NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Končno…
8.09.2008, 00:36
Zapisano pod: Glasba, Nedeljski zadetki, zelena solata, Čista Ljubezen

…moja hipersenzibilnost je preživela in živi. Sence me niso povozile, dnevi so krajši, Barok od Pandurja je živ presežek, Tržič je v nedeljo čudovit, Sedef so mi všeč in naredila sem jim super video, bradddrrr Igor – mislim da bo to tvoje leto (tvoj genij je bleščeč in pripravljen), medtem nestrpno čakam na midi klaviaturico, dviguje se mi cena in odkrila sem cedro.

 

    

    

 

(odlične fotke, avtor je Bojan Stepančič)

 

Uauuuuuiiiiiiijeaaaaaa!

 

In ja, ne boste me več izkoriščali. Neumna pa res nisem.

  • Share/Bookmark


Kratek epilog.

Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

  • Share/Bookmark


Ampak…
5.05.2008, 01:12
Zapisano pod: Nedeljski zadetki, Petkovi zadetki, Sobotni zadetki

…nekaj preprostih dejstev:

- Nedelja je umorila ponedeljek

- Nekaj se je premaknilo na nek čuden tir

- Če kaj ne prenesem, so to snobi in kvazi elita

- Vito se vrača

Vito

- Prvič sem v živo spremljala rojstvo malih muckov (in že dolgo mi ni bilo tako hudo)

- Počutim se posesano in izpraznjeno, pa se sesanje in praznjenje sploh še ni uradno pričelo

- Smrt je del živega in mrtvega

- Danes tudi glasba ne pomaga

- Obstaja možnost, da sem prekleto zakleta

- Tudi po ekstremnem down in up-hillu me mišice na nogah sploh ne bolijo

- Nekomu nisem utegnila povedati in dati vsega

- Veliko smeha paše v veliki akustični dvorani

- 28-to leto je žlahtno

- PMS in napeti joški znajo biti kdaj tudi neprijetni

- Tudi moški so lahko po žensko zmedeni

- Veliko dihamo

- Včasih jo prav pogrešam:

Siska

- Nobeno dejstvo ni preprosto.

(Kako zguljen je pa tale stavek: “Vedno se zaljubim v napačnega …”. Halooo?)

  • Share/Bookmark


Because (pa me tožite, ker uporabljam tuj jezik!)
25.03.2008, 02:03
Zapisano pod: Glasba, Nedeljski zadetki

Evo, avtor želi ostati anonimen (in objavljam, ker mi je vedno bolj všeč):

Ne vidiš me, čeprav sem tu
le dihanje napol v snu
piščal in boben, ti in jaz
ne bodi skromen, zdaj je čas…

tako neskončno sramežljivo
tako otroško in igrivo
tako iz srca in prijazno
ne morem reči, da je prazno…

lahko si laževa, tajiva
lahko priznava in živiva
v tem življenju sva obstala
oba bi rada nekaj dala…

in ni prostora in ni časa
okoli nas je temna masa
v temni masi dve podobi
druga k drugi tiho hodi…

tako neskončno sramežljivo
še vedno zmedeno igrivo
ne morem reči da je prazno
ker iz srca je..in prijazno.

———–

Lep torek!

  • Share/Bookmark


Pastirče…samo za vas!
10.03.2008, 01:11
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Dragi moški!

Vse najboljše za mučeniški dan in vse kar le-temu pritiče. Če. Sploh še kaj pritiče. Lahko mi recimo kdaj skuhaš kakšno kosilo. Moški.

YouTube slika preogleda

Drugače je pa to direkt z naše vaje, ko smo našli Pesmarico s pesmimi za vse priložnosti in smo si rekli, zakaj pa ne bi tele…In smo jo.

  • Share/Bookmark


Na vsake toliko…
3.03.2008, 00:38
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Živela je nekoč majhna in začarana deklica. Nekoč je bila staknila nek urok, na mestnem trgu, čisto po nesreči. Uročili so jo, da je njena duša dvojčica v bistvu ne bo nikoli našla, kaj šele prepoznala. Grd urok. Bil je namenjen nekemu poročenemu svetniku, ki je bil nekje neki ženi skrivoma nesrečno napravil otroka in ga nato trmasto zanikal (testov očetovstva pa takrat še ni bilo).

In majhna deklica je pač živela normalno življenje, nevedoč za urok, ki ga je bila nosila okoli po svetu (dasiravno ni spet toliko sveta videla, da bi bilo omembe vredno). Zaljubljala se je kot druga dekleta, sanjarila kot znajo sanjariti samo ljudje in bradati gozdni palčki. Potovala v paralelnih svetovih, okušala sladko, grenko in slano. Pridna je bila in pametna, zato ji ni bilo sile.

Ko je takole odraščala, je ugotavljala – kot pač znajo najstnice – da je fino biti tudi v dvojini. In je pač srečala nekaj prijetnih fantičev, pa vendar ni bil noben čisto pravi, če me razumete. A se ni kaj prida sekirala, ni ji bilo prehudo. Dokler ni nekega dne, takole po naključju in mimogrede – predvsem pa takrat še nevedoč – srečala svojo dušo dvojčico. Ki je – kako neprimerno – tudi nosila taisti urok, z drugega sveta in od drugih ljudi (ma, ta druga duša ga ni fasala tako nesrečno kot naša majhna deklica, tej drugi duše je bil prav zares namenjen ta urok). In sta se zaklepetali, dve duši.

Pri sosednji mizi pa je ravno takrat sedela dobra vila in ju opazovala (bila sta ravno v nekem lokalu, z bistveno premočno svetlobo). In si je zamrmrala, dobra vila (ki navadno vse ve in vidi), da je morda tole prekruto, da bi se ne vtaknila. Nekaj časa ju je še gledala, potem pa je tiho vstala in pristopila k mizi, kjer sta čebljali duši dvojčici.

“Kaj je danes za en dan?” je vprašala in se skrivnostno namuznila dvema iskrivima pogledoma.
“Hm…petek. Zakaj?” je nagajivo vprašala mlajša duša dvojčica.
“Saj ni pomembno, zakaj. Je pa definitvno to vajin dan”, je odvrnila dobra vila in se jima nasmehnila. Obrnila se je v slogu dobrih vil (na peti leve noge) in jima zaželela lep večer še naprej ter oddrsala proti toaletnim prostorom.

Duši dvojčici sta se nemo spogledali in naredilo je: žboink.

Tako je dobra vila poskrbela, da sta se na tem velikem svetu našli in prepoznali še dve sorodni duši (če slučajno niste opazili, vsak dan se kakšni najdeta).

Lahko noč, otroci.

  • Share/Bookmark


In mittel von Camnilandia
24.02.2008, 14:06
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Somewhere in the forrests of Camnilandia a group of four young people was on a Blairwitch project mission. All they knew was that they have to find 157 marcations. The secret of their death remains unsolved. This video is all they have left behind:

YouTube slika preogleda

(JAO! production)

  • Share/Bookmark


Dobrodošla, Ninja!
17.02.2008, 23:16
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Trunklji smo dobili novega člana. Ki je pravzaprav Ona. Lepa, sivo tigrasta in cartljiva.

Nič kriva in prestrašena me je pogledala, ko jo je Srdjan prinesel v naročju k meni:

“Lej, nova Trunkeljka…”.

In potem je nekaj časa ležala, vsa zbegana in napol nezavestna (bogsigavedi, zakaj…), na odlični poziciji mojega telesa. Pustila sem jo, da se prosto giblje po prostoru (moja soba ga ima precej) in tako je pač nekoč skočila dol, na tla. Svobodno naj se giblje naokoli, sem pomislila in nadaljevala z delom.

Ne, ni se posrala. Pač izginila je v najbolj skrit kotiček v prostoru, stran od mene, neznanke. Najbrž je tuhtala, kje hudiča je in kdo neki so ti čudni ljudje.

Za omaro.

Ne bom pozabila, kako me je čudno pogledala, ko sem odmaknila omaro in so se njene zelene reptilske oči zazrle vame. Prisegla bi, da je bilo, kot bi mi rekla:

Fuck off!.

Pustila sem jo torej tam, z malce več manevra, če ji to pač ustreza. Ne vem, kako dolgo.

Potem je bil čas. Da me spozna. Zlezla sem za omaro in se ji pridružila. Nič kaj zgovorna nisem bila na začetku, potem pa sem rahlo pokašljala in rekla:

“Več, maca, tko pač je. Ti si zdej tu, mene boš še velikokrat videla, čohljala te bom, ti dala hrano in se pogovarjala s tabo. Morda boš kdaj prijazno grela moje noge…morda pa bova poleti obe skupaj mežikali v sonce iz udobnega foteljarja na mojem balkonu.Tko, da….ti kr u izi. Ampak tlelele vn greš pa zdaj z mano. Ok?”

Potem sem ji pokazala rumeni povšterček:

“Lej, vesela bom, če ga boš blagovolila uporabiti. Morda bi ti utegnil celo tako zelo ugajati, da se lahko nanj kar naseliš. Lokacijo tebe in blazine pa še dorečeva, prov?”

Pogledala me s takim ciničnim pogledom, da bi se najraje pogreznila v tla od sramu.

In čez nekaj ur je dnevna soba malce zamrdela (NinjaGanjaNinja je prvič markirala teren, skorajda je zadela cvetlični lonec in jedla je piščanca…vonj je bil prav ekstremen). Zdaj je tudi uradno Trunkeljka.

Eden od Trunkljev je pripomnil:

“Kk ji je fajn…Ko bi mene kdo tkle čohal cel cajt…”.

In kako presneto prav ima! Upam le, da bo naša Ninja čez nekaj mesecev še vedno kosmata cimra (tole čohanje je namreč sila terapevtsko in nas je veliko…). 

YouTube slika preogleda 

  • Share/Bookmark


Oda naravi, soncu, človeku in psu
10.02.2008, 21:47
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Seveda sem šla na nedeljsko kosilo. Nisem mogla, da ne bi. Bilo je dobro kosilo, sprehod je bil dooolg in osvežilen, naša Ajda je bila naspidirana kot se za lovskega terierja spodobi, videla sem tri srne, ki so bežale čez cesto (in zato je Ajda dolgo ostala na povodcu), ata naju je z mamo v nepremočljivih škornjih nesel štuparamo čez potok, vsako posebej, seveda, saj ni supermen (ne vem, kdaj in zakaj so sesuli tisto brv)… in sonce je sijalo na Koroško. Zvončki in teloh in vijolice lepo barvajo od ne-zime prezeble travnike in ljudje so se masovno sprehajali (s psi, seveda) in iskali regrat (!). A prostora je tam na pretek (če ne bi bil tak dolgčas in če bi bilo morje blizu, bi si nekje tam omislila hišo na sončni strani).

Tista klopca je najboljša v dneh, kot je bil ta.

Na opazovalnico pa tokrat nisem plezala, me je Ajda vlekla v gozd…pa drugič. Ker sem imela v torbi Ixusa (hvala, Jonas), z nerazumljivo frderbano memory kartico, sem podokumentirala vsaj košček nedeljskega izleta, zakaj pa ne:

YouTube slika preogleda 

Pa še kdaj.

  • Share/Bookmark


Mraz, sonce, sneg. In Macsvet.
27.01.2008, 23:59
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

japonska risanka.

besedna igra.

nov računalnik (1:12 – 1:16, 1:49, 4:00).

oddih, prekratek, a je.

Yuki.

YouTube slika preogleda 

Prav sede mi danes tale lik. Lušna risanka. 

  • Share/Bookmark