Dež
Objavil/a katja 31.05.2009 pod miks
Spral je vse, tudi včeraj.
Pa vendar. Neki odtisi dlani so ostali neizbrisani in noč ni dočakala jutra. Kaj češ, so reči, ki se nikoli niso zgodile in vsaj en človek tega sveta se še ni naučil živeti.
“Lahko bi…”, zamrmra skozi zobe.
“Ne bi”, mu z dlanjo ustavim misel. S prstom narahlo potujem čez nos do brade.
(Vsakič, ko se spogledava, se nekje prižge majhen ogenj.)
“Ampak, narisala si mi pot med prsti…” Zdrzne se. Seveda vem. So meje, ki jih ne bo prestopil. Kot bi ga nekaj usekalo, bliskovito potegne roke k sebi in napravi distanco.
“Izginila bom, saj veš. Morda boš tu in tam pomislil, da sem te izdala, ker si pač ego. A tokrat ne gre zate. Tokrat se mi jebe zate.”
In ve, da to ni res. Ne jebe se mi.
Jebe se njemu, ker ne dojema.
Spet je pogledal v tla.
“Kakšna pička od moškega”, pomislim.
Naglo nataknem hlače in majico, se še enkrat obrnem in poskušam zamrzniti podobo v večnost. Tam stoji, čisto je otrpnil. Misli, da bo s pogledom rešil svet.
Zgrabim torbo, si nataknem še levi sandal in izginem skozi vrata.
Ta je bil res idiot.
(Katja Lenart: Pičke, 2009)
Komentarji
3 odgovorov na “Dež”
Komentirajte
uffff…poznano…deja vu.
ful dobro napisano in čisto resnično
Uau!