NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


OI
30.07.2008, 00:10
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, skeri, zelena solata

IO

On je Ivan.

Šokanten je.

Še vedno si nisem opomogla.

Kdo je Ivan?

Zakaj je in kaj hoče? Sploh je?

Čemu verjamem Vanj?

Kaj je Beseda in Misel in kam neki peljejo te stopnice?

Štirinajst nas je bilo tam, tistega usodnega večera. Eden med nami je bil nekolikanj nejeveren, a njegova skepsa je bila zdrava.

Vse skupaj pa se je začelo nekega jutra, ko je bilo tisto razsvetljenje ob sončnem vzhodu, nekje na Tržaški.

Čas je, da se čas obrne. Čas je za spremembo.

Kmalu.

To morate preprosto doživeti. Meni je On Ivan spremenil…

…Življenje. 

YouTube slika preogleda

(ps: ni se mi utrgalo, le nekaj gromozansko velikega se kuha!)

  • Share/Bookmark


Smrdljivi drek na cesti. Glava v blatu, noga v zlatu….
17.07.2008, 21:24
Zapisano pod: zelena solata, Čista Ljubezen

Težka sopara pada na njegove veke in nekam se mu mudi. Še sam ne ve točno, kam in zakaj. Trčil je ob vakuum, ne da se ga odpreti, pa bi moral. Tista ženska tam pri vratih je tako prefinjeno ostra, da kar ne pozabi njenih besed. Le kdo ji je dal to službo? Take bi morali poslati na prisilno socializacijo…že v vrtcu.

V totalni razprodaji je nekoč našel nek majhen zeleni šal, zavil ga je v časopisni papir. Ne ve, komu ga bo podaril. Do takrat naj ostane zavit. Takih zavitih daril ima v predalih še ene par. Pozabil je že, kaj je notri, a ravno v tem je rajc. In navadno se jih da identificirat na dotik. Ali pa tudi ne.

Potem jih odnese s seboj na kakšno rojstnodnevno priložnost, porine v roke ekscentričnemu slavljencu in z razprtimi očmi zvedavo in v polnasmehu čaka na trganje zavitka. Včasih je prav prijetno presenečen, kadar ne ve, kaj je takrat zamotal v papir. Navadno iz polic in predalov pobere ravno tiste, ki so neidentificirani. Tako je pričakovanje še bolj razburljivo.

Zadnjič je recimo – in na tega je resnično že zdavnaj pozabil – porabil trd in pravokoten zavitek. Na otip se mu je zdelo, da je to tista knjiga o džungli. Spomni se, da jo je nekoč motal v papir, lahko da je pristala v tem predalu pod mizo. Papir je malce zguljen, a ga ne bo raztrgal. Teh paketkov nikoli, ampak RES nikoli ne odpira sam. Naj ga odpre tale Norbert, ki mu odnese darilo.

Pa sem usekal mimo, da bolj ne bi mogel. Podaril sem osnovnošolski učbenik za zgodovino. Norbert je naredil izraz, ki ga do smrti ne pozabim.

Ko takole sedim na tej usrani mestni klopci, zapiram oči in se kuliram, se mi med nogami zavrti majhen črn cucek. V refleksu trznem in se zdramim. Malo ščene se poserje kakšen meter stran, lastnika ni videti. Gledam tisti podolgovati rjavi kakec, kako se odlepi od črnega teleca.

Nič krivo ščene vidno olajšano dvigne gobček, nekaj je zavohalo…in krene dalje. Meni nič in tebi malo jo popiha naprej. Drekec pa ostaja prilepljen na asfaltno potko.

Sedim kot paraliziran. Razmišljam, roke so padle in kar ne reagirajo. Sonce pribija direktno v center prebavljene gmote, čez nekaj minut bo malce zasmrdelo. Potem se bo najbrž še nekaj časa kuhal, morda se bo iz njega čisto malo pokadilo, nekdo bi morda celo kanil stopiti nanj, ni namreč ravno na najboljši lokaciji. Morda pa se bo spominek črnega ščeneta tam celo posušil in ga bo odpihnilo nočno vetrovje (dasiravno je za danes napovedana še kakšna nevihta).

Nič, naj še malo razmislim. Nekaj časa še imam, vreme pa tudi ugaja.

Z levo roko iz torbe potegnem cigareto, malce privzdignem rit, da iz zadnjega žepa vzamem zmečkane vžigalice, ki me žulijo, odkar sem sedel na tole klopco. Prižgal bom cigareto in še malce razmislil.

Torej.

Lahko seveda vstanem in drekec s čevljem frcnem tja v travo (kar pomeni, da bi mi znali čevlji zasmrdeti, pa tisto ščene sploh ni bilo moje).
Lahko sedim in kadim čike ter opazujem kaj se bo dogajalo. Morda vanj zagazi kakšna mična gospodična in me spravi v dobro voljo.
Če ne bi bil tako prekleto len, bi morda lahko vzel ta supersonično prehvaljen i-Phone, ki mi ga je zadnjič prinesel izmišljeni prijatelj Senad (v resnici mi je prinesel tudi nova očala, da bo ves posnet material lahko spravil naprej) in drekec abstraktno pofotkal.
Morda pa je najbolje, da zapustim klopco, preden ga zavoham.

Cigaret se je medtem prižgal pri filtru, zato ga frcnem proti drekcu. Še vedno ga zbrano opazujem, s komolci se oprem na stegna in tako glavo še bolj približam fokusu. Nič ne voham, očitno je ščene precej zdravo prehranjeno.

Ura se bliža. Čas bo da krenem, sicer mi bo tista zoprnica povišala dozo.
Drekec se je odločil, da ostane tam.

Počasi se odlepi s klopce in se pretegne.

“Pfuj, jebemti, pa jebene lastnike malih črnih cuckov, ki ne pobirate svinjarije svojih ščenet! Jebala vas debela kokoš in še trije merjaaaaasciiii! A me čujeeete?!”

Nikjer nikogar, očitno ima spet prisluhe. Prividi bi morali po zadnji terapiji zapustiti njegovo glavo.

“Kje si bil, tri minute zamujaš? Takoj v jedilnico, čakajo te.”

Sem rekel, da je ta ženska zoprna. Nima pojma. Ona dejansko misli, da te tablete požrem. Baba naivna. Žrl bom, kar bom jaz hotel. V skrivanju hrane in zdravil v ustih sem bil vedno mojster. Najboljši v letniku.

Še dobro, da sem lep in da so moje oči tako iskrive. In da se dobro kontroliram. In da me je glavna sestra takrat odvlekla v pralnico, kjer sva opravila čisto potiho. Ona je seveda mislila, da me je izkoristila, ubogega psihota. Ha, pa sem jaz izkoristil njo. Prasico. Posnetek je na medmrežju že pravi hit.

Nič mi ne manjka in tale polletni research bo kmalu mimo. Marsikaj mi je jasno, tukaj na odprtem oddleku nimam več kaj snemat. Mislim, da je čas, da me spet malce zaprejo v zaprti oddelek. Samo še očala nataknem, da bom lahko kaj posnel.

Vdih. Izdih. Zdaj je trenutek, glavna sestra me gleda.

“Aaaaaaaaaa….Ubil se bom, zdajle se bom ubil. Norci, sami norci ste! Vse vas bom zastrupuuuu…lihkar ste požrli cianid, kreteni blesavi! Aaaaaaaaa….” Na tleh pristane krožnik, polomljen stol, za roko zgrabi Sonjo, še bolj namedeno od njega.

Pa štejmo. Deset, devet, osem… (sestra že histerizira…)…sedem, šest… (evo, dve opici sta že tu)…pet, štiri…(ja, kreteni, primte me že!)

“Aaaaaaaaaaaa….jaz sem undercover terorist. Bombo bom vrgu, zdajle jo bom vrgu, zunaj sem jo našu…Lejte jo!!!…..Aaaaaaaaaaa…..”

Dva, ena…nič. Dve močni roki, prisilni jopič. To mi delaj. Pazi na očala.

Zmaga. Gremo na zaprti oddelek.

  • Share/Bookmark


Crknil mi je procesor…
16.07.2008, 01:25
Zapisano pod: ninjas, skeri, Čista Ljubezen

…nekje v glavi, kaj čem.

Malo se mi je skuril (omenjeni procesor) in navadno ga je treba zgolj malo ohladiti. Ne vem, kako vse skupaj doživljajo moji najbližji, menim pa, da se na moj račun tudi malce zabavajo.

Ma, nema veze, procesor je treba umirit in ohladit. Nakulirat, če hočete. And that’s the way I do it these days

In sem si djala, pa dejmo naredit en eksperiment (ugotovila sem namreč, da se takolele lahko marsikaj samokritično naučim). Gremo probat igrat in pet. Skupaj.

Zgodovina in ozadje eksperimenta:  Štiri leta sem se v glasbeni šoli  Huga Wolfa v Slovenj Gradcu (začenši v drugem ali tretjem razredu OŠ Podgorje) učila igrati na harmoniko. Suzana Lužnik je bila moja učiteljica. No, priznam, harmonike si takrat res nisem želela igrati. Danes sem za ta štiri leta plačevanja glasbene šole staršem kakopak hvaležna. Ampak, prepričana sem, da  - ČE me ne bi vpisali na harmoniko – bi se v tej smeri gotovo bohve kako dolgo izobraževala. Takrat sem si želela klavir, pianino… Prave klavirske tipke od klavirja, ne pa une na harmoniki.

Nja, kaj češ. Sem se pa zato, kadarkoli sem prišla do njega, igrala na klavirju.

Nato pa dolga dolga dolga leta nič.

Eksperiment: preverjamo hitro improvizacijo.

Pogoji: super klaviature v bekstejdžu Vesti. Hvala, ata Jonas. 

Data: Magla/po nekajdnevnem vežbanju akordov (sej so totalno simpl), IV. zaporedni poskus.

Malo razumevanja, prosim. Predmet eksperimenta se še vedno uči.  

eksperiment 1: prvi del Magle (mogoče mi je kar malo nerodno, ma bom vseeno objavila…, pa sej ste ziher že kaj slabšega slišali…):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 2: drugi del Magle (katastrofa!):

YouTube slika preogleda

  • eksperiment 3: tretji del Magle (ta bi lahko preživel kot tak, ampak…sam ta, brez prejšnjih dveh. Če ne bi vmes predmet ekperimenta nekajkrat fušnu):

YouTube slika preogleda 

Rezultat je blazno počasen ritem, nemogoč, pravzaprav. Rabim profesionalca na klavirju. Vokalno vežbo, potrpljenje glasbenikov. Energijo. Svašta. 

Ampak gremo dalje.  

Če mate kaj časa in dobre volje in obvladate kak ritem inštrument, se mi lahko s tem svojim inštrumentom pridružite v petek, ko bom delala tretji del eksperimentalne nadaljevanke. En super duper glasbenik na trobenti se mi bo – močno upam – pridružil. Še čakam potrditev…

Na mail.  

No, skratka. Samokritično opazovanje eksperimenta je bilo dobra lekcija. Gremo dalje. Tole je neuspeli poizkus. Jebiga. Velik treninga bo treba.    

  • Share/Bookmark


Testni demo
14.07.2008, 23:07
Zapisano pod: Glasba, personalno in avtorsko, Čista Ljubezen

Bil je malo eksperiment. Malo zato, ker probavam ustvarit demo za…Jazzinity. Manjka marsikaj. Luka in Šiš sta ustvarila atmosfero, malo smo se sklenili in raztuhtali (bilo je dolgo in prijetno popoldne) in tole je nastalo.

Ne pretiravajmo, tole je suh demo, zajebano je pet brez ritmične spremljave. Ajde, ampak – kar sem rekla, sem rekla.

Okej (zdaj mi manjkajo samo še saksofonist, pianist in bas…nekaj simple…):  

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Nekje, nekako, nekoč…(pa tudi če ne)…
5.07.2008, 03:33
Zapisano pod: Petkovi zadetki, skeri

In točno tole mi je nekdo danes poslal, pa me je ob tem prav streslo (prav naježila sem se):

There’s a place for us

Somewhere a place for us

Peace and quiet and open air

Wait for us

Somewhere

There’s a time for us

Someday a time for us

Time together with time to spare

Time to learn

Time to care

Someday, somewhere

We’ll find a new way of living

We’ll find a way of forgiving

Somewhere

There’s a place for us

A time and a place for us

Hold my hand and we’re half way there

Hold my hand

And I’ll take you there

Somehow

Someday, somewhere.

(Leonard Bernstein and Stephen Sondheim)

Zdaj sem si jo še zavrtela in sem se spomnila.
Ah, kako čas vse prenese…

(Sploh pa Tom Waits.)

  • Share/Bookmark