NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


OI
30.07.2008, 00:10
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, skeri, zelena solata

IO

On je Ivan.

Šokanten je.

Še vedno si nisem opomogla.

Kdo je Ivan?

Zakaj je in kaj hoče? Sploh je?

Čemu verjamem Vanj?

Kaj je Beseda in Misel in kam neki peljejo te stopnice?

Štirinajst nas je bilo tam, tistega usodnega večera. Eden med nami je bil nekolikanj nejeveren, a njegova skepsa je bila zdrava.

Vse skupaj pa se je začelo nekega jutra, ko je bilo tisto razsvetljenje ob sončnem vzhodu, nekje na Tržaški.

Čas je, da se čas obrne. Čas je za spremembo.

Kmalu.

To morate preprosto doživeti. Meni je On Ivan spremenil…

…Življenje. 

YouTube slika preogleda

(ps: ni se mi utrgalo, le nekaj gromozansko velikega se kuha!)

  • Share/Bookmark


Ko (za)plahuta…
21.01.2008, 02:16
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, Nedeljski zadetki

Ljudje smo sila zakomplicirana bitja. Nič novega, vem ja. Ampak poglejmo si pomemben del človeka – ego.

Iz principa se ne bom spuščala v teorijo, ki na to temo že obstaja (niti se mi ne da vsega prebirat, jbg, ni časa). Gremo po kmečko.

Pred leti sem srečala igralca, ki mi je danes zelo blizu (ma, res ga imam rada). Ko sem ga prvič uzrla, je stopicljal po stopnicah navzgor. Na radiu sem imela ravno SNOP (opolnoči se ene radijske mreže po Sloveniji povežejo in oddajajo skupni program, vsak radio iz te mreže pač pride na vrstonekajkrat mesečno) in njega sem povabila za gosta. Mišljeno je bilo, da uleti ob pol enih in ostane z mano v studiu kakšno urico.
Pa je ostal do konca programa, do fakina petih zjutraj (dasiravno je zadnjo uro na čikpavzi kar ležal na kavču in blebetal, čisto mu je dogajalo, a tak pač je…).

Takrat sem prepoznala zdrav ego. In sem si rekla, hudiča, lej kako je lahko en ego zdrav in sijoč. Kar pokal je od zdravja.
Samozavest ali ego? Ne, tisto je zagotovo bil in je ego. Take vrste, ko ga ne moreš nehat gledat in občudovat in si ga želet. Zdravega ega. Prav nič ni škodoželjen in bolano zaverovan vase, je pa ravno prav ekscentričen in ljub(ek). Ego.

Potem pa seveda poznam tudi vrsto bolanih, prav hudo bolnih egov. Oziroma ljudi, ki ne vedo kaj bi s svojim jaz-om. In pretiravajo, hlepijo po pozornosti in bulimično drgnejo in negujejo svoj ego. Ni dovolj, da so lepi in pametni, morajo biti tudi duhoviti, večno malikovani, najboljši, izjemni in nadarjeni. In jeba je, da MORAJO. Ni da ni. Samo tako – si potiho šepetajo – bom v družbi opazen, samo tako bom nekaj. Bolno.

Primer, recimo mu Zvonko. Ukvarja se, denimo, z mediji (saj je bilo jasno, da bom to napisala, mar ne?), precej visoko je pozicioniran v družbi in državi (lahko je tudi ženska, primerkov ne primanjka) in dobro plačo ima. A ni dovolj. On mora biti najboljši, on se mora dokazati, mora biti v vodstvu. In zato je pripravljen storiti marsikaj. O sebi govoriti laži, jih širiti o drugih, manipulirati z okoljem, vsake toliko je treba povzdigniti glas, da se ve kdo ima tukaj besedo…in nenazadnje, to je sila pomembno pri vsej debati, ego ima svoje kaprice. On je poseben, on je na piedestalu. In kaprice ega so tisto, kar ego naredi bolnega. Ker se s crkljanjem tako razvadi, da ni več zadovoljen z malimi, nekoč neverjetno prikupnimi in dragocenimi malenkostmi. In hoče več in boljše in vse.
In ego oboli. Ni več fascinanten, zdrav ali simpatičen, ko postane nenasiten.

Sicer pa imam tudi jaz ego. Zelo ga občudujem. Vsak dan ga nežno crkljam in božam, zato je potem ko butne iz mene ves presran in zapan. Tako se vsaj zdi meni, lahko pa da se bolezni svojega ega sploh ne zavedam. Fak, sam res.

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: Mavrična hiša I.
5.12.2007, 23:04
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, personalno in avtorsko

Danes sem odprla tisti pokrov in medijska čorba je ogabno zasmrdela. In sem se zamislila, hm, zakaj neki. In potem sem odprla tisto škatlico, povohala, zadišalo je po novosti in jo sunkovito vsula v čorbo. Morda bo okus kaj boljši, sem si rekla. Preverila bom čez nekaj dni, vonj, okus in barva se morajo prepojiti. Takole razmišljam. Tista velika hiša na Kolodvorski, tako siva je bila danes, ko sem se po prečuti in prevideni noči peljala mimo. Poglej ga zlomka, si mislim,  kaj vse bi lahko tukaj notri bilo.Pustimo vsebino, lotimo se za začetek ekstetike in funkcionalnosti.Barva je ena stvar, ki jo potrebuje. Težko se odločim, rdeča? Ne. Preagresivna. Modra? Ah, ne gre s konceptom.  In vsebino. Zakaj pa ne več barv. Ena velika gromozanska mavrica bi lahko bila ta bajta.Ker to je ena blazno velika, raztegnjena stavba. Vse naokoli so hodniki, v notranjosti je pa zanimiv, premalo rabljen prostor. Morda bi v tej notranjosti bila dobra, da se (itak ima bajta – če se prav spomnim- 5 nadstropij,  2 kleti) tja postavi koncertno dvorano, kjer bi se nonstop jammalo. Odprti mikrofon bi lahko bil tam in v trenutni situaciji bi trenutni šefi tja pošiljali svoje podložne vohune, ki bi beležili in se zabavali. Zakaj pa ne? Bistvo bi bilo doseženo, zabavali bi se vendarle vsi, tudi šefi, ki bi si v svojih lušnih pisarnah ogledovali material in dokumentacijo iz ene od Cannonk (iz Jutranjega programa). Ljudstvo bi se lahko šlo Reality show, tega Pop ziher še nima (morda bo zdaj s tem začel). Pa bi jih (spet?) šicnili.  Ta dvorana bi bila v preostorih studia 1. Tja bi vodili tudi skrivni prehodi, speljani pod cesto, tam kjer zdaj poteka skrivni prehod med televizijo in radiom. In ti prehodi bi bili tudi v stilu (vmes bi bila postajališča, kadilske komore, rdeče sobe, jakuzziji, kakšna savna, wcji in kopalnice, minibari, performansi, alkomatih…) z urejeno progo za kolesarje, invalide, gozdne palčke in vile. Hišni orkester že imajo, le še mikrofone bi odprli za vse. Ljudje bi po jutranji prvi kavi in wc-ju odšli tja, povedali, da njihov sodelavec danes res zaudarja in oblečen je preveč nekonvencionalno in tudi njegovi lasje so danes res mastni. Plus tega je enkrat med telefonskim pogovorom izjavil: “Pizda materna, poln kurac mam tega”, kar bi v publiki (ki lahko sedi v vrečastih, udobnih sedežih mavričnih barv z domačo skodelo kakava v naročju) poželo bučen aplavz in bis. Ta prostor bi bil, na kratko povedalo, sila uporaben in estetsko dovršen.Nadstropje niže, v kleti, tam je pa energija popolnoma drugačna. Zdaj je tam sivo, dolgočasno in zadeto vzdušje. Vsi ti serjejo po glavi, klima ropota in gniloba iz 5. štuka resno zaudarja. Plesen sicer prepleskajo, a duha so uničili. Alkoholni hlapi so nalezljivi in tisti nizkofrekvenči zvoki utesnjujajoči.Tam vidim spa center. Lepo urejen, lesen in dišeč, z bazeni, savnami, chill out sobicami, lahko je tam tudi 7 majhnih sob, namenjenih legalni prostituciji. Tako bi računalniki tam zgoraj, v uredništvih, ne crkovali dnevno od virusov. Osiveli moški bi se iz zgornjih nadstropij zgolj prepeljali tja dol in diskretno opravili.Vsekakor bazen. In bar. Plesišče in velikanski in bogat fundus, v katerem si lahko pred žurom izposodijo kostume. Za vsakega nekaj bi se našlo. Maskirnice, garderoba, fundusa in  še kaj naj ostane. Tam naj se tudi postreže človeku, vsakemu od televizijskih ljudi, predvsem tisti najbolj pod stresom naj se tam zastonj kulirajo. Mladi in idej polni novinarji, tam naj jim bo dana možnost, da negujejo svoj ego in ga brzdajo. Naj se tam krešejo ideje, tam naj zadiši po mladosti, med mlado in staro. Retardiranci bi bili s posebnim testom seveda ostranjeni po hitrem postopku. Na prijazen, a urgenten način. Gnilobo je itak treba že v štartu odstraniti. No, vsakega nadstropja posebej se mi ne da analizirati. Je pa v tej vizualizaciji še ena pomembna točka (bajdevej, restavracija na vrhu hiše lahko ostane, tam naj delijo hrano brezdomcem). Produkcijska baza. Tudi tukaj naj bo ambient barvit, naj bo udoben. Naj teče komunikacija, naj vrši. Naj bo kuhinja, naj bo kopalnica, naj bodo postelje, gromozanske in v njih dogajanje, naj bodo palme in kokosi, naj bodo ljudje. Naj bo gibanje. Scene, luči, zvok, vse je usklajeno. Odprla bi jo, to hišo. Kruha in iger bi dala ljudem. Naj se zabavajo, preveč so depresivni. Naj bo v sredini zabavišče za ljudstvo, za vseh tistih nekaj tisoč ljudi (na papirju). In ja, kar naj ostanejo zaprti tam noter, kot so sedaj. Ja, varnostnik naj bo Marjan, naj mu postavijo eno bazo, na kateri bo kao stražil vhod. Ker on vse ve in vse mu je jasno. On ve, kdaj kdo pride, s kom pride, kdaj gre, kakšen je, ko gre. Njemu je vse jasno.To je prvi korak k popolni preobrazbi. 2020?

  • Share/Bookmark


99 zračnih balonov
14.11.2007, 00:35
Zapisano pod: Glasba, MEDIJSKA ČORBA

Če bi iz mene bruhale besede, ki bi lahko ponazorile medijsko čorbo, bi to izgledalo nekako takole:

smešno podlo urejeno prikrito izkoriščeno radio televizija nepotizem bedaki in norci prtljaga inventar staro in zastarelo pomanjkanje komunikacija zlovešče prdenje beda tema suha slama blont lepotec vezalke posiljeno humor zakrito ljerka osemdeseta vasle sorodstvo in prijatelji nesposobnost opredeljevanje strah smola pa taka rtv naročnina praznina novice kovinski hlad ponavljanje neinovativnost črno kuhinja razvrednotenje vrednot bizarno groteska okna vratar sivo vlaga plesen hodniki hierarhija moč žlehtnoba okostnjaki stokostnjaki snobizem robci kravata maska službeni avto prenosni grehi turobno slina polži mehkužci kača jabolko materialistična pravljica sado-mazo povzemanje stres napor in rumeni tisk laž sranje še je upanje vprašaj.

eno od besed sem vtipkala v iskalnik na youtube in dobila tole:

YouTube slika preogleda

Nagradno vprašanje se glasi: katera je bila ključna beseda?

nagrada… hm, še ne vem. če ugotovite, lahko predlagate sami.

dotlej pa, če me kdo potrebuje, bom na Vesti.

PS: tale zapis je namenjen tudi Neni, ki se trenutno potika nekje po Tajskem. najbrž neskončno uživa in najbrž se je zmočila v morski slani vodi. ko bi lahko tudi jaz.

  • Share/Bookmark


Kje ste, iskalci Resnice?
27.09.2007, 02:57
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

V noči, ko voda izza ovinka preži na budne Slovence (in mene od obležanin boli celo telo, pljuča pa od pokašljevanja sploh ne poznajo več svoje osnovne funkcije), me grizejo še druge reči.

Ne bom o tem, kako suvereno in verodostojno (da o spoštovanju do vpletenih niti ne zapišem) je lahko poročanje slovenskih novinarjev s “kriznih” žarišč. Niti ne bom o tistih 438-tih novinarjih, ki so podpisali peticijo, tudi ne bom o nonšalantnosti samooklicanih slovenskih neodvisnih medijev in ne, ne bom o – na jetra mi že gre ta beseda – (samo) cenzuri.

V tej – priznam- srhljivo mokri noči pomislim na hrabrost slovenskega novinarja. Tuhtam, napenjam možgane, še malo pomislim…kje sploh so, če so?

Kje so novinarji, pronicljivi, iznajdljivi, pogumni in neustrašni, radovedni in delovni? Samostojni, vztrajni, ponos vzbujajoči, taki, da rečeš: “Svaka čast, res si dober!”.

Novinarji, ki se zavedajo, da ta poklic nima delovnika. Novinarji, ki bodo zgodbo, če bo treba, raziskovali tudi pozno v noč. Taki, ki bodo pripravljeni ostati na terenu tudi ponoči, pa vedo, da (morda) ne bodo plačani za nadure. Novinarji, ki se ne bojijo in hkrati poznajo pravo mero drznosti.

Jaz enega poznam. Pa je novinar šele slabo leto dni.

Razmišljam dalje. Začnimo z nacionalko. Hm. Prvo ime, ki me prešine je legendarni Jurij Gustinčič. Potem mi na misel ne pade nihče več. Hm. Razmišljam. Terenski novinarji, kje so kakšni, ki bi mi vzbujali spoštovanje?

Vlasta Jeseničnik. Ksenija Hahonina. Ksenija Horvat. Valentin Areh? Ah, nikakor se ne morem spomniti imena tiste simpatične novinarke, s tujim snemalcem poročene nacionalkine novinarke, ki se navadno javlja s kriznih žarišč Bližnjega Vzhoda, a saj veste o kom govorim. In ne vem zakaj mi na misel ne pade še kakšen moški kolega.

Saj ne rečem, veliko jih je, takih ambicioznih. A nihče me ne prepriča. Ko sem delala na nacionalki, sem jih opazovala, te pronicljive mlade novinarje. Ki so me vedno znova razočarali, same besede so jih, veliko besed. In delo po principu najmanjše linije odpora. Takrat se mi je novinarstvo v bistvu zagabilo, a pustimo zdaj to. Stari mački so navadno počivali na lovorikah in si meli roke (nujno so tudi poskrbeli za svoje potomce, da so z znanjem ali brez dobili zaposlitev, še preden se sami spokajo v penzijo…pa brez zamere, NISO VSI SLABI)…mladi pa pač skrbijo za preživetje…

In ker sem že utrujena, naj počasi končam z inspiracijo tega posta. Mislim, da si danes to zasluži.

Torej. Poznam novinarja, ki to poslanstvo opravlja šele zelo kratko obdobje, pa sem prepičana, da v tem obdobju (ravno ob pravem času in na pravem mestu) kroji usodo slovenskega medijskega prostora. Ker je eden redkih novinarjev, ki gre do konca. Ker je obenem spoštljiv do sogovornika. Ker je lahko slovenskemu novinarju za zgled. Ker ima tudi svoje napake, a se jih – vsaj upam – tudi zaveda. Ker imam občutek, da spreminja medije. Ker je novinarska mašina, neutrudljiv in neomajen. In ravno prav nor, da gre čez meje, ki ga lahko definirajo za genija.

Tudi zaradi njega so tiskovke bolj zanimive, politiki zgovorni, javnost pa spoznava človeško plat slovenskih osebnosti. In to mi je všeč. Če se bom sama kdaj popolnoma predala novinarstvu, bi si želela da sem taka novinarka.

In rekla bi, da mu tole ne bo všeč, ampak – Denis Sarkić, v imenu slovenske javnosti …hvala za tvoje zgodbe in vztrajnost. In pazi nase, ker si pomemben prenašalec Resnice.

To sem morala zapisati, tudi ker se te dni počutim rahlo nekoristno, pogrešam Vest, komaj čakam da poujčkam vestnega juniorja, spravim koga v zadrego in ure dolgo konvertiram material (saj bo bolje, ko dobimo nove kamere), ker me kašelj spravlja ob živce in strah me je poplav. In upam, da Ambrušani Denisa ne bodo pretepli in da voda v tej noči ne bo delala pizdarij.

Mirno noč, Slovenija.

In močno verjamem v Vest, z vsakim dnevom bolj.

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: Bralni aparat I… REPLIKATIVNI DISKURZ
19.06.2007, 22:35
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Nja, ljudstvo je lačno upora.

Bravo študenti, bravo politiki, bravo Strojani. Vsi v en glas: bravo!

Čas je morda ravno pravšnji, da zaštrajkamo še mediji. Na ulico, pred parlament, pred cerkvena poslopja, pred vlado.

Zablokirajmo represivne organe, naredimo zasedo pred Ruplovo hišo, polepimo javno rtv hišo (denimo, z nagim duplikatom Janše), zmečimo svoje beležnike realnosti (kamere, diktafone, mikrofone, kolofone in vse ostale -one) v Ljubljanico, postrezimo si s publiciteto, zavpijmo v en glas:“Dost mam!” (ah, kako punkersko), spravimo v zadrego vsaj enega politika, izvohajmo najmanj občudovano in neelitno kulturo (ki je nihče ne odkrije), gremo v gozd po klope, zaspimo na ležalniku z laptopom v naročju in se pustimo presenetiti.

Imejmo rojstni dan.

Nahrulimo nerazumevajoče šefe. Kupimo kos potice ta prijaznim. Naredimo medijski presežek, ki bo res presežek. Obudimo alter -ego. Skregajmo se s pametjo. Zaklenimo nesposobne sodelavce v pisarno in jih prestrašimo z lažnim bombnim napadom (iz neznane številke jih pokličimo na gsm, medtem, ko bodo zaklenjeni v pisarni in takoj prekinimo vezo). Povejmo svetu, da je lahko v Sloveniji že vsak novinar (kustos bojda ne more biti vsak).

Zadihajmo svež zrak na ležalniku domačega vrta, medtem ko nam mati (ma ja, lahko tudi oče) prinese hladno pivo in nekaj za grickat. Za trenutek izklopimo svet in globoko vdihnimo.

Čas je za rešitev.

Jutri priznajmo, da še vedno nismo zadovoljni. Da povsod izkoriščajo. Pišimo pismo predsedniku, naj kaj stori. Naj pošlje Dalajlamo.

Čas je za potovanje.

Včeraj so nas razkurili, danes vdihnemo, jutri popizdimo. Tako to je. Mediji smo kompleksna forma. V utesnjenem formatu. Z ozkim sediščem, smrdljivimi podplati in briljantino v laseh. Ampak, to je osnovni paket. Lahko ga preoblikujemo in zamenjamo. A statistika kaže, da to le redki storijo.

Mediji smo sproščeni. A ker medijska čorba tako zelo zaudarja, je prisotnim okoli nje pogosto kar malce nerodno (češ, joj, ampak res ga nisem jaz spustil) tako kaj hitro postanejo nesproščeni. In to pa je hudič.

Čas je za repliko, Koroški radio.

Ker ste si vzeli toliko (meni je res fascinantno, a po malem hecno) časa in energije za obiranje kosti tam daleč stran, Vam cenjeni Lastniki sporočam, da sem z rezultatom izredno zadovoljna. Bilo je neverjetno, ko je ljudstvo spregovorilo. To me osrečuje. Upam, da je kdo od odgovornih pošteno švical in posledično tudi kaj domislil (in bo posledično kaj storil).

Menda je bilo vsem jasno, da govorim o radiu. Začela sem tam, kjer se mi pač zdi, da nekaj blazno stagnira. In tam, kjer situacijo poznam (dasiravno se nekateri slepijo, da sem slepa, da ne vidim očitnega). V tretjem štuku občinske stavbe v Slovenj Gradcu.

In vsakemu radijcu je jasno, da je orisanih primerov v Sloveniji precej morda tudi preveč. Skoraj vsakemu, no.

Koroški radio bo najbrž preživel. Morda tudi zato, ker se bodo zbudili iz pravljice. Prišel bo princ, kušnil spečo princesko, stroji bodo spet zalaufali, nekdo bo zaradi tega sicer najebal, asimilacija v novo dobo tehnologije bo uspešna in kralj in njegovi najbližji se bodo potrkali po prsih, češ, saj sem vedel, saj sem rekel, saj sem ukazal. Razumete?

Ljubi moji Korošci. Rada vas imam, ker ste moje korenine. Zato z veseljem in ponosom priznam, da tokrat  slavnostno sprejmem vlogo grešnega kozla. Morda bo le-ta tokrat rešen grmade in prijazno ogovorjen (“ker mamo res krizo tt mesnc”).

Ampak, se niste Veliki niti enkrat med temi vrsticami vprašali, zakaj neki je bog s tolikšno genialnostjo moral obdariti prav mene?

Mediji, čas je za UPOR. Kar lepo v vrsto se postavite, začenjamo na Koroškem.

Vaša zanesenjakinja, utopična realistka in skorajšnja 28-letnica (kako obožujem svoja zrela leta! ah) s ponosom…

…ki verjame v VEST..

Katja.

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: Bralni aparat I.
7.06.2007, 02:08
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

No, ta medijska čorba ima še nekaj pekočih sestavin. Trpkih, če hočete.

Enostavno mi je zmanjkalo časa za Koroški radio. To zgodbo morate razumeti. Ta radio je zasidran v moje otroštvo in mladost. Z njim sem rasla, poslušali smo ga vsak dan. Ko smo doma prižgali kišto, je bila nastavljena ena sama frekvenca. 97,2. Vedno.

Skozi tisto kišto sem poznala lokalne radijske zvezde. Dušan S., njega sem srečevala na raznih prireditvah, ker jih je večino vodil on. Jaz pa nastopala (kot smrklja) v dekliškem pevskem zboru (o tem kdaj drugič). Pa Boštjan P. in Jurij B., tudi zvezdi. In da ne naredim krivice Mateju P., ki je kriv, da sem na ta radio sploh prišla. On je zdaj na Valu202. Nekoč sva šla skupaj po pivo za Botza(na Radiu Študent) in ga nato sama spila v Tivolskem parku (zraven sva iz Ljubljane poslala še Lepe pozdrave Ivanu Laitingerju, profesorju biologije z Gimnazije Ravne na Koroškem). Ah, ti časi.

No, ta radio je bil šolski primer realizacije moje želje. Take karieristične (ali kako se temu že reče).

Na prvem sestanku me je urednik Marko V. vprašal, če je moj fotr slučajno un s Komunale. Mhm. Smešno mi je bilo. Sem odrezala, ne, moj fotr je pek in ponosna sem na to (ko bi vedeli, kakšnih dobrot sem zato deležna že celo življenje). In tak je bil moj prvi vtis.

Začela sem s študentsko oddajo Šalter. To je bilo super, ker sem ravno tisto leto uletela tudi na avdicijo na Radiu Študent, a sem bila preveč smrkljasta za to. In sem imela svoj način etrenja (jaz temu tako rečem). Učila sem se pri Juretu Longyki in to mi je dalo velik plus v etru. S Študenta sem potem šla, pri zadnji avdiciji sem odletela. Tudi Matej P. Nekako nisem sedla v to sedlo, preveč je bilo ozko (da se razumemo, Študenta imamo zdaj pri Trunkljih ves čas prižganega in dober je).

No, da se vrnem na Koroški radio. Študentska oddaja je bila super. Malo smo jo poživili, dodali kakšno rubriko, nekako pustili svoj pečat in skušali zdramiti poslušalstvo. V tej oddaji sem novinarsko orgazmirala ob intervjujih. Spontanih, nikoli si vprašanj nisem vnaprej pripravljala, le malo sem posurfala po spletu. Jasno.

Kmalu sem preveslala še na špikeraj in vikendovo urednikovanje (dežurni novinar in urednik). Poskusila sem tudi z glasbenimi opremami, a je naša glasbena urednica Jasmina Š. precej trd in samosvoj oreh. Sem pa v nočnih programih res navadno svoj glasbeni majstor.

A kaj moremo, ne bom ovinkarila. Ta radio je obstal v zgodnjih devetdesetih. Predvsem vsebinsko.

Spomnim se, da sem pred leti vedno pokrivala Viktorje, pa Miss, festivale (Sunsplash, Rock Otočec) . Super je bil teren. Ker sem vedno rada dokumentirala zgodbe. Sem šla na Sunsplash s službeno Cordobo (se mi zdi da je bila Cordoba, ma ne grem stavit) in prazgodovinskih snemalnikom. Majkemi, še zdaj leži nekje v eni od omar v pisarni, po moje bolj kot antikviteta.

In sem se redno javljala, s koleni v Soči in dobrotami naokoli. Terena se nikoli nisem bala. Sploh, če so mi dali proste roke. Slovenska popevka je iz mene izsesala javljanje in oster komentar s posnetki. In Viktorji, prvi stik s slovenskimi takozvanimi vipovci. Tudi Jonasa sem enkrat ujela in je bil kul, se mi zdi.

A tehnologija na našem radiu je res precej diletantska. Ja, Crni, diletantska, če hočeš. Kako sem umirala od smeha, ko je bilo treba prispevek zmontirati. Kakšno kompliciranje (seveda, ko sem pa imela na terenu kasetnik z mikrofonom, da so se mi vsi režali). Kakšni mini diski, lepo vas prosim. Kaseta. In izpišeš kode, prvo in zadnjo besedo izjave, vmes prebereš komentar in v montaži nastane cela komplikacija. Čeprav Cool Edit dokaj obvladam, mi na Koroškem radiu nikoli niso omogočili, da bi lahko prispevke sama zmontirala. Bedarija. Namontiraš en računalnik za novinarje, folku pokažeš osnove, jim daš mini disk in mikrofon in pejdi na teren. Tako se dela radio.

In tisto, kar najbolj boli, je (posledično) vsebinska praznina programa Koroškega radia. Ne razumem, kako lahko urednik mirno prebavlja neinventivnost, rekorderje v copy-pastanju, lenobo. Vsak dan so ob 14:30 osrednja poročila, v večini povzeta iz STA-ja in rtv.slo. Da se človeku zamegli.

Ampak, jasno. Ker je honorar smešno nizek. Za kakršnokoli delo na tem radiu. Mislim, da je huje kot na Radiu Študent. S to razliko (predvidevam), da pri nas se RES ne splača izvajati presežkov.

Sem uredniku, povedala, da jaz sem tak človek, da se pod drek pač ne bom podpisala. Da me je sram delati poročila za debile. In jih skušam zato po svoje narediti, ne samo prekopirati 7 novic, prilepit vreme in malo kulture (navadno novinarji na tem radiu pač skopirajo vabilo, napovednik kakšnega dogodka, pa je). Ni zaštekal, se mi zdi. NIč se ne spremeni, že leta in leta. Ker se nikomur ne da. Ko pridejo preverjanja programa (ko gre za status), pade paranoja in mrak na oči. Takrat nas opozarjajo, svarijo, moledujejo, aktivirajo. Samo da bomo šli skozi, da bo dovolj lastne produkcije. Da nam ne bodo vzeli statusa. In takrat nastajajo najbolj bizarne oddaje.

IN kaj je point tega pisanja? Poglejmo situacijo povprečnega slovenskega radia (oprostite, radijske postaje).

Zakaj za boga imeti novice, če pa so to samo kopije STA-ja? Zakaj ponavljati že milijonkrat ponovljene (nerazumljive) stavke? Zakaj jim vseeno rečemo novinarji? Zakaj plačujejo nekomu, ki ne zna v eter povedati niti stavka iz glave? Zakaj imeti urednika, ki ne dela na programski shemi, ne motivira novinarjev, ne svetuje, ne daje zgleda, ne korigira, ne izobražuje, ne nudi pogojev za novinarsko delo, ignorira napredek…? Govorim na splošno.

In če v to čorbo natrosim še malo gneva in gnusa, bi se to pisanje lahko že nagravžno raztegnilo. Zgolj v razmislek. Tokrat radio. Tudi tam čorba zaudarja.

Kaj sploh lahko naredimo kot medijski kreatorji in aktivisti? Lahko pod pritiskom in vplivom nesposobnih (a tu poudarjam, taki na srečo niso čisto vsi) lastnikov medija sploh normalno opravljamo svoje poslanstvo?

Hm, razmislite.

Jaz bom, ko bom naslednjič na eni od radijskih mrež ( kot aparat, on-off) za ponižujoč honorar 1400-1800 na uro (in predvsem zato, da treniram glas) šest ali sedem ur skoraj neprekinjeno brala radijske in televizijske offe. In jih sama tudi zmontirala, brez problema.

Sramota. V kakšni čorbi se kuhamo.

Z največjim veseljem (že skorajda evforičnim in razvetljenskim) in zanosom, še vedno za www.vest.si.

  • Share/Bookmark


Ob (včerajšnjem) svetovnem dnevu svobode tiska
4.05.2007, 00:20
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

In ko je že ravno svetovni dan svobode tiska, bi kanilo kakšno reči še o tisku.

Seveda sem zaplavala tudi te vode. Ah že precej zgodaj. Tam nekje v osnovni šoli, ko sem prispevala svoje genialne poetične besede (ah, jaz!) v šolski časopis Jenina (jasno, skozi Podgorje pri Slovenj Gradcu teče rečica Jenina). Se tudi spomnim svoje prve konstruktivistične pesmi z naslovom “Slovenska vlada” (ki je šla nekako v stilu: “Slovenska vlada je kot kokošnjak brez petelina…”). Z mojo mamo to pesem iščeva že nekaj let, pa je izginila kot hudič. Ma, zagotovo jo hranijo v kakšnem šolskem arhivu, a tja moja lenoba pač ne seže.

No, potem smo pisali še za Ibržnik (časopisek Koroških študentov) o tem, kam koroškega študenta zanese pot v Ljubljani (tam ene 4-5 let nazaj). Tudi tega izvoda ne hranim v svojem bogatem arhivu.

Pa Deloskop. Kako je že bilo ime urednici (s katero sva se kmalu razšli, ker je priloga Dela ugasnila, ali kakoježebilo….). Maja nekaj. Se ne spomnim priimka. Med drugim sem pisala o francoskem parku Asterix. Fascinantno. Takrat sem delala na Dobro jutro in se spomnim, kako sem v tretjem štuku v redakciji na TVSLO brskala po internetu (v študentu na Kardeljevi ploščadi tega luksuza takrat pač še ni bilo). Nekaj ur na dan, nekaj zaporednih dni. Ampak, končni izdelek je bil super, plačana sem bila pa tudi zelo dobro. Mislim, da je bil tisti članek (na dveh straneh) plačan 30 jurjev, kar je bilo takrat veliko, verjemite mi.

In da ne pozabim na časopisek na Rock Otočcu. Tri leta sem delala (prostovoljno) na tem festivalu, čisto hudo (makro!) je bilo. Podnevi smo skakali naokoli, jaz sem imela čez še delavnice z nakitom (smo delali ogrlice iz makaronov, plastike, fižola, kdobivedel…). In ko je bilo delavnic konec, smo šli v akcijo. Treba je bilo na koncerte, pa potem ponoči ali zjutraj napisat recenzijo koncertov….Asian Dub Fundation so mi ostali najbolj v spominu, ker sem s kitaristom tik pred koncertom pila whiskey, tako po domače. In si priborila poseben avtogram za Nino. S posebnim A4 sporočilom. Še danes ga hrani. Potem smo prebedeli celo noč, ob ogenjčku v backstageu. Majkemi. To so bili časi. Skratka, ponavadi nismo nič spali. Zjutraj pa v Novo mesto, v prostore novomeških študentov. Sonce, vročina, mi pa neprespani pisat recenzijo. A tako nastajajo najboljši teksti. Vsaj pri meni.

Rock Otroček se je reklo časopisu in vsak dan smo ga svežega iz tiskarne na brzaka prepogibali, da bi ga lahko čimprej razdelili mulariji. In kako so se jim zasvetile očke, ko smo jim ga raznosili pred šotore, svežega, s frišnimi fotkami od včeraj. Tisto je bila res huda izkušnja. Kot vojno novinarstvo, brez vojne.

In Franci kek, ata Kek. Ko je šlo kaj narobe, smo Mojci težili: “Kliči Keka…” In potem je prišel, še bolje, pripeljal se je na svojem motočku, ves flegma. Iz žepa je potegnil desetake (tolarje), vprašal, koliko rabimo, potem pa z tistim prifrknjenim nasmeškom in resnim glasom pritegnil: “A bo dost?”. Pa smo se spogledali…Ja, za barve, makarone, vrvi in še kaj bo že. Nismo se sekirali. Laptopa je pa njegova Mateja posodila. Da smo potem izmenjaje pisali vsak svoj članek za naslednji dan. To so bili časi, da o ostalem dogajanju na Rock Otočcu tista leta sploh ne govorim.

Časopis, tisk. Nikoli me ni zares posrkalo. Me pa zadnja leta to prav pošteno mika. A mika me marsikaj, potegne bolj redko kaj.

In ne bi bila v koži novinarjev Dela, Dnevnika. Nekako se mi zdi, da to ne bi šlo. O Lady, Direktu, itd…raje ne bi. Spoštujem vsako delo, če je to res delo. Če nekaj NAREDIŠ. Novinar bi to že po Defaultu moral. Delati, raziskovati, vohljati, iskati odgovore.

Dragi novinarji.

Zakaj toliko stokanja, zakaj toliko negodovanja. Nezadovoljstvo. Na vsakem koraku poslušam. Oni na RTV-ju jamrajo, kako da je to njihovo delo stresno. Kako bi šli drugam. Že leta in leta mi stokate. Nihče pa dejansko ne gre. In kako je lahko to tako težko? Vstaneš, poveš svoje in odkorakaš. Ne razumem. Jaz tudi nisem imela neke rezerve, a ko je bilo preveč, sem vstala, se zahvalila in šla. Brez zamere. Jaz sem razčistila. In potrkala sem na druga vrata. Brez vez in poznanstev. Samo če veš, kdo si in kaj hočeš. Če pa tega ni, najbrž ni lahko.

Tisk. Svoboda. Novinarstvo.

Ko bi bilo v tem poklicu vse jasno in lahko, bi po svetu hodilo še več takih puhloglavih kvazinovinarjev (o tem nekaj več v zaključni misli mladenke v anketi na dan svobode tiska). Pač ni lahko to delo. Čeprav ga mnogi podcenjujejo.

Ljubi novinarji. Vaše/naše delo je odgovorno. Ljudje nas berejo, gledajo, poslušajo. Mi smo odgovorni. Od nas pričakujejo resnico. Oni verjamo našim besedam, sliki, zvoku. Se zavedate tega?

Kako jim lahko smradite možgane s kvazizvezdami, z masažo prsi in navideznimi umetnimi joški, s PR teksti pod PR fotko turbofolkašev? Je to naša Resnica?

Zamislimo se torej Vsi. O tem, kako daleč sega manipulacija medijev. Kako daleč bomo za nos vlekli javnost. Ljudi, ki niso nič krivi, če pa jih poneumljamo. Mediji. Vsi v istem kotlu. Vsi v isti medijski čorbi. V kateri pač moramo plavati.

Ah, kako svobodni smo, mar ne. Mi, novinarji. Sedma sila. Ah, mi, mi.

Razmislite.

(Z največjim zanosom, še vedno in naprej, za www.vest.si)

  • Share/Bookmark


Ljerka v medijski čorbi 1
14.04.2007, 03:29
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Prav pomisliti sem morala, kako se je vse skupaj pričelo. Eno toplo junijsko dopoldne (tam ene pet, šest let nazaj) me je poklical spodnji sosed (v bežigrajskem študentu, a to so bili časi). Češ, da je ob 13ih ena avdicija na RTVSLO. In da on res ne bi šel sam, zakaj ne bi šla oba. Se mi zdi, da se mi prav ni dalo.

Pa je skuhal dobro kavo in sem šla. Na Resljevo, v prostore Izobraževalnega središča (takrat je bil IS v polnem razcvetu) RTVSLO.

V prvi sobi je ovalna miza. Nekdo je naokoli skakal s kamero (Irena K. je snemala prispevek za Dobro jutro, o avdiciji). Avdicija je bila klasična, še leta kasneje izgleda isto. Izpolniš klasičen formular, podatke in izkušnje in ideje in vizijo in želje (pa še kaj se včasih zapiše zraven). Eno novico sem morala prebrati v kamero, nekaj me je spraševala in bila zelo prijazna z menoj. In spomnila se me je z RGL-a. Seveda, saj je bila moja šefica skoraj pol leta in nisva se najbolj marali. No, in takrat – se prav spominjam- sem nekaj odlično zimprovizirala. Mogoče, kdove, je ravno to Ljerki kliknilo, da me je izbrala. Tega še danes ne vem.

Ja, Ljerka Bizilj je bila glavna v sobi, kamor so nas drugega za drugim klicali. Tudi teh avdicij sem kasneje mnogo videla, nekatere sem celo snemala zanjo. Da smo si potem v redakciji, pozno zvečer, hihitajoče ogledovali, češ, prmejduš, tale je pa hud. Ali huda. Priznam, malo smo bili firbčni in smo se zbrali naokoli TV-ja in se naslajali ob posnetkih z avdicije. Kjer je bilo sto ljudi, sto čudi. Ma, kaj, priznam pač. Mnogi ne bi.

No, in dobim pisemce, tako uradno: “Izbrani ste bili v ožji krog avdicije. Pridite na sestanek v ponedeljek” blablabla. Sestanek, ja. Sestanek oddaje Dobro jutro (mi smo pa mislili, da bomo pristali v kakšni hudi, znani oddaji). Marko (spodnji sosed, ja) si je želel biti voditelj, mene je odkar pomnim zanimala slika, kamera, produkcija (kdo bi si mislil, da bom potem kar tri sezone vodila otroško oddajo in vzljubila kamero tudi s te pozicije).

In se spomnim, da je bilo “vmes” (med avdicijo, prvim povabilom in sprejetjem, ter uradnim začetkom mojega televizijskega dela ) poletje. In se je Katja odpravila na hrvaško obalo. Dol z Andražem, potem pa sama dalje na Dugi otok. Brezčasno.

In me nekega dopoldneva kliče Mateja U., organizatorka oddaje Dobro jutro (v nadaljevanju DJ). Da imamo čez tri dni sestanek in če lahko pridem. Meni se je zdelo blazno pomembno in me je – s pirčkom v roki, nogami na balkonski ograji in kupom dobre družbe- čisto namorilo. A zdej moram pa na ta (oprostite izrazu) kurčev sestanek v Slovenijo. In to mi zdej poveste. Prav jezna sem bila. A sem se čez dva dni vseeno odpravila na pot proti Ljubljani. Še danes se spomnim Nizozemskega para, kako sta me na trajektu iz Dugega otoka proti nevemkam nasekala z dalmatinsko rakijo. Ampak sem prišla.

Se spomnim Boštjana, ki je pred mojim odhodom rekel: “Sam zdej pa le glej, da boš tole službo dubla”. Ha, seveda sem jo.

In se je začela zlata doba pri Ljerki. Na začetku sem se je blazno bala. Ja, prav neprijeten strah mi je vzbujala. Tak zoprn. Taka vzvišena, tečna gospa se mi je zdela. Ki pa je znala biti (ob dobrih dnevih) tudi zelo zabavna, le njenega humorja si se moral rahlo navleči. To je hud cinik, bi jaz temu rekla. V filmski verziji, s prozacom.

Delala sem take preproste, zanimive prispevke (še zdaj jih imam nekje arhivirane na VHS, žal ne vseh). O čevljih, zeliščih, LPP-ju, mini-golfu, študentariji… Z odličnim snemalcem, ki je dostikrat samoiniciativno režiral moje prispevke. Z veseljem, ker sva se zaštekala. Maks je bil (zdaj je nekje na Havajih, na ladji) – to lahko zdaj mirne duše rečem – najboljši snemalec v moji televizijski karieri. To je človek in pol, brez njega se ne bi nikoli naučila vsega, kar znam in brez njega me kamera ne bi nikoli vzljubila.

Ljerka je naše prispevke v slogu velike šefice vsakič na sestanku malo pokomentirala. Ne vseh, zato si čakal, da izbere tvojega. Ali pač ne (če je imela slab dan, je znalo njeno pljuvanje po našem trudu kar zaboleti). In smo skupinsko pogledali prispevek, ter ga komentirali. In ta metoda se meni zdi zelo dobra. Ko nekaj ustvarjaš, mora biti feed-back, kritika pa naj bo konstruktivna.

Prvo leto sem se z Ljerko držala na distanci. To je bilo začetno obdobje oddaje Dobro jutro na nacionalki. Takrat smo z veseljem ustvarjali, ideje so bile sveže, neuporabljene, neprežvečene. Za timing, ki nam je bil na voljo za en prispevek (tam okoli 3 minute), smo imeli idej nešteto.

Ljerko sem gledala kot avtoriteto. Z ostalimi sodelavci smo se povezali v team. Tanja P. in Sašo N. sta danes edina, ki sta ostala z moje avdicije. Vsi ostali smo se odcepili od te psihoze. Ljerkine psihoze.

In če sem se Ljerke v prvi fazi nekoliko bala, so te zavore v naslednjih letih nežno popustile.

Pridem nazaj…

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: umazani kapital
10.04.2007, 22:47
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

No, pa poglejmo, kako delujejo mediji. Okej, če že hočete, slovenski mediji. Kratka receptura:

Najprej potrebujemo osnovni kapital.

- Če se boste šli tiskani medij, boste potrebovali kapital za tisk. Najbolje bo, da se izgovorite na ekologijo in svoj tiskani medij izdajate na eko papirju. Ste že v osnovi privarčevali.

Da še bolj posplošim, lahko se greste tudi tiskani medij, ki bo vsebinsko 70% sestavljen iz reklam, ostalo bodo vsebine, ki jih lahko s copy-paste ukazom potegnete iz kjerkoli. Mimogrede, to počne večina slovenskih medijev (osnovni vir informacij je STA, če znate angleško, si lahko pomagate celo z Reutersom in podobnimi tujimi agencijami…A navadno to v koncept linije najmanjšega odpora ne paše). Fino je imeti tudi kakšno pisarno, tajnico in komercialista, pa tudi kakšen mlad “novinar” bi znal priti prav.

- Radio je medij, za katerega bo treba v startu vložiti malce več. Ni nujno, seveda. A če govorimo o klasičnem radiu, brez osnovnih potrebščin ne bo šlo. Mikrofon, računalnik, glasbena oprema (tudi SAZAS vam bo prej-ali-slej stopil na prste), frekvenca in improvizoriš studio (če se le da, vsaj malo izoliran). Teoretično lahko morda celo ves program ustvarjate sami, a verjetno bi kmalu pregoreli, torej priporočam vsaj še enega grešnega kozla, po možnosti tehnično podkovanega.

- Televizija je malo večji problem, ker poleg teksta in zvoka potrebujete še sliko. To pomeni, da boste ob vsem prej (v grobem) naštetem v osnovni kapital morali vključiti še video pripomočke. Okej, lahko investirate v kakšno majhno kamero , teoretično je vse možno. Je pa res, da boste potrebovali tudi nekaj osnovnega znanja in mirno roko. Če se boste šli lastno produkcijo, boste potrebovali kakšnega novinarja, montažerja, snemalca (lahko tudi lučkarja, scenskega delavca, rekviziterja, tonskega mojstra, pa še in še lahko naštevam), lahko pa ste vse to vi v enem. Hja, ampak bo težka. Lahko pa z neta skinete video material in se greste piratsko televizijo. Skratka, raje ne začnem, ker bom potem težko končala.

- Internetni medij je lahko tudi blog, seveda. In tukaj je nešteto variacij. Lahko uporabite vse od zgoraj naštetega (presežete higienski minimum) ali pa se greste profesionalca. Tudi tukaj raje ne začnem z naštevanjem.

Nekaj pa velja za vse zgoraj našteto- brez osnovne ideje, cilja in motivacije ne bo nič. Tudi brez investitorja bo težka (vsaj dolgoročno). Da o izkušnjah sploh ne govorim. In mislite, da dobri novinarji rastejo na FDV-ju? Morda, poskusite, pa boste videli.

Še vedno pa ste lahko nekomu PR. Tako bodo donatorji dosegljivi. Brez skrbi. V politiki, v gospodarstvu, glasbi, ekonomiji….

In tukaj se vam bo morda postavilo kakšno moralno-etično vprašanje. Sem potemtakem sploh še medij? Kakšna je naloga medija? Kaj medij ponuja? Kakšna je moja odgovornost, če sem medij? … Ali pa tudi ne.

Torej- se vam zdi, da je “biti medij” blazno lahko?

Na žalost tako mislijo mnogi. In zato je medijska čorba tako smrdljiva.

  • Share/Bookmark