NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


S sabo prinesem TEQUILO!
29.10.2008, 22:05
Zapisano pod: Glasba, Vest, Čista Ljubezen

Navadno sem jaz tista, ki drugim pripravlja presenečenja. In še kako rada!

Priznam, nisem deležna rojstnodnevnih presenečenj v stilu “zaveži oči, pojdi na hrib, štej do deset, tu maš karto za tenerife”…in kdaj pa kdaj sem bila tudi žalostna, ko so ljudje enostavno pozabili name. Pač, kaj čem. 

Tokrat pa me je Marko hudo, hudo, hudo presenetil. No, presenetili so me vsi soudeleženci akcije. Ampak jaz vem, da je bil Marko pobudnik, kapo dol.

In že dolgo nisem bila tako ganjena. Priznam. 

Janko me je odpeljal na viski, kozarček na zdravje, preden krenem proti toplim krajem. Radi se mamo na Vesti, to ni nobena skrivnost.

Niti za trenutek nisem pomislila, da se kaj skriva zadaj, že viski sam mi je narisal nasmešek na lice in toplo mi je bilo pri srcu.

Potem pa so se naenkat vsi skupaj nagužvali v tisto majhno pisarno in – ti! ti! ti! – so djali: “Aja, Katja…tole je pa zate!”:

YouTube slika preogleda

Mislim, da me je tisti občutek butnil prvič v življenju. Hvala vam, vsem (ko sem zagledala moje omiljene Jararajce, pa Ireno…me je pa itak skoraj kap zadela!)

PS: Rada mam Kekce! Res! In ko se vržem v morje, ko zvrnem prvo tequilo, ko stopim na mehiško grudo…mi bo prav prijetno pri srcu.

Viva La Mexico, naj živi Ljubezen!

  • Share/Bookmark


Olesenela je Vidra
23.10.2008, 00:09
Zapisano pod: Film, skeri

Kot kaže, nam retrogradni Merkur ni uničil volje do življenja – še več! 

 

Ker je ravno obdobje slavljencev (Dunja kmalu, Schuss takisto, Marko in Urh pa sta ze passe), smo praznike združili v enega in tudi epilog je bil temu primeren (nekdo si bo tisto noč še posebej globoko vtisnil v spomin, anede…).

Nastala je serija video zabeležk, kdo bi se jih branil. Je pa tudi res, da so skoraj vsi koščki iztrgani iz celot, ki vam jih bomo servirali na Vesti, nekoč kmalu, ko bo zeblo v noge (mene sicer ne, ker bom nekje na toplem) in ogenjček v kaminu bo prasketal, vi pa boste zleknjeni v mehkem kavču z odprtimi usti ugotavljali, kakšen potencial se skriva v glavnih akterjih).

Ah!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Trrr – poink – žbam
20.10.2008, 20:43
Zapisano pod: ninjas

ou, jeah! I have a new playground and I am going to Mexico and I feel alive and I am so over all the shit and I love to speak foreign language and everything happened right on time and I will be snorkling and I don’t give a damn about anything and I don’t care about what you might think or talk or consume and I have been so fucking sleeping for the last year or so and I will never do it again and I love to feel again. And, no, I am not angry at all, just fuck of, leave me alone and never play with me again. 

 

And I will do it. That is a yes, my dear.

 

And she is trying to tell me something lately. Every morning she sneaks into my room and watch me sleep. Who will save the world today?

 

 

Yours sincerely,

my body, my mind & my soul. 

(Sing along and watch me smile it)

  • Share/Bookmark


Re: Izredni dami
17.10.2008, 00:27
Zapisano pod: Aktualno, šmorn

L., o izrednih ženskah naj zapišem? O.

Izredne ženske se ponavadi izredno zapletejo z izrednim moškim. Zato tudi ta izreden zapis, dragi moji izredni dami.

Tole vama zaupam.

Preprosto je. Imamo joške, sposobne smo: roditi, hliniti orgazem, jokati, brcati, klofutati, histerično vpiti, se grozljivo smejati, prdeti in hkrati simpatično zaviti z očmi (blink, blink), dojiti, izgledati totalne kure, lahko smo neukrotljivo ukrotljive, nežne ali grobe, pijane na smrt in po alkoholu zaudarjajoče, brihtne kot strela, debele in seksi, stare in neustavljivo privlačne, simpatične in zrele, iskrive in vesele. In še veliko tega. Izredne ženske.

In moški?

Tako prekleto seksi so lahko in tako presneto odbijajoči. Nekateri se radi igrajo, drugi radi pijejo, tretji smrčijo, četrti živijo v večnih iluzijah in razočaranjih iz preteklosti. S potenco na x.

Pa vendar, sposobni so: scati v moški družbi in ne scati v ženski družbi, brutalno pretepsti, soustvariti novo življenje, menjati gume (tudi avtomobilske), skrivati solze, spraviti v jok, divje ljubiti, ubijati s pogledom, govoriti in govoriti, resnično z zanimanjem spremljati nogomet, močno objeti, masirati brez občutka, strastno poljubiti, si ne umivati zob, preživeti brez kančka kozmetike in sposobni so spraviti žensko v smeh brez večjih naporov.

Dragi izredni ženski, ni stvar v tem, da so moški. Ali da so po poklicu zidarji, politiki, mafijci, kitaristi ali bleferji. Izredne ženske bi se lahko zapletle tudi z izredno žensko, pa bila situacija izredna.

Dva človeka, ki se privlačita, to začutita. Te stvari so v bistvu sila preproste, le da jih strah navadno zjebe. In če bosta rekli, da se to vedno zgodi vama, vaju bom okarala. Iskrenost bi morala preprečevati morebitne nesporazume, čustva bi se morala harmonično usklajevati in ljudje bi morali te stvari čutiti. 

Ja, včasih se vama zdi, da so vsi moški prtegnjeni. Saj so. Saj smo babe tudi.

In če sta tokrat ugotovili, da izredni moški pač ni tako izreden, kot sta na začetku mislili, ga pač čimprej pozabita in ugasnita to luč. Gremo dalje, naslednji. Naj bo manj izreden, prosim.

YouTube slika preogleda

Samo iskreni bodimo, pa bo vse kul. Tudi do sebe.

  • Share/Bookmark


Smrt.
12.10.2008, 22:01
Zapisano pod: personalno in avtorsko, Čista Ljubezen

Dasiravno sem nekomu obljubila konkreten zapis o konkretni stvari, bom dala tokrat prednost spominu na nekoga. 

 

Pozvonil mi je telefon in na drugi strani je bil On, s katerim sem nekoč nekaj let delila posteljo. Takrat me je klical “Ljubezen mojega življenja”.

Srce se mi je strlo, že nekajkolikič v zadnjih tednih, ko je s tresočim glasom povedal, da je umrla njegova Mati. Nada. Ženska, s katero sva se tako zelo ujeli, kot dve čarovnici sva bili in sploh se nisem zavedala, da umira. Nisem začutila, čeprav se mi je vedno zdelo, da sva nekako globoko povezani. 

 

Bila je človek, ki ga ne pozabiš. Res sem jo vzljubila takrat, takšna je bila. V tisti majhni hiški je živela in svojega sina je imela najraje na svetu. Ko sva šla narazen, me je objela in rekla: “Vem, zdaj sem te izgubila. Ne bom te več videla”…

 

Ni res, videli sva se še enkrat. Takrat, ko sem ji odpeljala tiste reči. In obe sva jokali, vedeli sva, da se vidiva zadnjič. In tega mu nisem nikoli rekla.

 

Res, žalostna sem, ker je umrla posebna človeška duša, nekdo, ki je za seboj pustil tako drobno, a bolečo praznino. In žalostna sem, ker nisem vedela, da umira. Z njim sem namreč skoraj popolnoma pretrgala stike. Ni mi povedal, ni me poiskal.

 

Zato bom v srcu zarezala še en rez, tisti za posebne ljudi, ki so odšli iz mojega življenja. In hudo mi je, ker ne znam najti poti do Njega, ki me je nekoč tolažil, ko sem izgubila posebnega človeka. Zdaj pa mu ne morem stati ob strani.

 

Jočem, ker ne morem nič. Ni se poslovila, kot sem vedno mislila. Čeprav sem tisti večer, ko je odšla, čutila nekaj…pa nisem vedela.

 

Nada, naj bo mir tam, kjer si. In On, ki te je imel tako zelo rad…naj ne trpi. Nekje se nekoč srečava, to vem.

  • Share/Bookmark


Osmuljkana beda
9.10.2008, 02:21
Zapisano pod: ninjas, Čista Ljubezen

Na vsake toliko je pač treba narediti tudi kakšno bedarijo.  Ali pa se skriti pod dekco in se prepustiti indijanskemu poletju. In vsake toliko mora kaj tudi zaboleti, da se razume, da smo živi. Komu mar, če ni denarja, če tu in tam zmanjka ljubezni. Eni znajo dobro poskrbeti zase, drugi tudi za druge.

 

Včasih jih gledam, mačke, kako so na izi…in si mislim, prmejduš, da bi bla tut jst kdaj mačka. A rodila sem sem se kot kaća. Sem, kakršna sem. Jebiga.

 

(foto mati)

  • Share/Bookmark


Tudi to smo mi…
1.10.2008, 22:39
Zapisano pod: Glasba, Čista Ljubezen

V vsej tej konfuzni miselnosti vsakdanjega časa se bo prej ali slej zgodilo, da bomo  mi, tuzemski pričevalci časa in prostora, v katerega smo ujeti (in prav vseeno je, kakšne pasme smo in kateri vrsti pripadamo) nekega dne enostavno izginili. Se končali. 

 

In to samo po sebi ni nikakršna tragika (pač še ena majhna drama v večnosti). Sama po sebi. Pač dejstvo.

 

In ko bodo izginile tudi vse tiste podobe, ki so se digitalizirale in očlovečile, bo za nami ostal duh. Ali pa misel. Beseda. Neviden dotik. Morda glasba, kakšen tih in intimen aplavz. Nasmeh ali obrisana solza. Sreča, ker smo bili. 

 

In dokazno gradivo, da smo.

http://www.vimeo.com/1860554
  • Share/Bookmark