NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Ne daj se, Ines…
28.06.2008, 05:07
Zapisano pod: Glasba, Petkovi zadetki

Tista misel se mi je dolgo podila po glavi, že zelo dolgo. Jasno mi je bilo, da se bo to nekega dne zgodilo, da se temu ne morem izogniti. Zadelo pa je kot fakina gromozanska kepa toče drevi, ko sem nemočno opazovala mojega saksojčka pred bajto.

In se je zgodilo, kar samo od sebe. Po neverjetni aklimatizacijski dobi, fazi tuhtanja in neprespanih noči (zgolj fraza), neskončnih kemičnih reakcij in bežnih prebliskov. V vsakem zbližanju je točka g, v vsaki kemiji je vrhunec. Ljudje smo nemočna bitja, bebci, če hočete.

In ker je prav tako, da vam ni nič jasno in da določene besede pač ne potrebujejo epiloga, pa sredinočna razmišljanja kar sama od sebe posrkajo labirinte misli, konfuzijo cigaretnega dima in potrebo po še. Sočne, masne in privlačno lepljive misli si pot vedno utirajo navzven, na prostost. Treba vas je zmesti.

Koliko gramov občutljivosti sem pridobila, ko sem se prepeljala skozi Bosno?
Kako daleč je segla roka, ki je potrepljala spomine na morijo in tisto sredo, ko je najprej umrla babica. Spomin na junijsko vročino, pa bizaren pogrebni sprevod, ki so ga na šmarškem pokopališču preletavala letala. Gledala sem mati, kako v črnem brez besed hodi po razgretem makadamu popoldanskega sonca in tiho ihti. Rada je imela svojo mamo.
Meni je bila predaleč.

In vedno znova me pretresejo te njihove zgodbe. Realne v našem nerealnem svetu.

Seveda ljubim. Ljubezen je neukrotljiva in noben gnev ji ne more do živega. Ne gre, če ljubiš, potem ljubiš.

Ne prižigam se na on in ugašam na off. Pragmatizem mi je tujek in beda, racinonalisti me odbijajo. Emocije so del življenja in vsakič ko mi jih kdo zatira, me izgublja. Boleče, ampak svobodno se odlepim, pa če je še tako privlačen. Ne bom rekla, da so jih zjebale mame, zjebali so se sami. Vsak si svoj film dela sam.

Da, prav imaš. To si zaslužim. Nič manj kot to.

(Nema veze sad, pssst, sve če bit samo još gorije. Ti samo šuti…pusti, nek te nosi reka…)

  • Share/Bookmark


Bon Voyage, male ninje…
11.06.2008, 20:51
Zapisano pod: ninjas, zelena solata, Čista Ljubezen

Najprej je pozvonilo, ko sem bila ravno sredi umivanja zob. Na brzino sem poplaknila in odskakljala nizdol.

“Dan…po mucka sm pršu…”

Fak. Šit. Ne, no. A že?

“Ja, veste, lih se odpravljam domov…ga bom kr zdele odpelau. Pa bova kmal doma.” (gospod je oče naše sosede iz vrste hiš tu zraven in prav uredo gospod je)

Hiter tok misli. Joe, pa ravno ti greš prvi. Nisem se uspela posloviti, pred pol ure sem priletela domov. Moj mali Joe Satriani.

Eh, jebeš patetiko. Na take lušne živali se ne gre navezati. A kaj čem, ko pa je ljubezen eno tako neubogljivo čustvo.

“Pejte kr z mano…”

Ustavila sva se na vrtu. Mali kekec je navihano krožil med nogami. Samo poslovim se še, pa ga odnesite…

“Kje si, Joe?…Pridi, zdejle boš šel pa na lušno”.

Dvignila sem ga, to malo nebogljeno in nič zavedajoče se bitjece, ki sicer že sam je in kaka in lula…in ga pritisnila v naročje. Za nekaj trenutkov me je spreletela tista čudna žalost in - seveda se je to zdelo samo meni, pa bom vseeno zapisala - prisegla bi, da je bilo nekaj žalostnega tudi v njegovih očeh. In kako na mestu – eno oko je imel solzno (nabrž je treščnil v kako vejo ali kaj podobnega), kot da bi jokal, revše.

Striček je razprl home-made kartonasto vrečo in vanjo sem ga spustila iz svojega naročja. Ni se upiral, s svojimi lušnimi modrimi učki me je pogledal in po mačje rekel: “Kva se cmeriš, baba… Js bom čez eno uro že sam svoj gospod in stregli mi bodo spredaj in zadaj, he. Pa prit me kaj pogledat…”
In kako prav je imel, Joe.

Potem sem pred slabo uro v poseben paketek zapakirala še dve mucki. Kdo ve, morda sta Fiti in Faldi, imena bosta že dobili. Ena je huda zverinica, požrešnica in divjakinja. Druga je njeno nasprotje. A se odlično ujameta, zato sta zdaj že na poti na mojo ljubo koroško grudo. Na kmetiji jima ne bo nič manjkalo, le traktorjev in avtov (in pijanih kretenov) naj se čuvata.

Seveda sta iz prenosne hiške, ki sem jo položila na sovoznikov sedež, takoj splezali. Pravzaprav sta čisto po divje raztrgali karton in v koperfildovskem slogu (že med potjo do brata) pokukali ven. Mati ino oča ju bodo že ukrotili na poti domov, sem pomislila in kar nasmehnilo se mi je, ko je avto odpeljal proti novemu mačjemu domu. Rešeno. Ni mi bilo tako težko kot ob slovesu s Satrianijem.

In tri male Ninje so tako dobile nov domek. Stivi, drobna mačkica (za katero pa bo morda jokala naša Polona), ki zdaj zbegano išče sestrici in bratca, bo pri nas ostala še par dni. Potem pa jo pride iskat Tinka Pobalinka. To pa je bila ljubezen na prvi pogled, zato me za Stivi niti najmanj ne skrbi. Tudi njej ne bo hudega.

Ah, te naše male živalice. Sem vedela, da mi bo hudo.

  • Share/Bookmark