NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Razumem.
14.05.2013, 23:24
Zapisano pod: Aktualno

Nekaj let sem zamrznila tukaj.

Nič narobe, po dveh letih odhajam v Slovenijo, zaslužen dopust in močno domotožje. Je s tem kaj narobe?
Ni, lepo je in spodobi se, da človek tu in tam kdaj oddihne v kilometre in odpihne prah s pozabe spominov.

YouTube slika preogleda

Eto, razmišljam o tem, če sploh še znam blogat.
Pa – kaj se je zgodilo z blogerji, ki sem jih spremljala…kje je Človek, IrenaSirena, ta druga Irena, Lubenica…zdaj jih vidim na Fejsbuku in Šterkova me niti za prijateljico tam ne mara več.
Hm.

Predvidevam, da se je v časovnem traku marsikaj zgodilo. Nimam pojma, kaj in koliko. In tut prav je tako.

YouTube slika preogleda

Preizkušam, zarjevela sem. Jebiga, nekaj let mine kot bi rekla drek in kulturni šok bo prevelik, če ne zvadim vsaj nekaj slovenščine v spisu.

Se vrnem kmalu. Grem zdej objavit.

  • Share/Bookmark


Naj bom zvezda!
21.06.2009, 15:49
Zapisano pod: Aktualno

Saj ste najbrž že slišali, kako se promovirajo samooklicani slovenski glasbeniki. Taki, ki to niti približno niso, pa nas vseeno redno zasipajo s polpismenimi maili, v katerih moledujejo, naj jih obelodanimo slovenski javnosti.

Kolegica iz ene od znanih medijskih hiš mi je razložila, kako to poteka pri njih. Obstajajo kvazimenedžerji, ki pokličejo v uredništvo. Njihov cilj je en sam. Kvazizvezda mora biti v medijih. O njej se mora pisati, govoriti. Ni pomembno kaj, glavno je le, da je objava v mediju.

V uredništvu te rumene revije so vsega vajeni. Pač, pokliče Marjan in ponudi članek in sto evrov za objavo.
In potem pokliče Caar in za petsto naroči kvazinovinarja, ki naj pride (s fotografom) na vaško veselico, kjer bo kvazismetana slovenske glasbene scene.
Žena Kendeli napiše neko polpismeno avtobiografijo in njen PR ima eno samo nalogo – o tem se mora tako ali drugače na veliko pisati in govoriti. Če je treba, naj se ustvarijo afere, nekdo naj nekoga pretepe, naj se zgodi incident…glavno, da se o ženi govori.

V zadnjih predafriških izdihljajih moje kulturnouredniške kariere se mi dogajajo bizarne reči. Oni dan me je recimo našel nek čudak, ki je zatrdil, da sva se nekje srečala in da moram, ampak res moram, priti na promocijo njegovega novega komada. Naj s seboj prinesem kamero, je nonšalantno zahteval, da bo on že poskrbel, da se bom imela fajn. Vljudno sem mu odgovorila, da naj mi pošlje kakšen mail in se predstavi, da sem precej zasedena in da res ne vem, kdo je in kakšno glasbo ustvarja. Pa kar ni jenjal.

Naštel mi je nekaj svojih prijateljev, ki skrbijo za njegovo promocijo. Da so polni denarja, je dodal in da lahko tudi iz mene naredijo zvezdo, če hočem (v glavi se mi je zarolal tisti Magnificov komad…). Me ne zanima, sem odvrnila, pa še vedno ni odhehal. Ubral je drugo taktiko.
Da smo mi res hud medij in kako rad nas gleda in kako dobre video prispevke da delam. Bla bla bla. Ko mi je poslal bizarno nepismen mail, brez konkretne predstavitve, v katerem je pravzaprav že zahteval, da tisto nebulozo s fotografijo pred belo steno pozirajočega ogabno našminkanega mulca objavim, sem mu jasno povedala, da tega ne bom objavila. Tudi pojasnila sem mu, da to pač ni za objavo. Dodala, naj si ogleda našo stran in mu bo morda jasno, zakaj. In da naj se pač obrne na kak drug medij.

Ni jenjal, seveda ne. Poklical me je z neznane številke in mi ponudil petdeset evrov, če tisto sranje vendarle objavim. Ko sem ga že nevemkolikič zavrnila in ga prosila naj neha, me je ozmerjal s “totalno budalo” in jezno prekinil zvezo. Jaz pa kar nisem mogla dojeti, da se je to resnično zgodilo.

V zadnjih letih sem tako in drugače lebdela in krožila med slovenskimi glasbeniki. Vem, kako se prodajajo, vem kako nastajajo. Jasno, živeti od glasbe je v našem prostoru umetnost.

Odkrila sem en kup vrhunskih glasbenikov in zasedb, tudi takih, ki so nastale po naročilu. Veliko jih je, dobrih glasbenikov, ki se promovirajo sami, lobirajo in se mešajo med slovensko smetano, svoj krog znancev širijo in hodijo na pomembne sestanke. Čimveč bogatih ljudi je treba osvojiti in jih prepričati, da si vreden njihovega denarja in pozornosti.

Jasno, tudi medije je treba pridobiti na svojo stran in si ustvariti neko ime. Tako pač je. In nekaterim to odlično uspeva. Drugim pač malo manj.

In priznam, sita sem samooklicanih glasbenikov, ki konstantno in brez kančka samokritike packajo naše maile z nekimi neumnimi in polpismenimi “članki”, za katere potem pričakujejo, da jih bomo mediji objavljali.

Glasba in video sta moja strast. Cenim dobre glasbenike in alergična sem na bleferje.

A eno je skupno prav vsem – zanje smo mediji pač nuja. Zato je dobro imeti prijatelje med novinarji, takimi in drugačnimi. Pomembno je, da so na tvoji strani.

Dokler pa sem tu in diham ta zrak, bo moja prioriteta (in užitek) odkrivanje neodkritega mojstrstva. Pravih talentov. Brez skrbi, bleferji bodo pot do ljudstva našli na drugih kanalih. Vedno in brez večjih težav, to mi je jasno.
Mene pač ne boste prepričali, če nimate v sebi vsaj kanček vrhunskosti.

In verjemite mi, tudi dobrega videa ne naredi vsak. Ni namreč dovolj vrhunska tehnologija in masten honorar, če ti manjka bistvo…

Zato me razni Gorniki, Cepci, Murkoti, Jodldodli in Turboti ne gnjavite s svojimi izmišljotinami. Ne zanima me, s kom ste spali in kdo je peder. Seveda pa se lahko vedno in povsod obrnete na katerega od mojih novinarskih kolegov. Rumeni tisk je in bo vedno željan vaših polpismenih izdelkov. In nikogar ne bom obsojala, počnite kar vam je volja.

Jaz sem svoje povedala in naredila.

Katja Lenart

(objavljeno na Vesti, 21.6.2009, kolumna)

  • Share/Bookmark


Perkakšns – jutri v Litiji
19.12.2008, 19:22
Zapisano pod: Aktualno, Glasba

Fantje so carji tudi zato, ker imajo ritem! In ritem je point.

Šla sem na vajo, vem, da imajo stisko s prostorom, pa se mi zdi, da jo bodo že nekako rešili. Njih število se je sicer od Švica mikrofona nekoliko osijalo, pa nič ne de. Meni so blazno fajni. (Pa še na Kikijeve bobne sem lahko tolkla, ha!)

Evo, jutri točno ob 20:15 bodo na otroškem igrišču OŠ Gradec v Litiji poskrbeli za akcijo. Organizacija je v rokah HUD KUD-a.

Kolikor sem razumela in kolikor se mi dozdeva, se znajo tudi na kakšen štrik privezat in izvajat akrobacije. Ne vem, bomo videli.

Tole je nekaj, kar mi je vzelo sapo. Dobesedno:

YouTube slika preogleda

Juhej, naj živijo pormašine!

  • Share/Bookmark


Zgodbe iz Mehike 01
2.12.2008, 01:33
Zapisano pod: Aktualno, Glasba

Ma, ja.

Lahko bi pripovedovala, pisala, risala in muzicirala, plesala… v neskončnost. Pa ne bi znala orisati vsega tistega mehiškega vonja, barv, zvokov in ljudi.

Kaktusov, trav, bele mivke, azurnega morja, mokre džungle, šamanskih rok na mojem gležnju, transa ob bobnanju, ritma salse, iskrivih pogledov, indijanskih peres, zelenega raja na Monte Albanu, mogočne puške tistega sredinočnega vojaka, avtobusne klime, intenzivnih sanj in nočnih prebujanj, vseh tistih rok, nog, obrazov in postav, komplimentov…turbulence na letalu.

In veliko muzike. Jebiga, očitno se je to moralo dogoditi in očitno tako pač mora biti. Tisti nekdo, ki mi je povedal nekaj, je imel prav.

Dva posebna potnika iz zgodbe o Mehiki (oziroma njun fenomenalen jamm session sredi Isle de Mujeres, tistega nepozabnega večera) bom objavila najprej tudi zato, ker nekdo tam daleč nekje morda čaka ravno na ta posnetek. Emi nekje v New Yorku in Chucho …morda ravno v Tabascu. Oba sta nepozabna, vsak s svojim razlogom in svojo zgodbo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Re: Izredni dami
17.10.2008, 00:27
Zapisano pod: Aktualno, šmorn

L., o izrednih ženskah naj zapišem? O.

Izredne ženske se ponavadi izredno zapletejo z izrednim moškim. Zato tudi ta izreden zapis, dragi moji izredni dami.

Tole vama zaupam.

Preprosto je. Imamo joške, sposobne smo: roditi, hliniti orgazem, jokati, brcati, klofutati, histerično vpiti, se grozljivo smejati, prdeti in hkrati simpatično zaviti z očmi (blink, blink), dojiti, izgledati totalne kure, lahko smo neukrotljivo ukrotljive, nežne ali grobe, pijane na smrt in po alkoholu zaudarjajoče, brihtne kot strela, debele in seksi, stare in neustavljivo privlačne, simpatične in zrele, iskrive in vesele. In še veliko tega. Izredne ženske.

In moški?

Tako prekleto seksi so lahko in tako presneto odbijajoči. Nekateri se radi igrajo, drugi radi pijejo, tretji smrčijo, četrti živijo v večnih iluzijah in razočaranjih iz preteklosti. S potenco na x.

Pa vendar, sposobni so: scati v moški družbi in ne scati v ženski družbi, brutalno pretepsti, soustvariti novo življenje, menjati gume (tudi avtomobilske), skrivati solze, spraviti v jok, divje ljubiti, ubijati s pogledom, govoriti in govoriti, resnično z zanimanjem spremljati nogomet, močno objeti, masirati brez občutka, strastno poljubiti, si ne umivati zob, preživeti brez kančka kozmetike in sposobni so spraviti žensko v smeh brez večjih naporov.

Dragi izredni ženski, ni stvar v tem, da so moški. Ali da so po poklicu zidarji, politiki, mafijci, kitaristi ali bleferji. Izredne ženske bi se lahko zapletle tudi z izredno žensko, pa bila situacija izredna.

Dva človeka, ki se privlačita, to začutita. Te stvari so v bistvu sila preproste, le da jih strah navadno zjebe. In če bosta rekli, da se to vedno zgodi vama, vaju bom okarala. Iskrenost bi morala preprečevati morebitne nesporazume, čustva bi se morala harmonično usklajevati in ljudje bi morali te stvari čutiti. 

Ja, včasih se vama zdi, da so vsi moški prtegnjeni. Saj so. Saj smo babe tudi.

In če sta tokrat ugotovili, da izredni moški pač ni tako izreden, kot sta na začetku mislili, ga pač čimprej pozabita in ugasnita to luč. Gremo dalje, naslednji. Naj bo manj izreden, prosim.

YouTube slika preogleda

Samo iskreni bodimo, pa bo vse kul. Tudi do sebe.

  • Share/Bookmark


Naj se širi in raste…dobra muzika
29.02.2008, 13:24
Zapisano pod: Aktualno, Petkovi zadetki

Ker gre za odlično idejo. Ker so odlični glasbeniki. Ker je Celinka res en spoštovanja vreden organizem. Ker so dobre informacije zato, da se jih širi. Ker bo nocoj v Stari elektrarni en super koncert in ker sem jih vse že slišala nastopati v živo in ker jih iskreno podpiram.

Nocoj – Mljask!:

YouTube slika preogleda  

In ker se bom oborožila z protinahodovskim orožjem, da si jih nocoj ogledam v živo. A ogibajte se me, da ne fašete moje pomladanske viroze (nekaj bacilov je rezerviranih samo za izbrance).

  • Share/Bookmark


Seksi majk
15.01.2008, 01:33
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, personalno in avtorsko

Že dolgo časa razmišljam o tejle banalnosti: kakšno leglo raznovrstnih in pisanih bakterij – in ali sploh – so mikrofoni?

Neštetokrat sem jih opazovala, ljudi z mikrofoni. Kako se jih nekateri dotikajo z ustnicami (največkrat pevci), nekateri jih prav poljubljajo, tako blizu jih pritisnejo, da lahko z ustnicami in nosom čutijo hladno mrežasto kovino. Roke so potne in dlani drsijo po ročaju.

Mick Jager ima tako presneto velike žnable, da mikrofon v njegovih ustih kar izgine (a ok, on ima najbrž mikrofon zgolj za lastno uporabo).

Se z mikrofoni prenaša herpes?

Je možno, da od predhodnega uporabnika fašemo vnetje dlesni?

Koliko je dejansko packarije tam gor?

Res me zanima, kaj vse se z leti nabere v in na mikrofonu…

Eden od mojih fetišev je pa itak takle (in Dave ga tule precej popljuva), da o Njegovem seksapilu tukaj sploh ne govorim. Mislim, da sem vanj kar malo zaljubljena (v pevca, valda):

YouTube slika preogleda

Bajdvej: ko sem že mislila, da iz te moke ne bo kruha, je zadišalo po svežem, ravno prav zapečenem polnozrnatem kruhu. He, končno si bomo lahko uredili plac. Po treh neuspelih poskusih je zdaj agonija in izdihljavanje naše zasedbe (skupaj s prihodnostjo le-te…) končano. Ni sicer idealna lokacija, a je fajn. Intimni odhajajo, mi prihajamo. In plac je kul.

  • Share/Bookmark


Fly me to the moon…
4.01.2008, 23:31
Zapisano pod: Aktualno, Petkovi zadetki, personalno in avtorsko

3475 majhnih zelenih žab se je registriralo za poseben čarterski polet z Velikim Zvonom do Atlantika.  Tam naj bi bilo morje precej bolj čisto in sosedje prijazni in tolerantni.  Tja so se odpravile naše žabe.  Vsaj 3470 jih je bilo mlajših od dveh mesecev in svet jih je čakal z odprtimi rokami.  Pet jih je izlet dobilo za zmago na posebnem natečaju Radia Stare Žabe, na katerem so uganile pravilen odgovor na vprašanje koliko žab živi v Koseškem bajerju (žal ne vem pravilnega odgovora).   

Zvezdovje je močno svetilo tisto noč, ko so krenili na potovanje.  Veliki Zvon je bil obkoljen z raznobarvnimi žabami, od vsepovsod so prišle.  Ura za odhod je bila precej zgodna in večina jih je oči le s težavo odpirala. Tisoče žab na kupu, vsaka godrnjaje napihuje svojo golšo.

“Ti, veš da ne vem, če ne bi tam kar ostala. Kaj vem, saj ta naš ribnik je majhen, zaostal, konzervativen…ziher mi bo tam kakšen všeč. Hm…ti ne bi ostala?”

Dve žabi v množici žabjih krakov sta se zamišljeno ozrli v Veliki Zvon, to velikansko posodo, ki so jo na Inštitutu za vesoljske polete usposobili za daljše izlete v svet. Mašina je močna, propelerji naj bi zdržali, prva ekipa potnikov raziskovalcev pa se s poskusne vožnje še ni vrnila, torej bi lahko bilo vse uredu.

………

In propeler Velikega Zvona je zabrnel, žabe so se še bolj nagnetle okoli in njihove golše so se videle še iz zraka. Posoda, predelana v plovilo za 3475 žab se je že počasi privzdigovala in ropotala. Napetost je naraščala sorazmerno s hitrostjo vrtenja propelerja. 6945 žabjih oči (5 je bilo disfunkcionalnih, torej so bile neuporabne in potemtakem žabe s temi očmi niso videle skoraj ali čisto nič) je bolščalo v Veliki Zvon, v pričakovanju, da se odprejo Velika vrata.

Nekaj je zaropotalo in zazvončkljalo in plovilo je poskočilo. Iz luknje, kjer naj bi bila vrata (z mehanizacijo letalskih vrat za vkrcavanje) in kjer naj bi izskočilo nekaj priročnega za vkrcavanje… je puhnil smrdeč in gosto zelen dim. Množica napihnjenih žab se je spogledala in med sluzastimi teleščki je zavelo godrnjanje.

“Spet so nas nategnili!”

in

“Saj sem vedel, da je bil nateg!”

pa

“Kako nategnjeno se počutim!” in “Ma, daj, nategni me še ti!”
do“Jst grem dam!…”

Pred množico je skočila s pogledom reptila in v črni frak napravljena drobna zelena sluzasta žaba. Najprej je globoko zaregljala in rahlo pokašljala, nato pa odločno in ostro spregovorila:

“Poglejte, gotovo gre za napako, ki jo bomo kmalu odpravili. Naša Družba temelji na zaupanju in zato boste ob odhodu domov pri naših predstavnikih dobili bon za izlet na Bled, zraven sta vključeni malica in kosilo…Pa prosimo za razumevanje. Predlagam, da se skupaj odpravimo nazaj proti bajerju, mi pa vas bomo takoj, ko bo Veliki Zvon pripravljen za odhod, poklicali. Hvala lepa in brez zamere, no…Khm, khm..Pa na svidenje in še enkrat se vam opravičujem za nastalo zmedo in težave…lepe praznike, srečno novo leto, blagoslovljene velikonočne praznike…”.

Razočaranih 3470 in še nekaj žab iz Koseškega bajerja se je žalostno namrdnilo in odpravile so se proti domu. Kakšnih tisoč jih je krenilo proti centru, da izkoristijo dan na Špici, okoli 1500 jih je na zabluzilo v podhodu od Železniške, ostale pa so se razkropile še na Celovški (v Tivoliju je bil bojda nek party)

(Ob istem času, z istim razlogom objavljeno tudi v paralelnem svetu).

  • Share/Bookmark


Fsi so venci vejli….
28.12.2007, 01:47
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, personalno in avtorsko

Na božični večer je bil na obisku pri cimru indijski tandem. Imen si nikakor ne morem zapomniti, zagotovo pa so bila eksotična.   Eden od njiju je bil pri Trunkljih često na obisku že za časa Prulske lokacije, drugega sem srečala prvič. Klasika, v zgornji garsonjeri zleknjeni okoli velikanskega screena, prikazovalca vizualij v naši hiši (mimogrede, lastnik je uletel iz Švice in ugotovil, da se je v garaži polica z njegovo šaro sesula na Njun avto…upam, da ne bo praznikov preživljal z nami…)                A, nazaj k Indijcema.     Novinec me je dolgo opazoval, saj sem jaz tudi njega (a to ponavadi počnem).  Ko je spregovoril, sem opazila, da ima na glavi v bistvu štrikano sivo kapo s cofom, prej se mi je zdelo, da so to lasje oviti okoli glave, kot pri babah, se mi zdi: “Aj vil rid jor hend, ken aj?”    Okej, sem rekla, to bi lahko bilo sila zanimivo. In seveda si je moj ego zaželel nekaj podobnega.  Dajmo preverit, kaj bo videl.  Konec koncev me zanima kaj bi se lahko zgodilo in kaj nekdo misli, da bi se lahko zgodilo, če bi jaz verjela, da on misli, da se bo to dejansko zgodilo.        ”Bat ju mast sej naw if ju don vana mi tu tel ju your life”…    Spreletel me je srh, nihče mi noče vedeževat, kje si mene najdu? Ker si tega že dolgo potihem želim, opazovati nekoga, ki mi bere dlan.   Kako dobro me lahko nekdo prebere?   In je začel.   Ajde, po tridesetem me bojda čaka noro življenje, do 15. januarja mi odsvetuje potovanja kam daleč (pravi, do 500 km lahko, dlje raje ne).  Najbolj bizarno mi je predvidel ljubezensko življenje (pajade…),    na dlani pa naj bi bilo še zapisano, da bom imela enega otroka – sina.   Če bo, bo Magua (ampak tega on ni videl v dlani).       Ajde, v analizo se ne bom spuščala.   Mi je pa dogodek dal misliti.               Je to možno, gube na dlaneh, da so naslikane z mojim življenjem?  In da je to usoda, ki je ne morem spremeniti?   “No metr vat ju du, it is ol vriten in jor hends…”                        Da tiste črte in črtice, medtem ko mi nekdo mečka in obrača dlan, pomenijo usodo, življenje, mene?  Aaaaa, ne vem.                                                                                                                                                                                 Je pa tudi rekel, da so moje dlani naporne za branje iz njih. Lahko pa tudi, da je bila kriva zgolj slaba luč v mansardi in kozarec rdečega preveč.        

  • Share/Bookmark


Kako prijetno zveni Katarchestra…!
23.12.2007, 20:54
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

enivej. te dni vas intervjujam, dragi blogerji. vseh ne bom nikoli uspela, zato pač obstaja nek prednovoletni wishlist. pa zmanjkuje casa in december je preveč vesel. se pardoniram… vsem, ki ne boste prišli na vrsto, pa bi vseeno sodili tja. priložnosti bo še obilo.         in ker se mi letos ne da pošiljati želja in prejemati tistih o božičnem blagoslovu, hm,  v cerkvi me ni, bog sem jaz, miši pa so bele…., vas lahko pozdravljam takole ali pa takolele (v Trunkljski družbi) ali pa takolelelele (moj ego je neskončen)…             ne se hecat. mraz je kot v platonovi jami (pri unih, ki delajo senco), sterilizirala sem spodnjo kopalnico, objavila objavo, nekaj naslikala, obgrizla spodnjo ustnico, se namrdnila, dahnila v ogledalo in nanj napisala željo, pometla pred svojim pragom,  padla na stopnico, brbljala z internetiziranima materjo in očetom, pomislila na včeraj, na krožniku našla neko malo glisto ki je bojda bila v kruhu (blaaaaak!) in je NE pojedla (čisto možno pa je, da sem snedla že kakšno njeno/njegovo kolegico)…       in čisto vseeno mi je, če bo tudi danes dišalo po kuhanem vinu.     janez, bogi …hitr se pozdrav  :) 

  • Share/Bookmark