NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Iščemo plac
23.05.2007, 23:49
Zapisano pod: miks

Da ne bom zgolj govorila, kako pomemben faktor mojega življenja tvori glasba. Tule so začetki, kruti in resnični. Glasba je pa vsa naša.

PS: Ključavnica je bila odstranjena s privoljenjem. Če pa imate kakšen primeren prostor za naše vaje, kje v Ljubljani (ali bližini), bi ga z veseljem udomačili. V tem placu je žal precej vlažno in izpod stropa neusmiljeno curlja. In za izolacijo bi tudi poskrbeli.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Guspa dipl. kult.
20.05.2007, 17:53
Zapisano pod: Glasba, Slovenija, miks, personalno in avtorsko

Tisti trije, ki me spremljate, ste se morda celo povpraševali, zakaj neki sem izginila in ali bode zgodovina tega zapisovanja res kratka.

Ha, pa ne bo.

V petek sem diplomirala in to je to. Končana zgodba in nikoli več je ne bom pisala tako dolgo. Z vsem spoštovanjem do mojega mentorja dr.Gregorja Tomca, ki mu absolutno dolgujem vso zahvalo, ki jo premore diplomant. Brez njegove (urne) pomoči ne bi šlo. Torej, Grega, hvala.

In zdaj bom lahko vso svojo pozornost preusmerila na majhne ognje, ki tlijo v meni. Nekaj žerjavic bo potrebno zanetiti, dodati malo olja in prižgati vžigalico. Potem bo vse jasno.

Menda te – ko diplomiraš- zagrabi ekstistencialna (ups, kakšna beseda je ratala) eksistencialna kriza. Če sem odkrita, za to niti ni časa. Niti potrebe. Za tisto pravo krizo. Vem pa, kam grem in kakšni so cilji.

Medij. Ena od žerjavic, čez katero že dolgo stopam. Peče, žge ko hudič, kadi se okoli in dim me ves čas spremlja. Ko grem na sever, da bi se izognila dimu, gre za menoj. Skušam ga ukaniti, pa je ves čas ob meni. Zato tudi vse naokoli te medijske žerjavice smrdi in dasiravno vsake toliko malce pojenja, se potem vrne še bolj zadimljen in smrdeč. A vztrajam. Za hojo čez žerjavico moraš biti tudi malo sado-mazo. Ne vem še, če sem.

Ah, glasba. Močan in krepak ogenj je nastal. Izbruhnil je v hipu, nenapovedan, sunkovit in vroč. A ne peče, le greje prijetno. To je moje bistvo, to bi profesionalizirala, ako bi šlo. To je ljubezen. To je največji del mene.

In z njo je povezan tudi glas. Moj najmočnejši medij. Raziskan in obvladljiv. Precej obvladljiv. Sinhronizacija, radijski eter, glasba…name it, you got.

In ker sem postala gospa (z diplomo), bom na ogovarjanje otrok in mladine (“Guspa, a lohk poveste….”) odreagirala zrelo.

Uh, kako zelo jasno mi je vse.

Pa ne povem.

PS: Knjiga se piše sama.

(Še vedno z največjim veseljem in zanosom tudi za www.vest.si)

  • Share/Bookmark


Moja modrost
10.05.2007, 00:57
Zapisano pod: miks

Medtem ko se nekje nedaleč stran na spletu rojeva nekaj velikega, sem izgubila še predzadnjo četrtino moje modrosti (spodnja dva mi je pred leti izmesarila dr. Ciglerjeva).

Ob 18:35 sem izgubila tretji modrostni zob, zgoraj desno. Ni bolelo, zdaj je tista luknja v dlesni že skoraj ok.

zobati-kos.jpg

Nekaj katarzičnega je v spletu te dni. Ostanite z nami.

(Še vedno z največjim veseljem in zanosom za www.vest.si)

  • Share/Bookmark


Črno-beli
18.04.2007, 15:23
Zapisano pod: miks

Kot v čudežni deželi me te dni obkrožajo sami dalmatinci, le Vitota bolj malo vidim. V opomnik, da je treba v naravo in v čast in slavo vsem pikastim psom.

Kako se pomladno osvajajo (mimogrede, Vito je te dni zopet seksal in se ni prav posebej zaljubil) črno-beli:

YouTube slika preogleda

Pomlad-poletje-jesen-zima.

  • Share/Bookmark


V užitek
4.04.2007, 01:11
Zapisano pod: miks

Si bom po dolgem času ogledala čisto perfekcijo.

Na dan kot je ta…se prileže. Ko obisk oddide in se zamislim. Kaj vse mi pomeni glasba in ples in strast.

YouTube slika preogleda

Noro.

  • Share/Bookmark


Vesoljci smo
3.04.2007, 21:14
Zapisano pod: miks, personalno in avtorsko

Takole bom rekla: čudno bi bilo, ako bi naša prihodnost bila popolnoma jasna. Verjetno zavoljo polne lune in sorodnih psihofizičnih dejavnikov, se te dni počutim rahlo omotično. Kot da sem zaprla pandorino skrinjico, se usedla nanjo in si zapela I’ve seen that face before (že dolgo je nisem, prmejduš).

Alica v čudežni deželi bi bila odlična sogovornica. Skupaj bi lahko naoljili robotka, na novo zvili strašilo in poiskali medveda, ki izgubljeno tava po okolici Ljubljane.

Srečala sem zanimivega slikarja. Živi v hribih (medveda bojda danes ni srečal) in veliko mi je povedal o Slovencih. Ravno se je vračal s sodišča, ker ga bivša žena skuša opraskati za 15 milijonov. Ker je sin znanega slovenskega profesorja in človek, ki ga je država nagradila z nacionalno nagrado, potem pa mu je kot perspektivnemu slikarju obrnila hrbet. In on ga je pravzaprav njej. Ker kulturna politika v Sloveniji sploh nima veze s kulturo. Ker je povsod vse nastavljeno, ker pri nas sploh ni kulture. Tudi tiste osnovne ne.

Njegovo zgodbo bom v kratkem obiskala za ves dan.

Še vedno me vsak dan pridno grize medijska čorba. Danes je, zanimivo, za kakšno uro, dve, malce zadišala po medenjakih. V stisnjeni sobi na Adamič-Lundrovem nabrežju, sem popoldne ugotovila, da so tam prisotni mediji prav simpatični. Prvič smo se vsi povpreko začudeno hahljali nebulozam iz ust “uglednega” gospoda. Kako slabi retoriki so pravzaprav lahko ti naši velepomembneži. Ah.

In smo se hahljali, takole čez sobo, češ, pa kaj ta človek sploh hoče povedati. Bolj ko smo ga spraševali, bolj je bilo smešno. Res, prav smešno je bilo. In ko smo odhajali je znan novinar izrekel: “Temu se je pa res čisto odpeljalo!” Se vprašam, samo temu?

Potem sem se z nasmeškom na licu (povedala sem vam že, da počutim malce vesoljsko) odlebdela čez tromostovje in tam srečala Tommy Leeja (ali nekaj takšnega). Pel in igral je blues. Slišala sem ga že nekajkrat, tudi videla. Tokrat sem obstala in se mu nasmehnila. Pel in igral in vedno bližje sem bila. Potem sem parkirala kolesce ob most in vzela kamero. Mislim, da me je bil prav vesel, ker se je kot kakšna zvezda pozersko obrnil proti meni in zaflirtal s kamero.

Nekaj o ljubezni je pel, se mi zdi. Prav pasalo je.

Ko je končal s komadom, se mi je približal.

“E, pa možeš da mi da staviš ovo negdje na Youtube ili nešto tako…?”

“Pa , naravno, stavit ču ja to na internet, nema problema”, mu kažem rečem. “Nema problema uopšte”.

In sva se zapogovorila. Sem na brzinco naredila kratek intervju in mislim, da je samo zame zapel en blues. Tak pravi. Res je bilo lepo.

Je pa res, da sem bila malce vesoljska danes, sem že omenila?

www.vest.si 

  • Share/Bookmark


KULT SMRTI ROCKOVSKIH ZVEZDNIKOV
10.03.2007, 22:56
Zapisano pod: miks

Takole je s pisanjem diplome.

photo-200.jpg

Jani je rekel: “To se morš usest, pa tko skup zložit, kot da bi montirala”.

Mama pravi: “Ah, dejno, tolk časa že prestavljaš…to se je treba usest in da ne vstaneš dokler ni napisana.” ( to je moja mati bolj v hecu)

photo-214.jpg

Nina: “Ma, dej, če sm jo js u dveh tednih napisala, jo boš, ti, Lenart, v par dneh”

Zgaga: “Ah, to ni kar tko…js sm jo pol leta pisala”

SunyaSansmoksan: “Spet me boš prehitela…”

Polona: “Če boš sam govorila, se ne bo sama napisala…Dejmo, dejmo!”

img_0243.jpg

Jože Trunkelj: “Eni loh več stvari naenkrat, enim nam ni treba, itak se pa vse zgodi z namenom, ponavad kar samo od sebe….”

Igor: “Bravo, lubika! Ti si itak neverjetna…”

Dunč: “Kdaj bomo pol zapil tvojo diplomo?”

Marko: “Eh, to boš nardila…je že cajt”

Andrej: “A ti še nis diplomirala?!Sm biu ziher da si že davno…”

Tomc: “Če šef od tebe ne zahteva diplome, se niti ne mudi ….”

In jaz: “Porkaduš, tole bom naredila, pa če potem kar umrem. Al pa se v smrkca spremenim.”

Naslov: Kult smrti rockovskih zvezdnikov mi zadnje čase ne da spati…

Kodeljevo pa že kliče…. “Dej, prit, tle je cela drama….”

A lahko sam do konca napišem, teden dni se mi izteče v torek dopoldne…prosim?

Hvala za razumevanje, jaz bom do konca marca diplomo oddala v referat, pa naj bo kar hoče.

in še vedno vmes kej podokumentirala za http://www.vest.si

in potem bom šla na sprehod z vitkomimg_0245.jpg    In Vito čaka na sprehod…..To še najbl žre od vsega.

  • Share/Bookmark


Za mojo bico
13.02.2007, 01:15
Zapisano pod: miks

Kmalu bo dve leti, odkar je šla. Tako, na hitro, čeprav me je na to dobro pripravila.

Tale post bo mogoče komu morbiden, patetičen. Kakorkoli. Vsi imamo podobno zgodbo.

In zakaj sem se spomnila nanjo?

Bizarno, res. Ko sem danes dolgi dve uri poslušala mestne svetnike ljubljanske, sem pomislila. Kako bi me ona pogledala, kaj bi rekla.

“Aj, Katica, a ni škoda cajta?”

“O, je. Pa še kako…”, bi ji rekla. “Ker je toliko pomembnejših stvari na tem svetu, vem..”

Partizanska mati je bila. Taka, ta prava. Vse njene zgodbe poznam. In kako resnične so bile. Pred šestdesetimi leti in več, ko je bil svet drugačen. Popolnoma.

Smehljala se mi je z iskrivimi očmi, ko sem ji kazala moj prvi mobitel. Tistega eriksonovega cigla, ki je bil čisto uredu. In je dolgo zdržal.

Ona me je poslušala, ko sem prvič spregovorila v radijski eter.

“Katica je na radiu, dej bolj na glas..”, jo slišim.

In ko sem ji razlagala o Ljubljani, kako je tam lepo, me je držala za roko, pobožala me je po licu in se smehljala. Tako lepo se je znala smehljati, nalezljivo. Pa tisti bankovci, ki mi jih je vsakič po penziji stiskala v roko, da ne bi kdo opazil. Vnukov je imela skoraj sto, ni mogla vsakemu stisniti drobiža v roke. Penzija je bila majhna. In čeprav je bilo le za čaj, sem ji večno hvaležna. Naučila me je ceniti denar, pa tudi trdo delo. Moja bica.

In ko sem jo videla zadnjič, sem vedela, da ne bi smela. Človek na morfiju ni človeški. Pa vseeno, ko sem ji stisnila dlan, je zagotovo vedela. Vse, kar ji nisem utegnila povedati, pa sem tako želela.

Ker ne maram obletnic, ker mi nič ne pomenijo, bom prižgla majhno svečko in mislila nate. Ker brez tebe tudi mene ne bi bilo.

  • Share/Bookmark


DVORANA VZDIHLJAJEV vas čaka
11.02.2007, 11:45
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, Slovenija, Zabava, miks, personalno in avtorsko

Že nekaj časa spremljam dogajanje v prostorih nekdanje ljubljanske tovarne Rog. Pred slabim letom dni so uleteli skvoterji (jasno je bilo v letu dni med njimi tudi veliko padalcev, ki so iskali le streho nad glavo in podobnih, pa so s časom ugotovili, da bo treba tudi kaj postoriti), z namenom, da neizkoriščeno površino izrabijo v koristne namene.

Vsake toliko jih grem pogledat, da vidim, kako napredujejo.

Zadnjič enkrat so me pa presenetili. Vem, da so namreč do zdaj napedenali kar nekaj hudih soban, prostorov (tudi Galerijo Kljub vsemu, ki se bohoti z steklenimi in pleksi vhodnimi vrati, stenskimi razstavami in sredinimi karaokami) , tokrat so me pa res presenetili in sem rekla, hudiča, tole je pa treba ljudem pokazat.

Da se pa lotiš (in to v troje, ker očitno ni bilo več prostovoljcev) pedenanja “večnamenske koncertne dvorane”, moraš imeti pa res veliko željo. Tako da, rečem lahko le:  tisti, ki iz besed stori dejanja, je zame car.

In tudi jaz jim bom, prmejdušdares , nekaj primaknila. Da bo Dvorana Vzdihljajev zalaufala! Mislim, da bo hudo huda.

  • Share/Bookmark


Primicova Julijeta in mrzle noge
9.02.2007, 00:33
Zapisano pod: miks

Ob tem krasnem kulturnem prazniku, ko je vreme sicer nekulturno, vzdušje na slovenskih blogih malo zamorjeno (razen na http://www.vest.si), se vprašam, zakaj za boga pa ne bi tudi jaz nekaj dobrega storila.

Zapela bom slovensko himno (morda bom kar v duetu z zgornjim sosedom, ki je razobesil prečudovito slovensko zastavo, ali pa s sosedo, ki je spekla fantastičen slovenski štrudel), odprla miniaturno knjižico Prešernove poezije, prižgala cigaret, si na primeren način pogrela premrzle noge, nekomu na prijeten način zaželela sladke sanje…in vsem vam (tistim trem, ki me berete) ob slovenskem prazniku podarila nekaj umetnosti. Kulturne, če hočete.

In ta Primicova Julijeta je bila res ena morbidna smrklja, brez zamere. Vsaj tako pravijo…

In še bajdvej- ej, ne vem, če sem kdaj sploh že do konca poslušalka interpretacijo Urške. Tole me je pa res prepričalo. Bi kar bila na Zokijevem mestu.

  • Share/Bookmark