NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Moji zmagovalci
2.05.2009, 19:26
Zapisano pod: Slovenija, miks

Zdaj, ko je festival mimo, lahko priznam, da so moji favoriti definitivno zmagali. Marsikaj je bilo na meniju, vse je bilo užitno.

Vsi koncerti so bili presežni. Lahko bi se obregnila ob vsakega, lahko bi analizirala, pa bi vedno prišla do istega zaključka. Originalnost, sproščenost, nenarejenost – to zmaga. V hipu, ko se besede iskrenost, čutnost, harmoničnost (…) zlorabi, poslušalca/gledalca zapeče zgaga.

Kisha me je, priznam, pustila nekje na robu. Luštna scena, odrska dnevna soba, dodelan imidž, nebeški zvok trobente. A čez rob nekako niso skočili. Je pa zasedba pritegnila največ obiskovalske pozornosti, to je zanimivo (a logično). Kult zvezdništva, rumenega tiska in/ali visoke družbe. Ne vem.
Evo video, pa se prepričajte sami (se pardoniram, sounda se ne da izboljšat, precej hrupni so bili basi in moja kamera je imala supersonično-nadzvočni napad…):

YouTube slika preogleda

Definitivno pa takih festivalov Slovencem manjka. Žal manjka tudi posluha javnosti, medijev. A to je zgodba, ki mi ne bo pokvarila te superduper delavne sobote…kdaj drugič, če sploh (ne da se mi ponavljat).

Za desert moji favoriti (želela bi si, da jih kmalu občudujem nekje na velikanskem odru, kjer bi bilo slišati tudi skladbo, ki je tokrat ni bilo…4. na tejle plošči)Aphra Tesla in Električno gledališče:

YouTube slika preogleda

Naj živi muzika, naj se najboljšim odpirajo vrata, bleferji naj padejo v prepad pozabe.

  • Share/Bookmark


Guspa dipl. kult.
20.05.2007, 17:53
Zapisano pod: Glasba, Slovenija, miks, personalno in avtorsko

Tisti trije, ki me spremljate, ste se morda celo povpraševali, zakaj neki sem izginila in ali bode zgodovina tega zapisovanja res kratka.

Ha, pa ne bo.

V petek sem diplomirala in to je to. Končana zgodba in nikoli več je ne bom pisala tako dolgo. Z vsem spoštovanjem do mojega mentorja dr.Gregorja Tomca, ki mu absolutno dolgujem vso zahvalo, ki jo premore diplomant. Brez njegove (urne) pomoči ne bi šlo. Torej, Grega, hvala.

In zdaj bom lahko vso svojo pozornost preusmerila na majhne ognje, ki tlijo v meni. Nekaj žerjavic bo potrebno zanetiti, dodati malo olja in prižgati vžigalico. Potem bo vse jasno.

Menda te – ko diplomiraš- zagrabi ekstistencialna (ups, kakšna beseda je ratala) eksistencialna kriza. Če sem odkrita, za to niti ni časa. Niti potrebe. Za tisto pravo krizo. Vem pa, kam grem in kakšni so cilji.

Medij. Ena od žerjavic, čez katero že dolgo stopam. Peče, žge ko hudič, kadi se okoli in dim me ves čas spremlja. Ko grem na sever, da bi se izognila dimu, gre za menoj. Skušam ga ukaniti, pa je ves čas ob meni. Zato tudi vse naokoli te medijske žerjavice smrdi in dasiravno vsake toliko malce pojenja, se potem vrne še bolj zadimljen in smrdeč. A vztrajam. Za hojo čez žerjavico moraš biti tudi malo sado-mazo. Ne vem še, če sem.

Ah, glasba. Močan in krepak ogenj je nastal. Izbruhnil je v hipu, nenapovedan, sunkovit in vroč. A ne peče, le greje prijetno. To je moje bistvo, to bi profesionalizirala, ako bi šlo. To je ljubezen. To je največji del mene.

In z njo je povezan tudi glas. Moj najmočnejši medij. Raziskan in obvladljiv. Precej obvladljiv. Sinhronizacija, radijski eter, glasba…name it, you got.

In ker sem postala gospa (z diplomo), bom na ogovarjanje otrok in mladine (“Guspa, a lohk poveste….”) odreagirala zrelo.

Uh, kako zelo jasno mi je vse.

Pa ne povem.

PS: Knjiga se piše sama.

(Še vedno z največjim veseljem in zanosom tudi za www.vest.si)

  • Share/Bookmark


DVORANA VZDIHLJAJEV vas čaka
11.02.2007, 11:45
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, Slovenija, Zabava, miks, personalno in avtorsko

Že nekaj časa spremljam dogajanje v prostorih nekdanje ljubljanske tovarne Rog. Pred slabim letom dni so uleteli skvoterji (jasno je bilo v letu dni med njimi tudi veliko padalcev, ki so iskali le streho nad glavo in podobnih, pa so s časom ugotovili, da bo treba tudi kaj postoriti), z namenom, da neizkoriščeno površino izrabijo v koristne namene.

Vsake toliko jih grem pogledat, da vidim, kako napredujejo.

Zadnjič enkrat so me pa presenetili. Vem, da so namreč do zdaj napedenali kar nekaj hudih soban, prostorov (tudi Galerijo Kljub vsemu, ki se bohoti z steklenimi in pleksi vhodnimi vrati, stenskimi razstavami in sredinimi karaokami) , tokrat so me pa res presenetili in sem rekla, hudiča, tole je pa treba ljudem pokazat.

Da se pa lotiš (in to v troje, ker očitno ni bilo več prostovoljcev) pedenanja “večnamenske koncertne dvorane”, moraš imeti pa res veliko željo. Tako da, rečem lahko le:  tisti, ki iz besed stori dejanja, je zame car.

In tudi jaz jim bom, prmejdušdares , nekaj primaknila. Da bo Dvorana Vzdihljajev zalaufala! Mislim, da bo hudo huda.

  • Share/Bookmark