NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Estetika zvoka in slike
27.09.2008, 13:54
Zapisano pod: Film, Glasba, Čista Ljubezen

…me je vedno fascinirala. Tisto, kar se tiho in pretkano prikrade v podzavest in ostane tam v večnost. Zvok, ki zapelje in slika, ki pripoveduje ravno toliko, da lahko domišljija riše svojo zgodbo. Besede se same zapišejo in dotiki dvigujejo kocine. Nekaj, kar vzame sapo:

YouTube slika preogleda

(THE OFFICIAL KOOP VIDEO (KOOP ISLAND BLUES) FEATURING KOOP THEMSELVES, MIA JACOB & LUC CATANIA, SHOOT IN PARIS THIS FALL, DIRECTED BY JF JULIAN, ART DIRECTED BY MIA OATLEY, EDITED BY CHARLENE GRAVEL, D.O.P BY CHRISTOPHE GRAILLOT.)

 

Irena, odličen izbor, sama ga ne bi našla!

  • Share/Bookmark


Končno…
8.09.2008, 00:36
Zapisano pod: Glasba, Nedeljski zadetki, zelena solata, Čista Ljubezen

…moja hipersenzibilnost je preživela in živi. Sence me niso povozile, dnevi so krajši, Barok od Pandurja je živ presežek, Tržič je v nedeljo čudovit, Sedef so mi všeč in naredila sem jim super video, bradddrrr Igor – mislim da bo to tvoje leto (tvoj genij je bleščeč in pripravljen), medtem nestrpno čakam na midi klaviaturico, dviguje se mi cena in odkrila sem cedro.

 

    

    

 

(odlične fotke, avtor je Bojan Stepančič)

 

Uauuuuuiiiiiiijeaaaaaa!

 

In ja, ne boste me več izkoriščali. Neumna pa res nisem.

  • Share/Bookmark


Ok, je reku…”Bejb, ju gadit!”
24.08.2008, 14:22
Zapisano pod: Glasba, Čista Ljubezen

…In potem še, da naj ne neham (takrat so se mi res zasvetile oči). Da morajo nekateri vokalisti leta in leta delati, da pridejo do tega (tu me je prav pri srcu pogrelo).

Potem sem doživela 789540-tretjo katarzo mojega življenja. To je zdaj že mimo. Jazzinty 2008.

Dobila sem vse in še malo za povrh. Razpletla se je zgodba, stkale so se nove niti, besede so ušle po hribu nizdol, kako razsvetljenje več iz starega lonca in nadimek, ki ga viteško sprejmem. A Fairy (one of a class of supernatural beings, generally conceived as having a diminutive human form and possessing magical powers with which they intervene in human affairs).  

Luštno. Vzamem z nasmehom in nosim z dostojanstvom. Kanela me je prebrala.  

Potem sem se tistega večera, bilo je pravzaprav že jutro, namrdnila, kako to, da nobena vrla vokalistka (več kot  pol jih vendarle bilo profesionalk in to odličnih vokalist, da se je moj ego kar upognil in zaploskal pred njimi) ne stopi na oder Lokal Patriota in zađema. Majkemi, so za to res potrebna taka jajca? Nekdo je pristavil, da mi – če to storim prva – poljubi noge (seveda je šlo zopet zgolj za besede). Potem me je nekaj dregnilo v rebra in stopila sem proti odru, na katerem so jammali štirje odlični jazzisti (klavir, tuba, saks in seksi bobni).

In ženski vokal je otvoril Jazzinty jamm (hvala, Janez - in Irena, ker si ga dregnila – da si tole zabeležil)

YouTube slika preogleda 

Ker je bilo to zame prvič (jazz improvizacija pa take), sem skoraj povozila saksofonističen solo. A tudi to je izkušnja. Bravo fantje, globoko se priklanjam: 

YouTube slika preogleda

In še konec, pravo orgazmično doživetje:  

YouTube slika preogleda  

Zdaj imam pa novo skrivnost, ki jo bom evforično zadržala zase. Aja. Tudi bobnala in tolkla sem: 

jazzinty-drums.jpg  

Odlična izkušnja. Hvala tudi Janu, ki je bil pripravljen biti moj mecen (bom ta bonus izkoristila kdaj drugič). Se vidimo na Kubi.

  • Share/Bookmark


Smrdljivi drek na cesti. Glava v blatu, noga v zlatu….
17.07.2008, 21:24
Zapisano pod: zelena solata, Čista Ljubezen

Težka sopara pada na njegove veke in nekam se mu mudi. Še sam ne ve točno, kam in zakaj. Trčil je ob vakuum, ne da se ga odpreti, pa bi moral. Tista ženska tam pri vratih je tako prefinjeno ostra, da kar ne pozabi njenih besed. Le kdo ji je dal to službo? Take bi morali poslati na prisilno socializacijo…že v vrtcu.

V totalni razprodaji je nekoč našel nek majhen zeleni šal, zavil ga je v časopisni papir. Ne ve, komu ga bo podaril. Do takrat naj ostane zavit. Takih zavitih daril ima v predalih še ene par. Pozabil je že, kaj je notri, a ravno v tem je rajc. In navadno se jih da identificirat na dotik. Ali pa tudi ne.

Potem jih odnese s seboj na kakšno rojstnodnevno priložnost, porine v roke ekscentričnemu slavljencu in z razprtimi očmi zvedavo in v polnasmehu čaka na trganje zavitka. Včasih je prav prijetno presenečen, kadar ne ve, kaj je takrat zamotal v papir. Navadno iz polic in predalov pobere ravno tiste, ki so neidentificirani. Tako je pričakovanje še bolj razburljivo.

Zadnjič je recimo – in na tega je resnično že zdavnaj pozabil – porabil trd in pravokoten zavitek. Na otip se mu je zdelo, da je to tista knjiga o džungli. Spomni se, da jo je nekoč motal v papir, lahko da je pristala v tem predalu pod mizo. Papir je malce zguljen, a ga ne bo raztrgal. Teh paketkov nikoli, ampak RES nikoli ne odpira sam. Naj ga odpre tale Norbert, ki mu odnese darilo.

Pa sem usekal mimo, da bolj ne bi mogel. Podaril sem osnovnošolski učbenik za zgodovino. Norbert je naredil izraz, ki ga do smrti ne pozabim.

Ko takole sedim na tej usrani mestni klopci, zapiram oči in se kuliram, se mi med nogami zavrti majhen črn cucek. V refleksu trznem in se zdramim. Malo ščene se poserje kakšen meter stran, lastnika ni videti. Gledam tisti podolgovati rjavi kakec, kako se odlepi od črnega teleca.

Nič krivo ščene vidno olajšano dvigne gobček, nekaj je zavohalo…in krene dalje. Meni nič in tebi malo jo popiha naprej. Drekec pa ostaja prilepljen na asfaltno potko.

Sedim kot paraliziran. Razmišljam, roke so padle in kar ne reagirajo. Sonce pribija direktno v center prebavljene gmote, čez nekaj minut bo malce zasmrdelo. Potem se bo najbrž še nekaj časa kuhal, morda se bo iz njega čisto malo pokadilo, nekdo bi morda celo kanil stopiti nanj, ni namreč ravno na najboljši lokaciji. Morda pa se bo spominek črnega ščeneta tam celo posušil in ga bo odpihnilo nočno vetrovje (dasiravno je za danes napovedana še kakšna nevihta).

Nič, naj še malo razmislim. Nekaj časa še imam, vreme pa tudi ugaja.

Z levo roko iz torbe potegnem cigareto, malce privzdignem rit, da iz zadnjega žepa vzamem zmečkane vžigalice, ki me žulijo, odkar sem sedel na tole klopco. Prižgal bom cigareto in še malce razmislil.

Torej.

Lahko seveda vstanem in drekec s čevljem frcnem tja v travo (kar pomeni, da bi mi znali čevlji zasmrdeti, pa tisto ščene sploh ni bilo moje).
Lahko sedim in kadim čike ter opazujem kaj se bo dogajalo. Morda vanj zagazi kakšna mična gospodična in me spravi v dobro voljo.
Če ne bi bil tako prekleto len, bi morda lahko vzel ta supersonično prehvaljen i-Phone, ki mi ga je zadnjič prinesel izmišljeni prijatelj Senad (v resnici mi je prinesel tudi nova očala, da bo ves posnet material lahko spravil naprej) in drekec abstraktno pofotkal.
Morda pa je najbolje, da zapustim klopco, preden ga zavoham.

Cigaret se je medtem prižgal pri filtru, zato ga frcnem proti drekcu. Še vedno ga zbrano opazujem, s komolci se oprem na stegna in tako glavo še bolj približam fokusu. Nič ne voham, očitno je ščene precej zdravo prehranjeno.

Ura se bliža. Čas bo da krenem, sicer mi bo tista zoprnica povišala dozo.
Drekec se je odločil, da ostane tam.

Počasi se odlepi s klopce in se pretegne.

“Pfuj, jebemti, pa jebene lastnike malih črnih cuckov, ki ne pobirate svinjarije svojih ščenet! Jebala vas debela kokoš in še trije merjaaaaasciiii! A me čujeeete?!”

Nikjer nikogar, očitno ima spet prisluhe. Prividi bi morali po zadnji terapiji zapustiti njegovo glavo.

“Kje si bil, tri minute zamujaš? Takoj v jedilnico, čakajo te.”

Sem rekel, da je ta ženska zoprna. Nima pojma. Ona dejansko misli, da te tablete požrem. Baba naivna. Žrl bom, kar bom jaz hotel. V skrivanju hrane in zdravil v ustih sem bil vedno mojster. Najboljši v letniku.

Še dobro, da sem lep in da so moje oči tako iskrive. In da se dobro kontroliram. In da me je glavna sestra takrat odvlekla v pralnico, kjer sva opravila čisto potiho. Ona je seveda mislila, da me je izkoristila, ubogega psihota. Ha, pa sem jaz izkoristil njo. Prasico. Posnetek je na medmrežju že pravi hit.

Nič mi ne manjka in tale polletni research bo kmalu mimo. Marsikaj mi je jasno, tukaj na odprtem oddleku nimam več kaj snemat. Mislim, da je čas, da me spet malce zaprejo v zaprti oddelek. Samo še očala nataknem, da bom lahko kaj posnel.

Vdih. Izdih. Zdaj je trenutek, glavna sestra me gleda.

“Aaaaaaaaaa….Ubil se bom, zdajle se bom ubil. Norci, sami norci ste! Vse vas bom zastrupuuuu…lihkar ste požrli cianid, kreteni blesavi! Aaaaaaaaa….” Na tleh pristane krožnik, polomljen stol, za roko zgrabi Sonjo, še bolj namedeno od njega.

Pa štejmo. Deset, devet, osem… (sestra že histerizira…)…sedem, šest… (evo, dve opici sta že tu)…pet, štiri…(ja, kreteni, primte me že!)

“Aaaaaaaaaaaa….jaz sem undercover terorist. Bombo bom vrgu, zdajle jo bom vrgu, zunaj sem jo našu…Lejte jo!!!…..Aaaaaaaaaaa…..”

Dva, ena…nič. Dve močni roki, prisilni jopič. To mi delaj. Pazi na očala.

Zmaga. Gremo na zaprti oddelek.

  • Share/Bookmark


Crknil mi je procesor…
16.07.2008, 01:25
Zapisano pod: ninjas, skeri, Čista Ljubezen

…nekje v glavi, kaj čem.

Malo se mi je skuril (omenjeni procesor) in navadno ga je treba zgolj malo ohladiti. Ne vem, kako vse skupaj doživljajo moji najbližji, menim pa, da se na moj račun tudi malce zabavajo.

Ma, nema veze, procesor je treba umirit in ohladit. Nakulirat, če hočete. And that’s the way I do it these days

In sem si djala, pa dejmo naredit en eksperiment (ugotovila sem namreč, da se takolele lahko marsikaj samokritično naučim). Gremo probat igrat in pet. Skupaj.

Zgodovina in ozadje eksperimenta:  Štiri leta sem se v glasbeni šoli  Huga Wolfa v Slovenj Gradcu (začenši v drugem ali tretjem razredu OŠ Podgorje) učila igrati na harmoniko. Suzana Lužnik je bila moja učiteljica. No, priznam, harmonike si takrat res nisem želela igrati. Danes sem za ta štiri leta plačevanja glasbene šole staršem kakopak hvaležna. Ampak, prepričana sem, da  - ČE me ne bi vpisali na harmoniko – bi se v tej smeri gotovo bohve kako dolgo izobraževala. Takrat sem si želela klavir, pianino… Prave klavirske tipke od klavirja, ne pa une na harmoniki.

Nja, kaj češ. Sem se pa zato, kadarkoli sem prišla do njega, igrala na klavirju.

Nato pa dolga dolga dolga leta nič.

Eksperiment: preverjamo hitro improvizacijo.

Pogoji: super klaviature v bekstejdžu Vesti. Hvala, ata Jonas. 

Data: Magla/po nekajdnevnem vežbanju akordov (sej so totalno simpl), IV. zaporedni poskus.

Malo razumevanja, prosim. Predmet eksperimenta se še vedno uči.  

eksperiment 1: prvi del Magle (mogoče mi je kar malo nerodno, ma bom vseeno objavila…, pa sej ste ziher že kaj slabšega slišali…):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 2: drugi del Magle (katastrofa!):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 3: tretji del Magle (ta bi lahko preživel kot tak, ampak…sam ta, brez prejšnjih dveh. Če ne bi vmes predmet ekperimenta nekajkrat fušnu):

YouTube slika preogleda 

Rezultat je blazno počasen ritem, nemogoč, pravzaprav. Rabim profesionalca na klavirju. Vokalno vežbo, potrpljenje glasbenikov. Energijo. Svašta. 

Ampak gremo dalje.  

Če mate kaj časa in dobre volje in obvladate kak ritem inštrument, se mi lahko s tem svojim inštrumentom pridružite v petek, ko bom delala tretji del eksperimentalne nadaljevanke. En super duper glasbenik na trobenti se mi bo – močno upam – pridružil. Še čakam potrditev…

Na mail.  

No, skratka. Samokritično opazovanje eksperimenta je bilo dobra lekcija. Gremo dalje. Tole je neuspeli poizkus. Jebiga. Velik treninga bo treba.    

  • Share/Bookmark


Testni demo
14.07.2008, 23:07
Zapisano pod: Glasba, personalno in avtorsko, Čista Ljubezen

Bil je malo eksperiment. Malo zato, ker probavam ustvarit demo za…Jazzinity. Manjka marsikaj. Luka in Šiš sta ustvarila atmosfero, malo smo se sklenili in raztuhtali (bilo je dolgo in prijetno popoldne) in tole je nastalo.

Ne pretiravajmo, tole je suh demo, zajebano je pet brez ritmične spremljave. Ajde, ampak – kar sem rekla, sem rekla.

Okej (zdaj mi manjkajo samo še saksofonist, pianist in bas…nekaj simple…):  

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Bon Voyage, male ninje…
11.06.2008, 20:51
Zapisano pod: ninjas, zelena solata, Čista Ljubezen

Najprej je pozvonilo, ko sem bila ravno sredi umivanja zob. Na brzino sem poplaknila in odskakljala nizdol.

“Dan…po mucka sm pršu…”

Fak. Šit. Ne, no. A že?

“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)

Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.

Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.

“Pejte kr z mano…”

Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…

“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.

Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu – eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.

Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.

Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.

Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.

In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.

Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.

  • Share/Bookmark


Moj mali Joe Satriani…
30.05.2008, 01:39
Zapisano pod: Čista Ljubezen

Z Davidom sva imela foto sešn. Ker vem, da obvlada in ker sem zares rabila dobro fotko.

Odlično je opravil (sori, David, ker sem malo po svoje obdelala tidve fotki), hvala cimer!

Lepo je na vrtu in štirje mali mački že zvedavo raziskujejo okolico. Tale je moj ljubi, najbolj mi je prirasel k srcu.

Joe
(foto: David Haskaj)

Ko mi je zjutraj ta Ninjin prvorojenec grizljal boso nogo in krempljal po njej, sem ga oimenila – poslej bo zame Joe Satriani. Stivi Wonder, Fiti in Faldi so sicer ravno tako ljubi, da o materi ne govorimo…a Joe, on je posebnež. Posebneži pa so moja šibka točka…

Ljubezen
(foto: David Haskaj)

Težko mi bo, ko bo našel nov dom.

  • Share/Bookmark