NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Bela gospa in tri mačke
13.02.2009, 01:19
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Čisto tihe poznozaprašene misli mi dajejo inspiracijo, da sfiltriran to robustno zgodbo v intervečnost.

 

(Zakaj zaboga bi me bral nekdo iz Los Angelesa, mi brzi skozi misli. Nimam prijateljev, niti znancev, ki bi se nahajali v Beverly Hillsu. Pa me sledijo že nekaj časa in zabavam se ob tem podatku.)

 

Spet se mi je zalutalo na Barju. Kadar je sonce, zna biti tako prekleto lepo in tiho. Vse te sence, ki se rišejo na poljih rišejo madeže na zeleno podlago in impresija pomladanskega žafrana povleče na vijolično. Ta me je vedno posrkala, lahko bi jo vzela za svojo. Rumena se mi je prislutila, odkar sem jo opazila v majhnem okrasku zdravniške halje.

In če glasba zaceli še tako grdo krasto, bi lahko veter odpihal vse zelene saje z oblakov, ki so zjutraj pomračili pogled na Alpe. Tri črne mačke so šle čez cesto, nobene nisem povozila. Ko sem se že stegnila tja čez ramo, da bi afektivno trikrat pljunila v čast vsem starim šegam in navadam, je v avto sedla bela gospa.

Tokrat je molčala in gledala predse. Roke je skrila pod rokave in odprla šipo. Nisem ji težila, ne da se mi. Zmanjšala sem hitrost, da bi vožnja še malo potrajala.

Vprašala sem jo, če naj zamenjam muziko, pa se je nasmehnila in odkimala. Ponudila sem ji tobak, pa ga je le pospravila v predal.

“Pogovoriti se morava”.

Tokrat je ona začela. Povedala mi, kaj se dogaja in zakaj. Mačk bojda nisem povozila, ker so bile na pol poti domov in grdo bi bilo, če bi se ta film krvavo razmazal. Dež je kakšen dan poprej tako lepo opral vso svinjarijo in menda nimam časa za take malenkosti. 

“Ampak, jaz imam časa na pretek…”

Spet je odkimala in me prijazno pogledala. Morda sem ujela njeno misel, ne vem.

“Tukaj pa zavij levo, prosim. Samo mleko in hruh odložim pri nekomu. Počakaj me.”

Ugasnila sem motor in radio je še vedno igral. Nakupčkala sem dejstva in pihnila predse. Ne, ne…nekaj ne bo uredu.

Res se je kmalu vrnila. Roke je imela tokrat razkrite in opazila sem neverjetno podobnost z mojimi. Fak, morda sva pa v sorodu. Kaj pa vem.

“Dala ti bom domačo nalogo.”

V roke mi je potisnila listek, s čudnimi formulami popisan in besede so bile razmetane naokoli. Priznam, fizika mi je bila od nekdaj zgolj uganka. Logika niti ne.

“Vizualiziraj to.

Kako hudiča bi naj pa to izgledalo? Kako naj vizualiziram vizualizacijo?

“Ah, ti si vendar mojstrica. Ne boš imela težav.”

Potem je, kot ponavadi, izpuhtela. 

Ko sem kasneje sedela pod drevesom in dihala gozdno sapo, me je nekaj narahlo spreletelo. Na papirju je vse pisalo. Jasno, lahko bi prebrala že tam, v avtu. Nič novega, pravzaprav. Rešitev je bila na dlani in skrb popolnoma odveč.

Žboinknilo je vame kot bi se prižgala kamera. Hitri premiki so bili in kar malce se mi je zavrtelo. Zvoka takega resnično še nisem slišala in te barve so bile odkritje dneva. Radio je še vedno igral.

To! Kakšno olajšanje. Imaginacija je vendar zato, da privre na plano. Tako kot so črvi v flaški užitni in mrtvi, a z namenom ustvarjeni. In zvok violine in klavirja kreira navdihujoč paralelni svet, ki je ves čas tu. Majčkeni gozdni palčki mi prinašajo darila in nekje daleč je slišati drget divjih konj. Mislim, da je čas, da enega zajaham (dvomim, da bom tokrat padla z golega hrbta, če pa že, me gotovo ne bo pohodil).

Naslednjič bom imela v avtu vsaj kakšno majhno stekleničko dobrega žganja. Rada bi ga srknila skupaj z njo.

 

(“Bela gospa muzicira”, zbirka pravljic in povesti)

  • Share/Bookmark


Olesenela je Vidra
23.10.2008, 00:09
Zapisano pod: Film, skeri

Kot kaže, nam retrogradni Merkur ni uničil volje do življenja – še več! 

 

Ker je ravno obdobje slavljencev (Dunja kmalu, Schuss takisto, Marko in Urh pa sta ze passe), smo praznike združili v enega in tudi epilog je bil temu primeren (nekdo si bo tisto noč še posebej globoko vtisnil v spomin, anede…).

Nastala je serija video zabeležk, kdo bi se jih branil. Je pa tudi res, da so skoraj vsi koščki iztrgani iz celot, ki vam jih bomo servirali na Vesti, nekoč kmalu, ko bo zeblo v noge (mene sicer ne, ker bom nekje na toplem) in ogenjček v kaminu bo prasketal, vi pa boste zleknjeni v mehkem kavču z odprtimi usti ugotavljali, kakšen potencial se skriva v glavnih akterjih).

Ah!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


(Raz)počena do jedra
8.08.2008, 23:20
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Včeraj sem prisluškovala, priznam, dvema lupinama. Ena je, že rahlo počena, priznala, da se ji ne da biti več lupinasta. Ta razpoka, da jo žuli in srbi. Ne more se čohljati, sama že ne. Lupina, da jo omejuje in tišči, jedro pa sili na površje. Nekajkrat se je že zaletela v skalo, pa ni in ni počila. Zdaj bi rada temu konec.

“Pa kaj je s tabo, si pač lupina. Nauči se živeti s tem!”, pravi druga.

“Sem probala…vse sem probala. K Velikemu Učitelju sem hodila, da bi me naučil živeti z lupino. Je rekel, da bo sama počila, ko bo čas. Ampak, jaz ne morem več čakati. Tebi je lahko, ti nisi počena!”

“Ah, ko bo čas, bom tudi jaz počila. Do takrat bom pa še naprej veselo lupinila po svetu in se zabijala v skalovje, čez mene bodo hodili in vozili…In ni vrag, da se bom enkrat razpočila!”

Počena lupina je neutolažljivo zajokala (takrat mi je bilo kar malce nerodno, ker sem tako prisluškovala temu intimnemu pogovoru, ampak…še bolj sem našpičila ušesa).

“Lupina, jaz ne morem več, resno. Zaleti se vame, z vsem sunkom, jaz se hočem osvobodit!”

“Ampak, to bo umor! Ne bom se zaletela vate! Kar sama se zaleti nekam!” je jezno zavreščala druga lupina. “Malo ponosa pa le imej, Lupina! Kakšne pa stresaš!”

Potem se je obrnila na špičasti in trdni konici in se jezno odkotalila za vogal. Počena lupina je zaihtela in se zatresla v joku.

“Aaaaah, kaj naj storim! Kdo me bo razpočil? Sama se vendar ne morem!”
Prav v srce me je zabodel njen neutolažljiv jok. Opazovala sem jo, kako se je počasi zakotalila na rob pločnika in skočila na cesto. Najbrž zato, da tam počaka prvi avto, ki bo zapeljal čeznjo.

Počepnila sem za zidom in razmišljala. Kako to, da ne gre k kovaču, ali pa v kakšno restavracijo, tam bi jo lahko nekdo s kleščami odprl in bi se osvobodila…Kaj ji je hudega, saj razpoko že ima, to vendar ne more biti tako prekleto težko, razpočiti se do konca (če si enkrat že počil).

Počena lupina je še vedno čakala na cesti, avta pa nobenega od nikoder.

Potem se mi je posvetilo.

Pobrala sem tisti veliki kamen ob gradbišču (mater, prav šlampasti so bili ti delavci, ki so praznili stanovanje tam zgoraj) in počasi stopila izza skrivališča.

“Khm, oprosti….slučajno sem slišala tvoj pogovor z uno celo lupino…res oprosti, vem, da je precej osebno…ampak, lej, če si tega res tako zelo želiš…te lahko pa jaz razpočim. Tale kamen bi mogu bit dovolj močan, da se raztreščiš…”

Za trenutek je obmolčala, počena Lupinica, potem pa veselo poskočila. Enkrat, dvakrat, trikrat…kar malce se ji je utrgalo od veselja. Sploh ni prišla do sape, ko pa je…je dahnila:

“Juhu, juhuuuu! Jaaaa, raztrešči me!” In je poskakovala naprej, od čistega veselja, predvidevam. Tako zelo je poskakovala, sem ter tja, levo in desno, da je sploh nisem mogla naciljati. En, dva, tri….hop.

Potem pa je kar naenkrat z vsem šusom izza ovinka pridrvela rdeča honda…in zapeljala direktno čez počeno Lupinico.

Odmaknila sem se v zadnjem trenutku, da mi kreten ni zapeljal čez nogo (jaz se pač še ne bi rada razpočila, hvala lepa).

In od majhne počene Lupinice so ostale samo še drobne nerazpoznavne lupinice.

Pobrala sem jedro in ga odnesla domov. Zdaj imam na polički v sobi en lep in nov dekor.

  • Share/Bookmark


OI
30.07.2008, 00:10
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, skeri, zelena solata

IO

On je Ivan.

Šokanten je.

Še vedno si nisem opomogla.

Kdo je Ivan?

Zakaj je in kaj hoče? Sploh je?

Čemu verjamem Vanj?

Kaj je Beseda in Misel in kam neki peljejo te stopnice?

Štirinajst nas je bilo tam, tistega usodnega večera. Eden med nami je bil nekolikanj nejeveren, a njegova skepsa je bila zdrava.

Vse skupaj pa se je začelo nekega jutra, ko je bilo tisto razsvetljenje ob sončnem vzhodu, nekje na Tržaški.

Čas je, da se čas obrne. Čas je za spremembo.

Kmalu.

To morate preprosto doživeti. Meni je On Ivan spremenil…

…Življenje. 

YouTube slika preogleda

(ps: ni se mi utrgalo, le nekaj gromozansko velikega se kuha!)

  • Share/Bookmark


Crknil mi je procesor…
16.07.2008, 01:25
Zapisano pod: ninjas, skeri, Čista Ljubezen

…nekje v glavi, kaj čem.

Malo se mi je skuril (omenjeni procesor) in navadno ga je treba zgolj malo ohladiti. Ne vem, kako vse skupaj doživljajo moji najbližji, menim pa, da se na moj račun tudi malce zabavajo.

Ma, nema veze, procesor je treba umirit in ohladit. Nakulirat, če hočete. And that’s the way I do it these days

In sem si djala, pa dejmo naredit en eksperiment (ugotovila sem namreč, da se takolele lahko marsikaj samokritično naučim). Gremo probat igrat in pet. Skupaj.

Zgodovina in ozadje eksperimenta:  Štiri leta sem se v glasbeni šoli  Huga Wolfa v Slovenj Gradcu (začenši v drugem ali tretjem razredu OŠ Podgorje) učila igrati na harmoniko. Suzana Lužnik je bila moja učiteljica. No, priznam, harmonike si takrat res nisem želela igrati. Danes sem za ta štiri leta plačevanja glasbene šole staršem kakopak hvaležna. Ampak, prepričana sem, da  - ČE me ne bi vpisali na harmoniko – bi se v tej smeri gotovo bohve kako dolgo izobraževala. Takrat sem si želela klavir, pianino… Prave klavirske tipke od klavirja, ne pa une na harmoniki.

Nja, kaj češ. Sem se pa zato, kadarkoli sem prišla do njega, igrala na klavirju.

Nato pa dolga dolga dolga leta nič.

Eksperiment: preverjamo hitro improvizacijo.

Pogoji: super klaviature v bekstejdžu Vesti. Hvala, ata Jonas. 

Data: Magla/po nekajdnevnem vežbanju akordov (sej so totalno simpl), IV. zaporedni poskus.

Malo razumevanja, prosim. Predmet eksperimenta se še vedno uči.  

eksperiment 1: prvi del Magle (mogoče mi je kar malo nerodno, ma bom vseeno objavila…, pa sej ste ziher že kaj slabšega slišali…):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 2: drugi del Magle (katastrofa!):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 3: tretji del Magle (ta bi lahko preživel kot tak, ampak…sam ta, brez prejšnjih dveh. Če ne bi vmes predmet ekperimenta nekajkrat fušnu):

YouTube slika preogleda 

Rezultat je blazno počasen ritem, nemogoč, pravzaprav. Rabim profesionalca na klavirju. Vokalno vežbo, potrpljenje glasbenikov. Energijo. Svašta. 

Ampak gremo dalje.  

Če mate kaj časa in dobre volje in obvladate kak ritem inštrument, se mi lahko s tem svojim inštrumentom pridružite v petek, ko bom delala tretji del eksperimentalne nadaljevanke. En super duper glasbenik na trobenti se mi bo – močno upam – pridružil. Še čakam potrditev…

Na mail.  

No, skratka. Samokritično opazovanje eksperimenta je bilo dobra lekcija. Gremo dalje. Tole je neuspeli poizkus. Jebiga. Velik treninga bo treba.    

  • Share/Bookmark


Nekje, nekako, nekoč…(pa tudi če ne)…
5.07.2008, 03:33
Zapisano pod: Petkovi zadetki, skeri

In točno tole mi je nekdo danes poslal, pa me je ob tem prav streslo (prav naježila sem se):

There’s a place for us

Somewhere a place for us

Peace and quiet and open air

Wait for us

Somewhere

There’s a time for us

Someday a time for us

Time together with time to spare

Time to learn

Time to care

Someday, somewhere

We’ll find a new way of living

We’ll find a way of forgiving

Somewhere

There’s a place for us

A time and a place for us

Hold my hand and we’re half way there

Hold my hand

And I’ll take you there

Somehow

Someday, somewhere.

(Leonard Bernstein and Stephen Sondheim)

Zdaj sem si jo še zavrtela in sem se spomnila.
Ah, kako čas vse prenese…

(Sploh pa Tom Waits.)

  • Share/Bookmark


Alica v čudežni deželi.
18.05.2008, 03:09
Zapisano pod: skeri

Ups. Pa je šel mimo še en neardeathexperience.

Zing-zooong-zaaang.

zingzongzang

Tisoč kričeče belih kapljic je zdrselo čez časomer in tiho sem se približala steklu. Bizarno kratka sekunda trenutka me je zamrznila in pomislila sem na en poseben trenutek. Dolgo in daleč nazaj.

Pesek je podrsaval in tiste napol vozne vespe se ni dalo ustaviti. Na Krfu, daleč stran. Prepad mi je bil jasen in vedno bliže. Zavore neuporabne, le še z nogo sem podrsala po tleh. Ni pomagalo. Če mi kaj ni jasno, je to količina podatkov, ki so takrat švignili skozi moje možgane. Tik preden se je dvokolesnik ustavil na robu nekega iz nikoder štrlečega kamna. Usekalo me je. Pa ne prvič.

Vijoličast travnik z žafrani. Neosedlan žrebec, s katerega sem nekoč tako nevarno zdrsnila. Senik, na katerem sem spala tisto poletje. Haloze in vonj po sveže pokošeni travi. Smeh in gosti kostanjevi lasje, skozi katere sem tako rada vlekla prste. Karamelni sladoled sredi Slovenj Gradca. Angelčki, ki sva jih z nekom delala v snegu. Toskanska sivka in viseča mreža v hrvaškem kampu. Suši. In tisti božanski sončni zahod, tako ogabno lep, da ne more biti kičast. Mehka postelja in brezskrben spanec. Vroča pločevina pod ritjo. Sandali polni peska in lasje, vsi štrenasti od morske soli. Pianino. Nasmeh.

In ko se vse ustavi, se vedno znova vprašam, zakaj le. Kakšne ima načrte z mano? Pa je bila le sekunda, ki bi lahko vse končala. Vsakič znova se iz srca zahvalim.

In ne sprašujem več. Naj bom.

  • Share/Bookmark