Bon Voyage, male ninje…
Objavil/a katja 11.6. 2008 pod ninjas, Čista Ljubezen, zelena solata
Najprej je pozvonilo, ko sem bila ravno sredi umivanja zob. Na brzino sem poplaknila in odskakljala nizdol.
“Dan…po mucka sm pršu…”
Fak. Šit. Ne, no. A že?
“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)
Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.
Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.
“Pejte kr z mano…”
Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…
“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.
Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu - eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.
Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.
Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.
Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.
In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.
Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.
Komentarji
3 komentarji na “Bon Voyage, male ninje…”
Komentirajte
naj ti ne bo hudo, dobro delo si opravla…
respect
hand made kartonska vrečka….. B=)
drugič slika nujno, hudo
kdaj bi pa ti kaj zamjavkala na placu in kje je david
lp ales
luka, to je bla super duper šola, če bo še kdaj kak zarod..
neopisljiva. hecna.
vrečka…
krho…vaja v petek zv.? ti me pa tut najdeš…
se vidmo (david doma lihkar)