Kratek epilog.
Objavil/a katja 27.5. 2008 pod zelena solata, Nedeljski zadetki, Sobotni zadetki, Petkovi zadetki, šmorn
Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.
Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu.
Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto. Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?
Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni.
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”
Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu.
Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.
Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.
Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila.
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega.
Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi.
“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”
Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).
Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.
Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:
“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”
Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.
Komentarji
10 komentarjev na “Kratek epilog.”
Komentirajte
ke lepo…ne vem zakaj sem s pesimizmom pristopila k branju
…sem samo čakala, da preberem kak sta hotela kaj od tebe 
…zadnje čase poslušam o tem, da so nekateri taxisti en malček čudni …
sam taki pripetljaji ti res lahko naredijo dan/noč/jutro
ja, pustimo stereotipe.
tadva sta bila svetli človeški izjemi, al pa tut ne. kakor kdo vzame. ne verjamem v stereotipe.
[…] (objavljeno tudi v paralelnem svetu) […]
lepo napisan, umes je mau ujete tesnobe u stilu:
Ka pa če?…….
vidm pa, da sva oba mela probleme s stereot(r)ipi..
luka…zakaj me linkaš name?
hm…al sem pa js zdajle malo mutava js…?
uba sva mutava, verjem, js bl k ti, dej zbriš tadrug komentar, pr taprmu pa sam poprav povezavo - zbriš tvoj naslov pa pust tadrucga, sta dva http-ja u linku, nevem zakaj mi tvojga zravn prpne, urediš use u administratorju, checkn link..
sm na enmu forumu se razpisu o stereotipih po nedeljskem incidentu
nisva mutava. fajn sva.
evo, zdej pa dela. in dobr si povedu. jst lahko poskrbim za medijsko odmevnost - bording je kul. in tist buksl pr Monsu je res pretiraval. ne vem, nisem bla tam.
našla. popravla.
pivo.
Super. Bere se kot kriminalka. Le konec bralca malo preseneti!
Korektno, neč ne rečem.
Pa vendar kakšna mlada moška sta bila, da ob tej jutranji uri nista pokazala nobenega libida?
LP