NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Bela gospa in tri mačke
13.02.2009, 01:19
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Čisto tihe poznozaprašene misli mi dajejo inspiracijo, da sfiltriran to robustno zgodbo v intervečnost.

 

(Zakaj zaboga bi me bral nekdo iz Los Angelesa, mi brzi skozi misli. Nimam prijateljev, niti znancev, ki bi se nahajali v Beverly Hillsu. Pa me sledijo že nekaj časa in zabavam se ob tem podatku.)

 

Spet se mi je zalutalo na Barju. Kadar je sonce, zna biti tako prekleto lepo in tiho. Vse te sence, ki se rišejo na poljih rišejo madeže na zeleno podlago in impresija pomladanskega žafrana povleče na vijolično. Ta me je vedno posrkala, lahko bi jo vzela za svojo. Rumena se mi je prislutila, odkar sem jo opazila v majhnem okrasku zdravniške halje.

In če glasba zaceli še tako grdo krasto, bi lahko veter odpihal vse zelene saje z oblakov, ki so zjutraj pomračili pogled na Alpe. Tri črne mačke so šle čez cesto, nobene nisem povozila. Ko sem se že stegnila tja čez ramo, da bi afektivno trikrat pljunila v čast vsem starim šegam in navadam, je v avto sedla bela gospa.

Tokrat je molčala in gledala predse. Roke je skrila pod rokave in odprla šipo. Nisem ji težila, ne da se mi. Zmanjšala sem hitrost, da bi vožnja še malo potrajala.

Vprašala sem jo, če naj zamenjam muziko, pa se je nasmehnila in odkimala. Ponudila sem ji tobak, pa ga je le pospravila v predal.

“Pogovoriti se morava”.

Tokrat je ona začela. Povedala mi, kaj se dogaja in zakaj. Mačk bojda nisem povozila, ker so bile na pol poti domov in grdo bi bilo, če bi se ta film krvavo razmazal. Dež je kakšen dan poprej tako lepo opral vso svinjarijo in menda nimam časa za take malenkosti. 

“Ampak, jaz imam časa na pretek…”

Spet je odkimala in me prijazno pogledala. Morda sem ujela njeno misel, ne vem.

“Tukaj pa zavij levo, prosim. Samo mleko in hruh odložim pri nekomu. Počakaj me.”

Ugasnila sem motor in radio je še vedno igral. Nakupčkala sem dejstva in pihnila predse. Ne, ne…nekaj ne bo uredu.

Res se je kmalu vrnila. Roke je imela tokrat razkrite in opazila sem neverjetno podobnost z mojimi. Fak, morda sva pa v sorodu. Kaj pa vem.

“Dala ti bom domačo nalogo.”

V roke mi je potisnila listek, s čudnimi formulami popisan in besede so bile razmetane naokoli. Priznam, fizika mi je bila od nekdaj zgolj uganka. Logika niti ne.

“Vizualiziraj to.

Kako hudiča bi naj pa to izgledalo? Kako naj vizualiziram vizualizacijo?

“Ah, ti si vendar mojstrica. Ne boš imela težav.”

Potem je, kot ponavadi, izpuhtela. 

Ko sem kasneje sedela pod drevesom in dihala gozdno sapo, me je nekaj narahlo spreletelo. Na papirju je vse pisalo. Jasno, lahko bi prebrala že tam, v avtu. Nič novega, pravzaprav. Rešitev je bila na dlani in skrb popolnoma odveč.

Žboinknilo je vame kot bi se prižgala kamera. Hitri premiki so bili in kar malce se mi je zavrtelo. Zvoka takega resnično še nisem slišala in te barve so bile odkritje dneva. Radio je še vedno igral.

To! Kakšno olajšanje. Imaginacija je vendar zato, da privre na plano. Tako kot so črvi v flaški užitni in mrtvi, a z namenom ustvarjeni. In zvok violine in klavirja kreira navdihujoč paralelni svet, ki je ves čas tu. Majčkeni gozdni palčki mi prinašajo darila in nekje daleč je slišati drget divjih konj. Mislim, da je čas, da enega zajaham (dvomim, da bom tokrat padla z golega hrbta, če pa že, me gotovo ne bo pohodil).

Naslednjič bom imela v avtu vsaj kakšno majhno stekleničko dobrega žganja. Rada bi ga srknila skupaj z njo.

 

(“Bela gospa muzicira”, zbirka pravljic in povesti)

  • Share/Bookmark