NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Rabim masažo.
12.01.2009, 20:23
Zapisano pod: ninjas, personalno in avtorsko

Tajsko, brezžično, ročno, nožno, šamansko, supersonično, intergalaktično, sončevo, kljuvajočo, brezdelno, poljubno, metaforično, zlikano, koprivasto, mlečno, močno in grobo, peresno in lahko, tekočo, deročo, nebeško, mišično, vestno, nedrno, kavbojsko ali indijansko, verbalno, globalno, snežno, ledno

rabim masažo

boli me celo telo

ne bo mi hudega

če mi boste pomagali razumeti tale shod, ki sem ga takrat posnela (ker me zdaj bolijo tudi oči in grem masirat očne mišice):

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Trrr – poink – žbam
20.10.2008, 20:43
Zapisano pod: ninjas

ou, jeah! I have a new playground and I am going to Mexico and I feel alive and I am so over all the shit and I love to speak foreign language and everything happened right on time and I will be snorkling and I don’t give a damn about anything and I don’t care about what you might think or talk or consume and I have been so fucking sleeping for the last year or so and I will never do it again and I love to feel again. And, no, I am not angry at all, just fuck of, leave me alone and never play with me again. 

 

And I will do it. That is a yes, my dear.

 

And she is trying to tell me something lately. Every morning she sneaks into my room and watch me sleep. Who will save the world today?

 

 

Yours sincerely,

my body, my mind & my soul. 

(Sing along and watch me smile it)

  • Share/Bookmark


Osmuljkana beda
9.10.2008, 02:21
Zapisano pod: ninjas, Čista Ljubezen

Na vsake toliko je pač treba narediti tudi kakšno bedarijo.  Ali pa se skriti pod dekco in se prepustiti indijanskemu poletju. In vsake toliko mora kaj tudi zaboleti, da se razume, da smo živi. Komu mar, če ni denarja, če tu in tam zmanjka ljubezni. Eni znajo dobro poskrbeti zase, drugi tudi za druge.

 

Včasih jih gledam, mačke, kako so na izi…in si mislim, prmejduš, da bi bla tut jst kdaj mačka. A rodila sem sem se kot kaća. Sem, kakršna sem. Jebiga.

 

(foto mati)

  • Share/Bookmark


Crknil mi je procesor…
16.07.2008, 01:25
Zapisano pod: ninjas, skeri, Čista Ljubezen

…nekje v glavi, kaj čem.

Malo se mi je skuril (omenjeni procesor) in navadno ga je treba zgolj malo ohladiti. Ne vem, kako vse skupaj doživljajo moji najbližji, menim pa, da se na moj račun tudi malce zabavajo.

Ma, nema veze, procesor je treba umirit in ohladit. Nakulirat, če hočete. And that’s the way I do it these days

In sem si djala, pa dejmo naredit en eksperiment (ugotovila sem namreč, da se takolele lahko marsikaj samokritično naučim). Gremo probat igrat in pet. Skupaj.

Zgodovina in ozadje eksperimenta:  Štiri leta sem se v glasbeni šoli  Huga Wolfa v Slovenj Gradcu (začenši v drugem ali tretjem razredu OŠ Podgorje) učila igrati na harmoniko. Suzana Lužnik je bila moja učiteljica. No, priznam, harmonike si takrat res nisem želela igrati. Danes sem za ta štiri leta plačevanja glasbene šole staršem kakopak hvaležna. Ampak, prepričana sem, da  - ČE me ne bi vpisali na harmoniko – bi se v tej smeri gotovo bohve kako dolgo izobraževala. Takrat sem si želela klavir, pianino… Prave klavirske tipke od klavirja, ne pa une na harmoniki.

Nja, kaj češ. Sem se pa zato, kadarkoli sem prišla do njega, igrala na klavirju.

Nato pa dolga dolga dolga leta nič.

Eksperiment: preverjamo hitro improvizacijo.

Pogoji: super klaviature v bekstejdžu Vesti. Hvala, ata Jonas. 

Data: Magla/po nekajdnevnem vežbanju akordov (sej so totalno simpl), IV. zaporedni poskus.

Malo razumevanja, prosim. Predmet eksperimenta se še vedno uči.  

eksperiment 1: prvi del Magle (mogoče mi je kar malo nerodno, ma bom vseeno objavila…, pa sej ste ziher že kaj slabšega slišali…):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 2: drugi del Magle (katastrofa!):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 3: tretji del Magle (ta bi lahko preživel kot tak, ampak…sam ta, brez prejšnjih dveh. Če ne bi vmes predmet ekperimenta nekajkrat fušnu):

YouTube slika preogleda 

Rezultat je blazno počasen ritem, nemogoč, pravzaprav. Rabim profesionalca na klavirju. Vokalno vežbo, potrpljenje glasbenikov. Energijo. Svašta. 

Ampak gremo dalje.  

Če mate kaj časa in dobre volje in obvladate kak ritem inštrument, se mi lahko s tem svojim inštrumentom pridružite v petek, ko bom delala tretji del eksperimentalne nadaljevanke. En super duper glasbenik na trobenti se mi bo – močno upam – pridružil. Še čakam potrditev…

Na mail.  

No, skratka. Samokritično opazovanje eksperimenta je bilo dobra lekcija. Gremo dalje. Tole je neuspeli poizkus. Jebiga. Velik treninga bo treba.    

  • Share/Bookmark


Bon Voyage, male ninje…
11.06.2008, 20:51
Zapisano pod: ninjas, zelena solata, Čista Ljubezen

Najprej je pozvonilo, ko sem bila ravno sredi umivanja zob. Na brzino sem poplaknila in odskakljala nizdol.

“Dan…po mucka sm pršu…”

Fak. Šit. Ne, no. A že?

“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)

Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.

Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.

“Pejte kr z mano…”

Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…

“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.

Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu – eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.

Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.

Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.

Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.

In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.

Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.

  • Share/Bookmark