NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Iz Pearla Afrike v Podalpski biser, Slovenija.
17.05.2010, 17:11
Zapisano pod: miks

Could have told you, I might be late.

I might be different.

I should remind myself about all the wicked games we have played.

Maybe we should go up there again…eating all those sheeps and counting the clouds.

It might be something special this time.

I might miss you a lot. You might notice it. After we glue ourself together again in the cottage of sleeping fairytale.

Hm.

Lahko, da boš razumel, ko ti bom povedala.

Morda se bova obrnila v vrtincu, ki sva ga vajena.

Če mi poveš prvo črko, ti narišem besede.

Na čelo, nos, usta, dlan.

Luknjice v ličkih te naredijo navihanega, ko se pramen las z mojega čela prilepi na tvojo brado. Tako črno.

Vsa ta vznemirljiva pot, vse te ljubezni, ves ta prah in blišč v bedi.

Kako naj te pozabim, ne razumeš?

Zaljubila sem se. Moje srce je pristalo v tejle šatuljici in tako udobno že dolgo ni jezdilo čez sedem voda in gora.

Prihajam.

  • Share/Bookmark


Dež
31.05.2009, 10:03
Zapisano pod: miks

Spral je vse, tudi včeraj.

Pa vendar. Neki odtisi dlani so ostali neizbrisani in noč ni dočakala jutra. Kaj češ, so reči, ki se nikoli niso zgodile in vsaj en človek tega sveta se še ni naučil živeti.

“Lahko bi…”, zamrmra skozi zobe.

“Ne bi”, mu z dlanjo ustavim misel. S prstom narahlo potujem čez nos do brade.
(Vsakič, ko se spogledava, se nekje prižge majhen ogenj.)

“Ampak, narisala si mi pot med prsti…” Zdrzne se. Seveda vem. So meje, ki jih ne bo prestopil. Kot bi ga nekaj usekalo, bliskovito potegne roke k sebi in napravi distanco.

“Izginila bom, saj veš. Morda boš tu in tam pomislil, da sem te izdala, ker si pač ego. A tokrat ne gre zate. Tokrat se mi jebe zate.”
In ve, da to ni res. Ne jebe se mi.
Jebe se njemu, ker ne dojema.

Spet je pogledal v tla.

“Kakšna pička od moškega”, pomislim.
Naglo nataknem hlače in majico, se še enkrat obrnem in poskušam zamrzniti podobo v večnost. Tam stoji, čisto je otrpnil. Misli, da bo s pogledom rešil svet.

Zgrabim torbo, si nataknem še levi sandal in izginem skozi vrata.

Ta je bil res idiot.

(Katja Lenart: Pičke, 2009)

  • Share/Bookmark


In so trenutki…
14.05.2009, 02:22
Zapisano pod: miks

…ki se jih bom spominjala vedno in kjerkoli že bom. In ljudje, ki jih bom v večnosti imela rada. Občutki, ki jih bom znova in znova podoživela. Dotiki, ki jih nič na svetu ne more izbrisati.

Je energija, ki je nima nihče drug. Kdor to ve, ve za vselej.

Kot tole (hvala, Janez):

YouTube slika preogleda

(Morena, hvala da si zabeležila. Nič zato če se slika trese, za tole sem ti večno hvaležna).

Ali pa tole, s 3. Ladies Singers Night-a:

YouTube slika preogleda

Zdaj vem, kaj bom počela v Afriki. Ouje.

  • Share/Bookmark


Memorijal
11.05.2009, 22:25
Zapisano pod: miks


“Sveže poročeni…”

Pomlad se je zavila v sveže zeleno spolirano travo, diši po novem, zaudarja po spremembah…

Lahko bi sanjala…

Neskončnost v večnosti.

Se lahko nasmehnem? Se tudi ti?

  • Share/Bookmark


Moji zmagovalci
2.05.2009, 19:26
Zapisano pod: Slovenija, miks

Zdaj, ko je festival mimo, lahko priznam, da so moji favoriti definitivno zmagali. Marsikaj je bilo na meniju, vse je bilo užitno.

Vsi koncerti so bili presežni. Lahko bi se obregnila ob vsakega, lahko bi analizirala, pa bi vedno prišla do istega zaključka. Originalnost, sproščenost, nenarejenost – to zmaga. V hipu, ko se besede iskrenost, čutnost, harmoničnost (…) zlorabi, poslušalca/gledalca zapeče zgaga.

Kisha me je, priznam, pustila nekje na robu. Luštna scena, odrska dnevna soba, dodelan imidž, nebeški zvok trobente. A čez rob nekako niso skočili. Je pa zasedba pritegnila največ obiskovalske pozornosti, to je zanimivo (a logično). Kult zvezdništva, rumenega tiska in/ali visoke družbe. Ne vem.
Evo video, pa se prepričajte sami (se pardoniram, sounda se ne da izboljšat, precej hrupni so bili basi in moja kamera je imala supersonično-nadzvočni napad…):

YouTube slika preogleda

Definitivno pa takih festivalov Slovencem manjka. Žal manjka tudi posluha javnosti, medijev. A to je zgodba, ki mi ne bo pokvarila te superduper delavne sobote…kdaj drugič, če sploh (ne da se mi ponavljat).

Za desert moji favoriti (želela bi si, da jih kmalu občudujem nekje na velikanskem odru, kjer bi bilo slišati tudi skladbo, ki je tokrat ni bilo…4. na tejle plošči)Aphra Tesla in Električno gledališče:

YouTube slika preogleda

Naj živi muzika, naj se najboljšim odpirajo vrata, bleferji naj padejo v prepad pozabe.

  • Share/Bookmark


Blodnja XXL
10.03.2009, 22:54
Zapisano pod: miks, personalno in avtorsko

V tem ažurnem in hitečem brzovlaku, ki mu pravimo življenje (ki je več ali manj res tudi krompir), si človek takole na vsake toliko kvatre najde podobnomisleče bitje. Se z njim poklopi, kot pač nanese priložnost in potem nekaj časa raziskuje in spoznava. Bitje, ki bi lahko bilo eno v množici drugopolovičnežev.

Oni dan je tekla beseda prav o tem. O takih, o prijateljih. Koliko jih imamo, kaj z njimi počnemo, kaj čutimo skupaj. Se res poznamo in do kje se lahko spoznamo.

Veliko se jih je pripeljalo mimo in več je ostalo prijateljev kot prijateljic. A to niti ni pomembno. Tistih iz mladih mladih let je ostalo sila malo. To so moji znanci, s katerimi bo vedno prijetno poklepetati, a so se naša pota tako razdružila, da ostajajo nekje daleč stran. Pa smo si blizu, poznamo se, če ne drugače iz nekega obdobja življenja, ki nas je povezalo. A to niso tisti pravi prijatelji. Ali pač?

Pravih prijateljev, s katerimi sem za vedno povezana, me skrbi zanje, jih imam rada, kakopak ni veliko. Pustimo tu ob strani ožji družinski krog in ljubezen, ki nas vezi in spleti s starši, brati, sestrami. Ti spadajo v posebno kategorijo.

Kdo mi pomaga, ko me boli, ko rabim? Koga najprej pokličem, brez občutka krivde, brez oklevanja? Komu sem prvemu povedala? Kdo me je objel tako, da sem bila potolažena? Kdo je prespal, ko sem jokala in kdo je takoj odreagiral? Komu pustim tako blizu, ker vem, da je varno?

In komu sem pomagala brez pomisleka? Za koga bi žrtvovala vse in komu res zaupam?

Ja, vsi vi, ki veste, da vas imam rada, ste mi zelo dragi. A veliko vas pade na sprejemcu, ko vas potrebujem. Ne znate, ne poznate me, ne zanima vas. Ne poslušate, ne govorite, ignorirate. In ne zamerim, prav nič. To je samo realnost, tako je. Ne moreš vsem in vsakomur biti prijatelj. Ni priporočljivo, bi rekla.
Žal mi je za vse tiste, ki niste šli naprej. Ker bi lahko, odprla sem vrata in prezračila, pa niste vstopili. Nekje na pragu ste obviseli in tuhtali, če bi ali ne bi. Prav, to tudi jaz počnem. Le da je pač škoda, da se vesolje ni prav obrnilo in zgodila se je neka čudna zgodba, ki je vse postavila na napačna mesta. Ampak, jebiga. Tisti Indijec mi je nekoč rekel, da se tako mora zgoditi. Pa saj meni je to jasno.

Prijatelj, ki ostaja, je en. Ker je nekoč stopil čez tisto živo mejo, se na drugi strani ustavil in povedal svoje. To je bilo ključno. Nek trenutek, ko sva v trenutku ugotovila, da sva povezana nekje v večnosti in da bi bila brez tega polovična, neizpolnjena. Lahko, da je on moja Druga fakina polovica, to bi znalo celo držati. In tu je, ves čas, čeprav ga ni. Ko zazvoni, sem že vtipkala njegovo cifro. Ko rabim, me poišče preden ga najdem. Smešno, a traja že dolgo. In vseeno mi je, kaj bo. Je že tam, tudi če odide, bo del tega bitja.

Potem so tisti, s katerimi ne najdem več skupnega jezika, pa smo nekoč bili neverjetno povezani. Taki, ki so morda odšli, ker se je eden od naju zaljubil v drugega in je to ostalo enostransko. Teh reči ne rešiš nikoli, če jih ne rešiš sredi konflikta interesov. Kar ostane nepovedano, je za vedno nerešeno.

Ali pa oni, ki smo delili nek fleš, avanturo. Potovanje, cimrovanje, službo. Okej, ti so znanci, v eni avanturi si ne moreš priti takozelo blizu. Lahko pa pa bi jim postavila spomenike.

In če že blodim, naj ima blodnja zaključek.

Čestitam tistim, ki ste si me upali spoznati, brskati in dregati, dokler niste prišli do bistva.
Svaka čast in hvala vsem, ki me spoštujete in mi to tudi poveste.
Vam, ki ste tu ves čas in mi pustite govoriti in misliti, kot sama hočem.
In tebi, ki me ne obsojaš in nisi pokroviteljski z mano (če kaj sovražim, je to to).
Vsakomur, ki verjame vame in vidi moje bistvo (ne zgolj telo… al neki).
In vsem, ki ste me kdaj odpeljali na podaljšan sprehod v neznano, pa sem se v vaši družbi počutila sproščeno.
Onim, ki so ob meni zaspali in smo se zbližali z dotikom.

Odjebite pa vsi, ki me izkoriščate in celo mislite, da tega ne vem.
Spizdite vi, ki se ne znate elaborirati in si ne upate soočiti z mano.
Da vas ne vidim, če mislite, da ne preberem hinavščine.
Ali pa tistih zaigranih objemov, poljubov.
Če si ne upate pogledati me v oči, ko se pogovarjate z mano.
Če ste me namerno prizadeli in se ob tem še naslajali.
Vsi, ki mislite, da padam na to, kaj bodo rekli drugi.
In vsi bedaki, kreteni in čustveni invalidi.

Toliko o prijateljstvu, ki je gor raslo ob eni in edini pomembni vrednoti – spoštovanju.

  • Share/Bookmark


Hvala.
2.03.2009, 16:53
Zapisano pod: miks

Ker je tvoje srce odprto, tudi če so oči zaprte.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


P.O.V. kovčka, spodnji rakurs
3.12.2007, 23:41
Zapisano pod: Multimediji, miks

zadnjič me je Nekdo spet narajcal na video. snemanje ljudi, dokumentiranje sveta okoli sebe, skozi fakina realno prizmo me po dolgem času zopet malo monotonizira. tuhtam zgodbe, vidim gibanje, oči, usta in besede, ki jih hočem posnet. zgodbe se mi rišejo v kadrih, v določenem delu malih možganov me preganjajo scenariji in dialogi, kamera, ki je z mano vsak dan, mi postaja majhna. čeprav tako na mestu. hočem reči, da me spet mikajo ti mali veliki projekti. estetsko dovršeni in vizualizirani. fotografija me vleče, kamera vabi. moja velika, razbita kamerca dela na polno. samo ne z mano, jebiga.   YouTube slika preogleda ni mi pa všeč tisti pogled kovčka, nekako mi je mimo. sicer pa rajcig, ja.

  • Share/Bookmark


Roxanne
24.11.2007, 04:43
Zapisano pod: miks

04:42 z janom montirava oddajo. že ene par dolgih ur. denis tu čez že 15 minut rola emanuela zekića iz leskovca, ne moreš da verjameš, cigani so najljepši, poje deček. pravi, da ima njegov fotr cel studio (bojan zekić, pravi denis). v rogu smo dobili tri špricarje, po tem vinu se mi spahuje, treba je bilo mal ven, maja je že na spavanju, mi trije smo opet tu, v bazi. hecno. kasno će biti, kasnije, ako me sada ostaviš, kasno će biti, kasno…. (janu se že rola, se mi zdi, tam zadaj, pridem takoj, jan…kliče me tja…”Director’s cut!”) treba se je ozreti v luno. učki mi lezejo vkup. polna luna je. lepa, kot vedno. in volkodlaki prihajajo ven. spet bom sanjala…YouTube slika preogleda let’s do it again and again and again….joj, denis, nehi s temi štancami, majkemi. 

  • Share/Bookmark


Alkoholizem ali…?
25.07.2007, 12:48
Zapisano pod: miks

Ja, tole je delikatna zadeva. Ker je alkohol del naše kulture. Ker smo že vsi videli pijanega človeka. Ker je tistih, ki alkohola ne konzumirajo, tako presneto malo. In ker je težko priznati- sebi ali tistim okoli tebe- da si morda celo alkoholik.

A pustimo moralo in se raje posvetimo družbi. Kje se ga najlažje nacedimo, v tem letnem času, denimo. V domači kleti, če je primerno ohlajena. Ali pa na pikniku v naravi, na vrtu domače hiše, morda se poda gostilniško vzdušje ali pa zgolj čas po kosilu. Nekateri si dajo duška na proslavi ob dnevu državnosti, spet drugi redno obiskujejo javne svečane priložnosti, na katerih so na velikih okroglih mizah elegantno v brezhibni simetriji postavljeni pecljati kozarci z belim in rdečim.
In zdaj kratka, zgolj hipotetična, vizualizacija. Tričlanska družina, na hrvaški obali, v kampu. S psom. Sine v dvajsetih na morju ravno praznuje jubilej. Privoščijo si fino večerjico pred prikolico, malo so že spili in seveda tudi kakšno glasno rekli. Domača viža tudi paše zraven, pa še malo turbo folka za slavljenca. Recimo, hipotetično. Pravila pa so jasna tudi v kampu. Po deseti (ali pa enajsti, saj je vseeno) tišina v kampu.
Pride varnostnik, vsega hudega (ne)vajen. Tudi sam morda konzimira alkohol. In potem se kar naenkrat, v trenutku, odvije burleska. Oče je židane volje in se malo poheca z varnostnikom. Mati in sin- tudi precej židane volje- pa se (okej, tega si ne zmorem predstavljati, a morda si lahko vi) pa se fizično spravita na gospoda v uniformi. In potem še pes. Hop, po stričku in pesti že padajo…Zdaj se od nekod prikaže še policija in BUUUM po familiji. Pa smo tam. Sloveci v sporu s Hrvati. Spet!
Konec vizualizacije
Hecen film, ni kaj. In MORDA je bil vsega kriv alkohol. Morda… pa tudi ne.

(Komentar, danes ob 14:00 bo objavljen na www.vest.si)

Prijetno poletje želim!

(Sem spada tudi kakšen kozarček ali dva)

  • Share/Bookmark