NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Blodnja XXL
10.03.2009, 22:54
Zapisano pod: miks, personalno in avtorsko

V tem ažurnem in hitečem brzovlaku, ki mu pravimo življenje (ki je več ali manj res tudi krompir), si človek takole na vsake toliko kvatre najde podobnomisleče bitje. Se z njim poklopi, kot pač nanese priložnost in potem nekaj časa raziskuje in spoznava. Bitje, ki bi lahko bilo eno v množici drugopolovičnežev.

Oni dan je tekla beseda prav o tem. O takih, o prijateljih. Koliko jih imamo, kaj z njimi počnemo, kaj čutimo skupaj. Se res poznamo in do kje se lahko spoznamo.

Veliko se jih je pripeljalo mimo in več je ostalo prijateljev kot prijateljic. A to niti ni pomembno. Tistih iz mladih mladih let je ostalo sila malo. To so moji znanci, s katerimi bo vedno prijetno poklepetati, a so se naša pota tako razdružila, da ostajajo nekje daleč stran. Pa smo si blizu, poznamo se, če ne drugače iz nekega obdobja življenja, ki nas je povezalo. A to niso tisti pravi prijatelji. Ali pač?

Pravih prijateljev, s katerimi sem za vedno povezana, me skrbi zanje, jih imam rada, kakopak ni veliko. Pustimo tu ob strani ožji družinski krog in ljubezen, ki nas vezi in spleti s starši, brati, sestrami. Ti spadajo v posebno kategorijo.

Kdo mi pomaga, ko me boli, ko rabim? Koga najprej pokličem, brez občutka krivde, brez oklevanja? Komu sem prvemu povedala? Kdo me je objel tako, da sem bila potolažena? Kdo je prespal, ko sem jokala in kdo je takoj odreagiral? Komu pustim tako blizu, ker vem, da je varno?

In komu sem pomagala brez pomisleka? Za koga bi žrtvovala vse in komu res zaupam?

Ja, vsi vi, ki veste, da vas imam rada, ste mi zelo dragi. A veliko vas pade na sprejemcu, ko vas potrebujem. Ne znate, ne poznate me, ne zanima vas. Ne poslušate, ne govorite, ignorirate. In ne zamerim, prav nič. To je samo realnost, tako je. Ne moreš vsem in vsakomur biti prijatelj. Ni priporočljivo, bi rekla.
Žal mi je za vse tiste, ki niste šli naprej. Ker bi lahko, odprla sem vrata in prezračila, pa niste vstopili. Nekje na pragu ste obviseli in tuhtali, če bi ali ne bi. Prav, to tudi jaz počnem. Le da je pač škoda, da se vesolje ni prav obrnilo in zgodila se je neka čudna zgodba, ki je vse postavila na napačna mesta. Ampak, jebiga. Tisti Indijec mi je nekoč rekel, da se tako mora zgoditi. Pa saj meni je to jasno.

Prijatelj, ki ostaja, je en. Ker je nekoč stopil čez tisto živo mejo, se na drugi strani ustavil in povedal svoje. To je bilo ključno. Nek trenutek, ko sva v trenutku ugotovila, da sva povezana nekje v večnosti in da bi bila brez tega polovična, neizpolnjena. Lahko, da je on moja Druga fakina polovica, to bi znalo celo držati. In tu je, ves čas, čeprav ga ni. Ko zazvoni, sem že vtipkala njegovo cifro. Ko rabim, me poišče preden ga najdem. Smešno, a traja že dolgo. In vseeno mi je, kaj bo. Je že tam, tudi če odide, bo del tega bitja.

Potem so tisti, s katerimi ne najdem več skupnega jezika, pa smo nekoč bili neverjetno povezani. Taki, ki so morda odšli, ker se je eden od naju zaljubil v drugega in je to ostalo enostransko. Teh reči ne rešiš nikoli, če jih ne rešiš sredi konflikta interesov. Kar ostane nepovedano, je za vedno nerešeno.

Ali pa oni, ki smo delili nek fleš, avanturo. Potovanje, cimrovanje, službo. Okej, ti so znanci, v eni avanturi si ne moreš priti takozelo blizu. Lahko pa pa bi jim postavila spomenike.

In če že blodim, naj ima blodnja zaključek.

Čestitam tistim, ki ste si me upali spoznati, brskati in dregati, dokler niste prišli do bistva.
Svaka čast in hvala vsem, ki me spoštujete in mi to tudi poveste.
Vam, ki ste tu ves čas in mi pustite govoriti in misliti, kot sama hočem.
In tebi, ki me ne obsojaš in nisi pokroviteljski z mano (če kaj sovražim, je to to).
Vsakomur, ki verjame vame in vidi moje bistvo (ne zgolj telo… al neki).
In vsem, ki ste me kdaj odpeljali na podaljšan sprehod v neznano, pa sem se v vaši družbi počutila sproščeno.
Onim, ki so ob meni zaspali in smo se zbližali z dotikom.

Odjebite pa vsi, ki me izkoriščate in celo mislite, da tega ne vem.
Spizdite vi, ki se ne znate elaborirati in si ne upate soočiti z mano.
Da vas ne vidim, če mislite, da ne preberem hinavščine.
Ali pa tistih zaigranih objemov, poljubov.
Če si ne upate pogledati me v oči, ko se pogovarjate z mano.
Če ste me namerno prizadeli in se ob tem še naslajali.
Vsi, ki mislite, da padam na to, kaj bodo rekli drugi.
In vsi bedaki, kreteni in čustveni invalidi.

Toliko o prijateljstvu, ki je gor raslo ob eni in edini pomembni vrednoti – spoštovanju.

  • Share/Bookmark


Rabim masažo.
12.01.2009, 20:23
Zapisano pod: ninjas, personalno in avtorsko

Tajsko, brezžično, ročno, nožno, šamansko, supersonično, intergalaktično, sončevo, kljuvajočo, brezdelno, poljubno, metaforično, zlikano, koprivasto, mlečno, močno in grobo, peresno in lahko, tekočo, deročo, nebeško, mišično, vestno, nedrno, kavbojsko ali indijansko, verbalno, globalno, snežno, ledno

rabim masažo

boli me celo telo

ne bo mi hudega

če mi boste pomagali razumeti tale shod, ki sem ga takrat posnela (ker me zdaj bolijo tudi oči in grem masirat očne mišice):

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Smrt.
12.10.2008, 22:01
Zapisano pod: personalno in avtorsko, Čista Ljubezen

Dasiravno sem nekomu obljubila konkreten zapis o konkretni stvari, bom dala tokrat prednost spominu na nekoga. 

 

Pozvonil mi je telefon in na drugi strani je bil On, s katerim sem nekoč nekaj let delila posteljo. Takrat me je klical “Ljubezen mojega življenja”.

Srce se mi je strlo, že nekajkolikič v zadnjih tednih, ko je s tresočim glasom povedal, da je umrla njegova Mati. Nada. Ženska, s katero sva se tako zelo ujeli, kot dve čarovnici sva bili in sploh se nisem zavedala, da umira. Nisem začutila, čeprav se mi je vedno zdelo, da sva nekako globoko povezani. 

 

Bila je človek, ki ga ne pozabiš. Res sem jo vzljubila takrat, takšna je bila. V tisti majhni hiški je živela in svojega sina je imela najraje na svetu. Ko sva šla narazen, me je objela in rekla: “Vem, zdaj sem te izgubila. Ne bom te več videla”…

 

Ni res, videli sva se še enkrat. Takrat, ko sem ji odpeljala tiste reči. In obe sva jokali, vedeli sva, da se vidiva zadnjič. In tega mu nisem nikoli rekla.

 

Res, žalostna sem, ker je umrla posebna človeška duša, nekdo, ki je za seboj pustil tako drobno, a bolečo praznino. In žalostna sem, ker nisem vedela, da umira. Z njim sem namreč skoraj popolnoma pretrgala stike. Ni mi povedal, ni me poiskal.

 

Zato bom v srcu zarezala še en rez, tisti za posebne ljudi, ki so odšli iz mojega življenja. In hudo mi je, ker ne znam najti poti do Njega, ki me je nekoč tolažil, ko sem izgubila posebnega človeka. Zdaj pa mu ne morem stati ob strani.

 

Jočem, ker ne morem nič. Ni se poslovila, kot sem vedno mislila. Čeprav sem tisti večer, ko je odšla, čutila nekaj…pa nisem vedela.

 

Nada, naj bo mir tam, kjer si. In On, ki te je imel tako zelo rad…naj ne trpi. Nekje se nekoč srečava, to vem.

  • Share/Bookmark


Testni demo
14.07.2008, 23:07
Zapisano pod: Glasba, personalno in avtorsko, Čista Ljubezen

Bil je malo eksperiment. Malo zato, ker probavam ustvarit demo za…Jazzinity. Manjka marsikaj. Luka in Šiš sta ustvarila atmosfero, malo smo se sklenili in raztuhtali (bilo je dolgo in prijetno popoldne) in tole je nastalo.

Ne pretiravajmo, tole je suh demo, zajebano je pet brez ritmične spremljave. Ajde, ampak – kar sem rekla, sem rekla.

Okej (zdaj mi manjkajo samo še saksofonist, pianist in bas…nekaj simple…):  

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Orjaški medved…
8.04.2008, 11:33
Zapisano pod: personalno in avtorsko

…me je preganjal v sanjah. Precej osebno.

Nekje v hribih, v kočo je upadel, nismo mu mogli ubežat, jao mene…

Pa sem rekla ob osmih, da ne bom zadremuckala nazaj. Zdaj pa imam. Kakšna kazen! …

Rjav grizli, z velikanskimi čekani, kako je lomastil po meni…grrrrr.

Help!

Kaj naj to zdaj pomeni? 

  • Share/Bookmark


Reprodukcija genov ali ob 10:30 se je zgodil Anže
19.03.2008, 23:35
Zapisano pod: personalno in avtorsko

In kaj bi brez domišljije? Kako bi sanjali, si želeli, občutili, imeli smisel?

Brez vseh tistih predogledov v glavi, brez želja…kako bi bilo Jutri?

Kdo bi bil akter naših izpolnitev, kako bi miže poslušali glasbo? Praznina, bi bolela? In pogledi, dotiki, ki ženejo v napačno interpretacijo… jih ne bi čutili, ne bi skeleli?

In tisti svet Jutri, bi vključeval mene, Tebe in najino potomstvo?

Kakorkoli že. Dobrodošel v svetu domišljije, Anže. Poskusila bom biti dobra teta. Vse ostalo se boš naučil in spoznal sam.

  • Share/Bookmark


I’m just a cosmic girl…in another Galaxy
17.01.2008, 13:28
Zapisano pod: personalno in avtorsko

Spet sem sanjala čudne sanje. Kadar me daje vročina, se tisti celični mehanizmi in dražljaji tako čudno stkejo in potem postanejo sanje bizarno sanjave in moraste. Na ladji sem bila in nekaj sem snemala. Ladja je bila taka kot tista, s katero sem se pred leti peljala na majhen mediteranski otok, lesena in domača, po rakiji dišeča in zibajoča se. In sanjala sem ljudi, ki jih zadnje čase ne videvam pogosto, a mislim nanje. Še v sanjah so me okrcali, eden od njih pa me je – kot mu je to v navadi – naokoli spremljal kot varnostnik, češ, da je tu zato, da pazi name. 3475 žab tokrat nisem sanjala, je bilo pa morje čudovito in leseni pod, po katerem sem bosopeta stopala, ko sem raziskovala barčico, je dišal po soli.

(In sem se zbudila, telefon je zazvonil. Ja, nekateri ne mislijo na druge. Nekaterim je vseeno, če sem bolna. Nekateri pač morajo zapolniti delovni proces. Nekaterih svet je pač sestavljen iz me&myself&I, pa brez zamere. In potem me še rahlo napizdijo, češ, prmejduš, pa kako se mi ne javiš na telefon? Kako si lahko še zmeraj bolna?

A dobro, ni panike. Sama sem svoj gospodar, ko bo dovolj tega, bom itak zagospodarila kje drugje.)

Nazaj k sanjam. Ne vem, zakaj, ampak nisem skočila v morje. Tako vabljivo je bilo, dna se ni videlo, nekaj ljudi je viselo na palubi, pa tudi niso skočili. Snemala sem jih, njihova stopala, oči in dlani, kremo so si vtirali v telo, svetili so se in smeh sem slišala. Jaz pa sem krožila po barčici po tistih lesenih ozkih hodničkih. In za vsakim vogalom je predme stopil Tisti, ki me pazi.

In še v sanjah, še vedno na tisti ladji…sem se spomnila davnega leta 1986. Tam v Podgorju imamo nekaj metrov stran od hiše potok (recimo ji reka), Jenina se ji reče. Takrat smo v poletni vročini hodili tja, da smo se ohladili. Ni globoka, tudi takrat ni bila. Nabrežje je prodnato, pa tudi mivke je bilo ponekod naneslo, vse naokoli pa raste grmičevje, leske in vrbe. Cel žur nam je bil, ko nas je fotr peljal do Jenine, da se ohladimo v vročem poletnem popoldnevu. Tisto so res spomini, danes se mi zdi vse tako majhno. Takrat se mi je zdela reka velika, globoka in deroča, ledena in nevarna, a hudo adrenalinska. Majhna sem bila in tam na ovinku, kjer se Jenini pridruži majhen potoček, ki dere prav mimo naše hiše višje zgoraj, je bil globok tolmunček, v katerem smo se često kopali.

In skozi misli mi večkrat švigne kratek spomin na ta tolmun.
Saj veste, ko ne veš točno, kaj se je dogajalo, zakaj se je nekaj dogajalo, kdo in kaj je bilo tam…spomin zabeleži samo trenutek in ga vizualizira globoko v memorijo.

Vidim se, kako se potopim pod vodo – nikoli nisem marala gledati pod vodo – odprem oči in vidim, kako počasi tonem. Ne vidim nikogar nad seboj, gladina se oddaljuje, z rokami se (kakšen klasičen filmski prizor) stegujem navzgor, a nihče me ne zgrabi. Voda je motna, občutek imam, kot da sem vdihnila vodo, zaspana postajam, telo se sprosti in naenkrat me preplavi neskončno lep in čaroben trenutek, kot sem ga v življenju kasneje doživela le še enkrat. V spominu se mi je zasidrala veja vrbe, ki sem jo videla skozi kalno vodo in je visela tik nad gladino, pa je nisem dosegla. Vem, da sem v tisti kalni vodi iskala očetovo roko, nekaj, kar bi me pograbilo in dvignilo iz te more. Kje je ata, kje so vsi? Zakaj sem sama tu spodaj, zakaj nič ne vidim, zakaj me zebe in zakaj diham vodo?
In potem…kot v klasičnih otroških spominih…se vidim, kako me v hipu zagrabi očetova roka in sunkovito pristanem na obrežju Jenine. Spomnim se, da je okoli mene namedeno skakala naša pikasta psička in me lizala, nikoli ne bom pozabila občutka histerije v zraku, 6 parov prestrašenih oči, ki so zrle vame in dolgega kašlja…ki je iz mojih pljuč bruhnil tisto podvodno sapo.

Bila sem radoveden in zmeden otrok. Hitro sem izginila iz vidnega polja. In fotr je tja k Jenini peljal tri majhne in zblojene otroke s psom. Saj vse skupaj ni moglo trajati več kot nekaj minut, da sem – ko sem se za hip ustavila ob vodi, ostali pa so šli naprej – štrbunknila v vodo. Ne vem, tega dogodka se – to mi je sploh čudno – spominjam samo jaz. Brata in oče pravijo, da se to ni zgodilo.

Morda moram na psihoanalizo. Vsčasih me res prime, pa se bojim, da bi tam na plano privreli še drugi neprijetni spomini. Morda pa sem tudi tole zgolj sanjala. Jaz namreč sanjam bizarno žive sanje..

  • Share/Bookmark


Seksi majk
15.01.2008, 01:33
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, personalno in avtorsko

Že dolgo časa razmišljam o tejle banalnosti: kakšno leglo raznovrstnih in pisanih bakterij – in ali sploh – so mikrofoni?

Neštetokrat sem jih opazovala, ljudi z mikrofoni. Kako se jih nekateri dotikajo z ustnicami (največkrat pevci), nekateri jih prav poljubljajo, tako blizu jih pritisnejo, da lahko z ustnicami in nosom čutijo hladno mrežasto kovino. Roke so potne in dlani drsijo po ročaju.

Mick Jager ima tako presneto velike žnable, da mikrofon v njegovih ustih kar izgine (a ok, on ima najbrž mikrofon zgolj za lastno uporabo).

Se z mikrofoni prenaša herpes?

Je možno, da od predhodnega uporabnika fašemo vnetje dlesni?

Koliko je dejansko packarije tam gor?

Res me zanima, kaj vse se z leti nabere v in na mikrofonu…

Eden od mojih fetišev je pa itak takle (in Dave ga tule precej popljuva), da o Njegovem seksapilu tukaj sploh ne govorim. Mislim, da sem vanj kar malo zaljubljena (v pevca, valda):

YouTube slika preogleda

Bajdvej: ko sem že mislila, da iz te moke ne bo kruha, je zadišalo po svežem, ravno prav zapečenem polnozrnatem kruhu. He, končno si bomo lahko uredili plac. Po treh neuspelih poskusih je zdaj agonija in izdihljavanje naše zasedbe (skupaj s prihodnostjo le-te…) končano. Ni sicer idealna lokacija, a je fajn. Intimni odhajajo, mi prihajamo. In plac je kul.

  • Share/Bookmark


Nekaj me žre…
12.01.2008, 20:20
Zapisano pod: personalno in avtorsko

Priznam, pravzaprav. Saj vse nas kdaj kaj žre. Seveda tega ne pišem, ker bi vam trem želela zaupat vsebino obstoječega žretja, briga me. Ne za vas tri, bolj za to, da me nekaj žre.

Gre za tak specifičen občutek, ko se ti nekaj podi po mislih, sem in tja, se premetava z mano v postelji, ne morem zaspat do svita, nemirna sem in dihanje se usklajuje z mrazom in včasih pomislim, da je to kot mena. Pa ni. Jasno je, da vem, kaj me žre. In ni, da bi bilo zelo požrešno. Niti ni tako neprijetno, nasprotno, prav fajn je. Malo sem nestrpna, neučakana in sila razmišljajoča. 

In kadar me nekaj tako žre, to pomeni, da mi ni vseeno. In če mi ni vseeno, bodo težave. In ko smo včeraj delali psihoanalizo v kombiju na poti iz Ikeje (fak, kake hude in uporabne in estetske artikle sem si kupila…), sem se še malo bolj zažrla. Medtem, ko razmišljam, kako in kam bom na steno pritrdila ti dve čudoviti sliki in občudovala konje, nato pa se bom še trikrat zagugala na novem stolu.

Ker imam intuicijo prav bizarno razvito (to trdim z nasmeškom na ustih), komaj čakam, da se nekaj zgodi. Ker čutim, da se nekaj dogaja. In kadar je tako, voham spremembo. Spremembe pa so sila prijetno gonilo. Zato me žene dalje in saj ni, da bi lahko kakorkoli vplivala na hitrost sprememb. Ali vsebino.

Sobote so prav prijetno dolge. Telefoni zakrknejo, jedo se riba in špinača in krompir (za desert je improvizacija) in ker sem ravno tukaj in pišem in se odpravljam tja ven, me tisto malo manj žre.

(In ne razumem, zakaj pravite, da se mojih objav ne da komentirati, ali pa je to zgolj izgovor, ker jaz vas vidim in voham in analiziram…)

In vsake toliko si menda lahko privoščim, da me nekaj žre. Saj ni, da me bo požrlo…

  • Share/Bookmark


Fly me to the moon…
4.01.2008, 23:31
Zapisano pod: Aktualno, Petkovi zadetki, personalno in avtorsko

3475 majhnih zelenih žab se je registriralo za poseben čarterski polet z Velikim Zvonom do Atlantika.  Tam naj bi bilo morje precej bolj čisto in sosedje prijazni in tolerantni.  Tja so se odpravile naše žabe.  Vsaj 3470 jih je bilo mlajših od dveh mesecev in svet jih je čakal z odprtimi rokami.  Pet jih je izlet dobilo za zmago na posebnem natečaju Radia Stare Žabe, na katerem so uganile pravilen odgovor na vprašanje koliko žab živi v Koseškem bajerju (žal ne vem pravilnega odgovora).   

Zvezdovje je močno svetilo tisto noč, ko so krenili na potovanje.  Veliki Zvon je bil obkoljen z raznobarvnimi žabami, od vsepovsod so prišle.  Ura za odhod je bila precej zgodna in večina jih je oči le s težavo odpirala. Tisoče žab na kupu, vsaka godrnjaje napihuje svojo golšo.

“Ti, veš da ne vem, če ne bi tam kar ostala. Kaj vem, saj ta naš ribnik je majhen, zaostal, konzervativen…ziher mi bo tam kakšen všeč. Hm…ti ne bi ostala?”

Dve žabi v množici žabjih krakov sta se zamišljeno ozrli v Veliki Zvon, to velikansko posodo, ki so jo na Inštitutu za vesoljske polete usposobili za daljše izlete v svet. Mašina je močna, propelerji naj bi zdržali, prva ekipa potnikov raziskovalcev pa se s poskusne vožnje še ni vrnila, torej bi lahko bilo vse uredu.

………

In propeler Velikega Zvona je zabrnel, žabe so se še bolj nagnetle okoli in njihove golše so se videle še iz zraka. Posoda, predelana v plovilo za 3475 žab se je že počasi privzdigovala in ropotala. Napetost je naraščala sorazmerno s hitrostjo vrtenja propelerja. 6945 žabjih oči (5 je bilo disfunkcionalnih, torej so bile neuporabne in potemtakem žabe s temi očmi niso videle skoraj ali čisto nič) je bolščalo v Veliki Zvon, v pričakovanju, da se odprejo Velika vrata.

Nekaj je zaropotalo in zazvončkljalo in plovilo je poskočilo. Iz luknje, kjer naj bi bila vrata (z mehanizacijo letalskih vrat za vkrcavanje) in kjer naj bi izskočilo nekaj priročnega za vkrcavanje… je puhnil smrdeč in gosto zelen dim. Množica napihnjenih žab se je spogledala in med sluzastimi teleščki je zavelo godrnjanje.

“Spet so nas nategnili!”

in

“Saj sem vedel, da je bil nateg!”

pa

“Kako nategnjeno se počutim!” in “Ma, daj, nategni me še ti!”
do“Jst grem dam!…”

Pred množico je skočila s pogledom reptila in v črni frak napravljena drobna zelena sluzasta žaba. Najprej je globoko zaregljala in rahlo pokašljala, nato pa odločno in ostro spregovorila:

“Poglejte, gotovo gre za napako, ki jo bomo kmalu odpravili. Naša Družba temelji na zaupanju in zato boste ob odhodu domov pri naših predstavnikih dobili bon za izlet na Bled, zraven sta vključeni malica in kosilo…Pa prosimo za razumevanje. Predlagam, da se skupaj odpravimo nazaj proti bajerju, mi pa vas bomo takoj, ko bo Veliki Zvon pripravljen za odhod, poklicali. Hvala lepa in brez zamere, no…Khm, khm..Pa na svidenje in še enkrat se vam opravičujem za nastalo zmedo in težave…lepe praznike, srečno novo leto, blagoslovljene velikonočne praznike…”.

Razočaranih 3470 in še nekaj žab iz Koseškega bajerja se je žalostno namrdnilo in odpravile so se proti domu. Kakšnih tisoč jih je krenilo proti centru, da izkoristijo dan na Špici, okoli 1500 jih je na zabluzilo v podhodu od Železniške, ostale pa so se razkropile še na Celovški (v Tivoliju je bil bojda nek party)

(Ob istem času, z istim razlogom objavljeno tudi v paralelnem svetu).

  • Share/Bookmark