NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Rogojammmmm
25.01.2009, 12:48
Zapisano pod: Petkovi zadetki

V Rogu so bili v petek glasbeniki, ki spadajo v moj ožji izbor srčnih in hipertalentiranih. Tam so se izmenično menjavali na velikem odru in se igrali, vsak s svojim inštrumentom. Fu in Vasja sta v začetku večera jemala dih s svojima violinama…Martin se je po dolgem letu vrnil s popotovanja in navdihnil, Bor je za bobni itak najboljši, celo Thierno je zabasiral in Tilna smo slišali na kitari… 

In mene je na oder kmalu kar odneslo. Bilo je čudovito.

Tole je spontana interpretacija, jamm, moje pesmi Baba kot se shika, ki se je elaborirala v popolnoma novi varianti. Fantje originala še niso slišali. Zato sem toliko bolj vznesena.

YouTube slika preogleda

SunYa, moja draga supertalentirana zlata cimra, hvala za zabeležko! Vedno na pravem mestu, ob pravem trenutku! (tudi jaz…vsaj tokrat)

  • Share/Bookmark


Rasti, rasti kepa mala…
2.01.2009, 14:08
Zapisano pod: Petkovi zadetki, zelena solata

…ker,

obstaja neverjetno majhna možnost
da najdem kepo zmrdanega zlata
obtaja minimalna šansa
za stanovanje, mogoče tudi psa

in ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela glavno vlogo

obstaja čisto majhna možnost
da tut ti dobiš priložnost
če slučajno ravno omahuješ
brco v rit še potrebuješ

ker ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela pravo vlogo

samo še malo, malo rabim
da kar bilo je, pač pozabim
da resetiram vse spomine
in počakam, da tut to me mine…

in ko enkrat bom velika
bom baba kot se šika
čas bo tekel mojo progo
na njej bom jaz imela glavno vlogo…
(VK)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Nekje, nekako, nekoč…(pa tudi če ne)…
5.07.2008, 03:33
Zapisano pod: Petkovi zadetki, skeri

In točno tole mi je nekdo danes poslal, pa me je ob tem prav streslo (prav naježila sem se):

There’s a place for us

Somewhere a place for us

Peace and quiet and open air

Wait for us

Somewhere

There’s a time for us

Someday a time for us

Time together with time to spare

Time to learn

Time to care

Someday, somewhere

We’ll find a new way of living

We’ll find a way of forgiving

Somewhere

There’s a place for us

A time and a place for us

Hold my hand and we’re half way there

Hold my hand

And I’ll take you there

Somehow

Someday, somewhere.

(Leonard Bernstein and Stephen Sondheim)

Zdaj sem si jo še zavrtela in sem se spomnila.
Ah, kako čas vse prenese…

(Sploh pa Tom Waits.)

  • Share/Bookmark


Ne daj se, Ines…
28.06.2008, 05:07
Zapisano pod: Glasba, Petkovi zadetki

Tista misel se mi je dolgo podila po glavi, že zelo dolgo. Jasno mi je bilo, da se bo to nekega dne zgodilo, da se temu ne morem izogniti. Zadelo pa je kot fakina gromozanska kepa toče drevi, ko sem nemočno opazovala mojega saksojčka pred bajto.

In se je zgodilo, kar samo od sebe. Po neverjetni aklimatizacijski dobi, fazi tuhtanja in neprespanih noči (zgolj fraza), neskončnih kemičnih reakcij in bežnih prebliskov. V vsakem zbližanju je točka g, v vsaki kemiji je vrhunec. Ljudje smo nemočna bitja, bebci, če hočete.

In ker je prav tako, da vam ni nič jasno in da določene besede pač ne potrebujejo epiloga, pa sredinočna razmišljanja kar sama od sebe posrkajo labirinte misli, konfuzijo cigaretnega dima in potrebo po še. Sočne, masne in privlačno lepljive misli si pot vedno utirajo navzven, na prostost. Treba vas je zmesti.

Koliko gramov občutljivosti sem pridobila, ko sem se prepeljala skozi Bosno?
Kako daleč je segla roka, ki je potrepljala spomine na morijo in tisto sredo, ko je najprej umrla babica. Spomin na junijsko vročino, pa bizaren pogrebni sprevod, ki so ga na šmarškem pokopališču preletavala letala. Gledala sem mati, kako v črnem brez besed hodi po razgretem makadamu popoldanskega sonca in tiho ihti. Rada je imela svojo mamo.
Meni je bila predaleč.

In vedno znova me pretresejo te njihove zgodbe. Realne v našem nerealnem svetu.

Seveda ljubim. Ljubezen je neukrotljiva in noben gnev ji ne more do živega. Ne gre, če ljubiš, potem ljubiš.

Ne prižigam se na on in ugašam na off. Pragmatizem mi je tujek in beda, racinonalisti me odbijajo. Emocije so del življenja in vsakič ko mi jih kdo zatira, me izgublja. Boleče, ampak svobodno se odlepim, pa če je še tako privlačen. Ne bom rekla, da so jih zjebale mame, zjebali so se sami. Vsak si svoj film dela sam.

Da, prav imaš. To si zaslužim. Nič manj kot to.

(Nema veze sad, pssst, sve če bit samo još gorije. Ti samo šuti…pusti, nek te nosi reka…)

  • Share/Bookmark


Kratek epilog.

Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

  • Share/Bookmark


Ampak…
5.05.2008, 01:12
Zapisano pod: Nedeljski zadetki, Petkovi zadetki, Sobotni zadetki

…nekaj preprostih dejstev:

- Nedelja je umorila ponedeljek

- Nekaj se je premaknilo na nek čuden tir

- Če kaj ne prenesem, so to snobi in kvazi elita

- Vito se vrača

Vito

- Prvič sem v živo spremljala rojstvo malih muckov (in že dolgo mi ni bilo tako hudo)

- Počutim se posesano in izpraznjeno, pa se sesanje in praznjenje sploh še ni uradno pričelo

- Smrt je del živega in mrtvega

- Danes tudi glasba ne pomaga

- Obstaja možnost, da sem prekleto zakleta

- Tudi po ekstremnem down in up-hillu me mišice na nogah sploh ne bolijo

- Nekomu nisem utegnila povedati in dati vsega

- Veliko smeha paše v veliki akustični dvorani

- 28-to leto je žlahtno

- PMS in napeti joški znajo biti kdaj tudi neprijetni

- Tudi moški so lahko po žensko zmedeni

- Veliko dihamo

- Včasih jo prav pogrešam:

Siska

- Nobeno dejstvo ni preprosto.

(Kako zguljen je pa tale stavek: “Vedno se zaljubim v napačnega …”. Halooo?)

  • Share/Bookmark


Naivnost naivna…
29.04.2008, 02:00
Zapisano pod: Petkovi zadetki, šmorn

Priznam. Človeska psiha mi je bila vedno izziv. Zato sem se tudi z leti skušala naučiti določenih veščin. Nič usodnega, nič nevarnega. Le malo bolj senzibilna sem morda. Zdaj, ko poti nazaj ni, se ima zgoditi tudi, da včasih koga kar preveč preberem in to ni nujno prijetno. Ker ljudje so mojstri mask in jaz to vedno znova pozabljam. Ah, naivnost naivna…

maska

In vsak dan znova me kdo preseneti.

Danes. Čisto nove dimenzije (morda pa tudi ne, pa je to le mojster z dobro masko in kanček shizofrenije).

Ampak, res. Oči veliko povejo. Iskrene. Neiskrene. Zadržane. Take, ki prosijo. Ali jočejo navznoter.

In vsake toliko srečam nekoga, ki me bere in mu pustim, da me bere. Zakaj pa ne. Točno vem, kaj bere in kako bere. In pustim, vsake toliko. Naj se ljudje igrajo, naj raziskujejo. Nič ne skrivam.

In danes me je nekdo res presenetil. Mislila sem, da sem brala prav. Pa nisem.

Dobra šola. Take imam še posebej rada. Zgolj v vednost, saj ne, da vas kaj briga…

(Še dobro da nisem človek-klop. Vsaj nekaj.)

  • Share/Bookmark


Ena partizanska
11.04.2008, 00:48
Zapisano pod: Petkovi zadetki

Bilo je v partizanskih časih, ko je bilo v naravi še tiho in slišali so ptice pet.

Majhna deklica je sopihala skozi gozd, da odnese tisto pismo. Pred mrakom bi bila morala prispeti do kmetije. Zeblo jo je že in temačen je bil gozd. Ravno je pognalo zeleno listje na hrastu in breze so zabrstele. Ustavila se je na široko odprti jasi, da malce počije na poznopopoldanskem soncu.

“Le kako se lahko ta pot tako prekleto (da, tudi otroci kolnejo) vleče…zadnjič se mi je zdelo veliko bliže”, je pomislila.

Nekje ampak res! daleč se je slišalo rahlo bobnenje. Seveda bi jo lahko bil kdo opazil, ko je takole počivala sredi jase, a očitno ni na kaj takega Metka niti pomislila.

Razmišjala je o šoli, pa o babici in njenih kravah, ki jih je iz dneva v dan manj. Kako jih je lansko poletje gnala na pašo gor v hribe. Kako je žvižgala na breg tam čez, ko so sosedovi gnali past. In potem so se čez hribček pogovarjali (no, tudi prepevali so – pastirske pesmi, se razume).In kako je zjutraj mati počasi in previdno iz prta odvila hleb kruha, odrezala precej zajeten kos, in ga dala njej. S toplimi rjavimi očmi jo je pogledala in pogladila po glavi: “Jej, Metka. Jutri bomo že kako”.

In ko je bila šola še odprta, ko je bila tam še tovarišica Marija, so s sosedovimi tremi po pouku često tekmovali, kdo bo hitreje doma. Vsi so bili oblečeni v šolske uniforme, ene so bile pač bolj in druge manj zloščene. Pri Crnkovicevih so imeli veliko kmetijo in župan je pogosto hodil na obisk, pa so imeli tudi toliko več pod palcem…in so zato pri pranju uporabljali pralni prašek Dior. In celo mehčalec so imeli. Njihove cunje so tako lepo dišale…Metka pa pač ni imela vsak dan druge uniforme, ona je imela samo eno. Nekateri so pač vsak dan oblekli svežo in skorajda novo.

“Spet sem se zasanjala”, se je zdrznila Metka. “Treba bo naprej”. Tale račun je treba dostaviti.

Pograbila je partizansko torbico in pogledala na uro. “Šit, ta klinčevi mobitel…spet mu je šla baterija”. 

PS: Objavljeno tudi v paralelnem svetu… 

  • Share/Bookmark


Naj se širi in raste…dobra muzika
29.02.2008, 13:24
Zapisano pod: Aktualno, Petkovi zadetki

Ker gre za odlično idejo. Ker so odlični glasbeniki. Ker je Celinka res en spoštovanja vreden organizem. Ker so dobre informacije zato, da se jih širi. Ker bo nocoj v Stari elektrarni en super koncert in ker sem jih vse že slišala nastopati v živo in ker jih iskreno podpiram.

Nocoj – Mljask!:

YouTube slika preogleda  

In ker se bom oborožila z protinahodovskim orožjem, da si jih nocoj ogledam v živo. A ogibajte se me, da ne fašete moje pomladanske viroze (nekaj bacilov je rezerviranih samo za izbrance).

  • Share/Bookmark


Po petku pride sobota
11.01.2008, 23:37
Zapisano pod: Petkovi zadetki

316 x 2349 x 765 – 647 x 657

deljeno z 2 – 456 brz. in mičen. 

564 x 765 – 983 + 4 

ozadje je bilo tako zelo modro in avto je brzel nizdol.
nisem pomislila, da bi se ustavila. 

983475 – 44656 + jdfg 

bilo je lepo, oči se mu svetlikajo.
in zna, ve kako dotakne. 

38763634636345 + 0725 / nikoli uglašeno 

grimasa je na mestu, sprašuje kaj za vraga.

229944 – 040480 -288 (skozi ulomek)

pustimo, da se zgodi. z vsemi bližnjimi srečanji s smrtjo.

  • Share/Bookmark