska

In vsak dan znova me kdo preseneti.

Danes. Čisto nove dimenzije (morda pa tudi ne, pa je to le mojster z dobro masko in kanček shizofrenije).

Ampak, res. Oči veliko povejo. Iskrene. Neiskrene. Zadržane. Take, ki prosijo. Ali jočejo navznoter.

In vsake toliko srečam nekoga, ki me bere in mu pustim, da me bere. Zakaj pa ne. Točno vem, kaj bere in kako bere. In pustim, vsake toliko. Naj se ljudje igrajo, naj raziskujejo. Nič ne skrivam.

In danes me je nekdo res presenetil. Mislila sem, da sem brala prav. Pa nisem.

Dobra šola. Take imam še posebej rada. Zgolj v vednost, saj ne, da vas kaj briga…

(Še dobro da nisem človek-klop. Vsaj nekaj.)

  • Share/Bookmark


Nesmiselnost smisla v nesmislu smiselnosti
6.02.2008, 01:14
Zapisano pod: šmorn

Nič ne rečem, verjetno obstaja racionalno pojasnilo za prazne baterije. Najbrž obstajajo neki ciklusi, obdobja. Morda je zaradi tistih fotk, filmčkov, ki poplesavajo naokoli. Kdove, morda zganja nebodigatreba vudu ali pa me obseda pomladanska utrujenost. Pomladi, ki je kar noče biti. Mene pa v biti zebe.

Ne pomaga niti dejstvo, da sem napisala besedilo za pesem slovenske popevke, ki morda ne bo nikoli uglasbena. Pa mi je prav všeč, vedno bolj.

Ne morem niti spati, niti delati, niti jesti ali piti, lahko bedim pozno v noč in ritem se mi je čisto obrnil. Dohtarji mi ne bi mogli pomagat, ker še sama ne vem, kaj se dogaja – če se sploh kaj dogaja – in če se ne dogaja, kako to, da se nekaj dogaja.

Ljudje smo vesoljski in vesolje je tako mistično. Temno in svetlikajoče, neznano in tako fakina neskončno. Ko sem zadnjič videla zvezde, se mi je vrat zaskakoval in oči bolele od buljenja v svod, pa nisem mogla nehati. Tako dotakljivo je bilo nebo in tako res je bilo, da so zvezde tam daleč mrtve. Ful jih je bilo že mrtvih in ful se jih je na novo rojevalo. Če bi le mogla, bi tako počasi (z dihanjem vred) pozumirala zvednato noč in si pobliže ogledala situacijo. Morda bi končno poštekala relativnost in teorijo za njo. Pa ne gre tako lahkotno.

In opažam, kako besede nekaj časa najedajo v glavi, se premetavajo in kuhajo, cmarijo se in stokajo, ker ne morejo ven. Potem pa – ko je ravno prava merica poguma in jeze – tako lepo počasi (skozi debele rešetke vsakdana in neozirajoč se na moj ciklus) in sunkovito butnejo na plano. Se ubesedijo. Ah, kako dober občutek je to.

  • Share/Bookmark