NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Ok, je reku…”Bejb, ju gadit!”
24.08.2008, 14:22
Zapisano pod: Glasba, Čista Ljubezen

…In potem še, da naj ne neham (takrat so se mi res zasvetile oči). Da morajo nekateri vokalisti leta in leta delati, da pridejo do tega (tu me je prav pri srcu pogrelo).

Potem sem doživela 789540-tretjo katarzo mojega življenja. To je zdaj že mimo. Jazzinty 2008.

Dobila sem vse in še malo za povrh. Razpletla se je zgodba, stkale so se nove niti, besede so ušle po hribu nizdol, kako razsvetljenje več iz starega lonca in nadimek, ki ga viteško sprejmem. A Fairy (one of a class of supernatural beings, generally conceived as having a diminutive human form and possessing magical powers with which they intervene in human affairs).  

Luštno. Vzamem z nasmehom in nosim z dostojanstvom. Kanela me je prebrala.  

Potem sem se tistega večera, bilo je pravzaprav že jutro, namrdnila, kako to, da nobena vrla vokalistka (več kot  pol jih vendarle bilo profesionalk in to odličnih vokalist, da se je moj ego kar upognil in zaploskal pred njimi) ne stopi na oder Lokal Patriota in zađema. Majkemi, so za to res potrebna taka jajca? Nekdo je pristavil, da mi – če to storim prva – poljubi noge (seveda je šlo zopet zgolj za besede). Potem me je nekaj dregnilo v rebra in stopila sem proti odru, na katerem so jammali štirje odlični jazzisti (klavir, tuba, saks in seksi bobni).

In ženski vokal je otvoril Jazzinty jamm (hvala, Janez - in Irena, ker si ga dregnila – da si tole zabeležil)

YouTube slika preogleda 

Ker je bilo to zame prvič (jazz improvizacija pa take), sem skoraj povozila saksofonističen solo. A tudi to je izkušnja. Bravo fantje, globoko se priklanjam: 

YouTube slika preogleda

In še konec, pravo orgazmično doživetje:  

YouTube slika preogleda  

Zdaj imam pa novo skrivnost, ki jo bom evforično zadržala zase. Aja. Tudi bobnala in tolkla sem: 

jazzinty-drums.jpg  

Odlična izkušnja. Hvala tudi Janu, ki je bil pripravljen biti moj mecen (bom ta bonus izkoristila kdaj drugič). Se vidimo na Kubi.

  • Share/Bookmark


(Raz)počena do jedra
8.08.2008, 23:20
Zapisano pod: skeri, zelena solata

Včeraj sem prisluškovala, priznam, dvema lupinama. Ena je, že rahlo počena, priznala, da se ji ne da biti več lupinasta. Ta razpoka, da jo žuli in srbi. Ne more se čohljati, sama že ne. Lupina, da jo omejuje in tišči, jedro pa sili na površje. Nekajkrat se je že zaletela v skalo, pa ni in ni počila. Zdaj bi rada temu konec.

“Pa kaj je s tabo, si pač lupina. Nauči se živeti s tem!”, pravi druga.

“Sem probala…vse sem probala. K Velikemu Učitelju sem hodila, da bi me naučil živeti z lupino. Je rekel, da bo sama počila, ko bo čas. Ampak, jaz ne morem več čakati. Tebi je lahko, ti nisi počena!”

“Ah, ko bo čas, bom tudi jaz počila. Do takrat bom pa še naprej veselo lupinila po svetu in se zabijala v skalovje, čez mene bodo hodili in vozili…In ni vrag, da se bom enkrat razpočila!”

Počena lupina je neutolažljivo zajokala (takrat mi je bilo kar malce nerodno, ker sem tako prisluškovala temu intimnemu pogovoru, ampak…še bolj sem našpičila ušesa).

“Lupina, jaz ne morem več, resno. Zaleti se vame, z vsem sunkom, jaz se hočem osvobodit!”

“Ampak, to bo umor! Ne bom se zaletela vate! Kar sama se zaleti nekam!” je jezno zavreščala druga lupina. “Malo ponosa pa le imej, Lupina! Kakšne pa stresaš!”

Potem se je obrnila na špičasti in trdni konici in se jezno odkotalila za vogal. Počena lupina je zaihtela in se zatresla v joku.

“Aaaaah, kaj naj storim! Kdo me bo razpočil? Sama se vendar ne morem!”
Prav v srce me je zabodel njen neutolažljiv jok. Opazovala sem jo, kako se je počasi zakotalila na rob pločnika in skočila na cesto. Najbrž zato, da tam počaka prvi avto, ki bo zapeljal čeznjo.

Počepnila sem za zidom in razmišljala. Kako to, da ne gre k kovaču, ali pa v kakšno restavracijo, tam bi jo lahko nekdo s kleščami odprl in bi se osvobodila…Kaj ji je hudega, saj razpoko že ima, to vendar ne more biti tako prekleto težko, razpočiti se do konca (če si enkrat že počil).

Počena lupina je še vedno čakala na cesti, avta pa nobenega od nikoder.

Potem se mi je posvetilo.

Pobrala sem tisti veliki kamen ob gradbišču (mater, prav šlampasti so bili ti delavci, ki so praznili stanovanje tam zgoraj) in počasi stopila izza skrivališča.

“Khm, oprosti….slučajno sem slišala tvoj pogovor z uno celo lupino…res oprosti, vem, da je precej osebno…ampak, lej, če si tega res tako zelo želiš…te lahko pa jaz razpočim. Tale kamen bi mogu bit dovolj močan, da se raztreščiš…”

Za trenutek je obmolčala, počena Lupinica, potem pa veselo poskočila. Enkrat, dvakrat, trikrat…kar malce se ji je utrgalo od veselja. Sploh ni prišla do sape, ko pa je…je dahnila:

“Juhu, juhuuuu! Jaaaa, raztrešči me!” In je poskakovala naprej, od čistega veselja, predvidevam. Tako zelo je poskakovala, sem ter tja, levo in desno, da je sploh nisem mogla naciljati. En, dva, tri….hop.

Potem pa je kar naenkrat z vsem šusom izza ovinka pridrvela rdeča honda…in zapeljala direktno čez počeno Lupinico.

Odmaknila sem se v zadnjem trenutku, da mi kreten ni zapeljal čez nogo (jaz se pač še ne bi rada razpočila, hvala lepa).

In od majhne počene Lupinice so ostale samo še drobne nerazpoznavne lupinice.

Pobrala sem jedro in ga odnesla domov. Zdaj imam na polički v sobi en lep in nov dekor.

  • Share/Bookmark