NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


(Raz)počena do jedra
8.08.2008, 23:20
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Včeraj sem prisluškovala, priznam, dvema lupinama. Ena je, že rahlo počena, priznala, da se ji ne da biti več lupinasta. Ta razpoka, da jo žuli in srbi. Ne more se čohljati, sama že ne. Lupina, da jo omejuje in tišči, jedro pa sili na površje. Nekajkrat se je že zaletela v skalo, pa ni in ni počila. Zdaj bi rada temu konec.

“Pa kaj je s tabo, si pač lupina. Nauči se živeti s tem!”, pravi druga.

“Sem probala…vse sem probala. K Velikemu Učitelju sem hodila, da bi me naučil živeti z lupino. Je rekel, da bo sama počila, ko bo čas. Ampak, jaz ne morem več čakati. Tebi je lahko, ti nisi počena!”

“Ah, ko bo čas, bom tudi jaz počila. Do takrat bom pa še naprej veselo lupinila po svetu in se zabijala v skalovje, čez mene bodo hodili in vozili…In ni vrag, da se bom enkrat razpočila!”

Počena lupina je neutolažljivo zajokala (takrat mi je bilo kar malce nerodno, ker sem tako prisluškovala temu intimnemu pogovoru, ampak…še bolj sem našpičila ušesa).

“Lupina, jaz ne morem več, resno. Zaleti se vame, z vsem sunkom, jaz se hočem osvobodit!”

“Ampak, to bo umor! Ne bom se zaletela vate! Kar sama se zaleti nekam!” je jezno zavreščala druga lupina. “Malo ponosa pa le imej, Lupina! Kakšne pa stresaš!”

Potem se je obrnila na špičasti in trdni konici in se jezno odkotalila za vogal. Počena lupina je zaihtela in se zatresla v joku.

“Aaaaah, kaj naj storim! Kdo me bo razpočil? Sama se vendar ne morem!”
Prav v srce me je zabodel njen neutolažljiv jok. Opazovala sem jo, kako se je počasi zakotalila na rob pločnika in skočila na cesto. Najbrž zato, da tam počaka prvi avto, ki bo zapeljal čeznjo.

Počepnila sem za zidom in razmišljala. Kako to, da ne gre k kovaču, ali pa v kakšno restavracijo, tam bi jo lahko nekdo s kleščami odprl in bi se osvobodila…Kaj ji je hudega, saj razpoko že ima, to vendar ne more biti tako prekleto težko, razpočiti se do konca (če si enkrat že počil).

Počena lupina je še vedno čakala na cesti, avta pa nobenega od nikoder.

Potem se mi je posvetilo.

Pobrala sem tisti veliki kamen ob gradbišču (mater, prav šlampasti so bili ti delavci, ki so praznili stanovanje tam zgoraj) in počasi stopila izza skrivališča.

“Khm, oprosti….slučajno sem slišala tvoj pogovor z uno celo lupino…res oprosti, vem, da je precej osebno…ampak, lej, če si tega res tako zelo želiš…te lahko pa jaz razpočim. Tale kamen bi mogu bit dovolj močan, da se raztreščiš…”

Za trenutek je obmolčala, počena Lupinica, potem pa veselo poskočila. Enkrat, dvakrat, trikrat…kar malce se ji je utrgalo od veselja. Sploh ni prišla do sape, ko pa je…je dahnila:

“Juhu, juhuuuu! Jaaaa, raztrešči me!” In je poskakovala naprej, od čistega veselja, predvidevam. Tako zelo je poskakovala, sem ter tja, levo in desno, da je sploh nisem mogla naciljati. En, dva, tri….hop.

Potem pa je kar naenkrat z vsem šusom izza ovinka pridrvela rdeča honda…in zapeljala direktno čez počeno Lupinico.

Odmaknila sem se v zadnjem trenutku, da mi kreten ni zapeljal čez nogo (jaz se pač še ne bi rada razpočila, hvala lepa).

In od majhne počene Lupinice so ostale samo še drobne nerazpoznavne lupinice.

Pobrala sem jedro in ga odnesla domov. Zdaj imam na polički v sobi en lep in nov dekor.

  • Share/Bookmark



3 komentarjev
Komentiraj

Rado

Schwer zu verstehen.
Ich musss etwas nachdenken.

avtor: Rado 20.08.2008 @ 07:15

nevenka

Še za eno potičko ga ni.

avtor: nevenka 20.08.2008 @ 07:36

katja

če je pa dekor….veš, da ga ne bom pojedla:)

avtor: katja 24.08.2008 @ 14:47



Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

(obvezno)

(obvezno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !