Alica v čudežni deželi.
Objavil/a katja 18.5. 2008 pod skeri
Ups. Pa je šel mimo še en neardeathexperience.
Zing-zooong-zaaang.
Tisoč kričeče belih kapljic je zdrselo čez časomer in tiho sem se približala steklu. Bizarno kratka sekunda trenutka me je zamrznila in pomislila sem na en poseben trenutek. Dolgo in daleč nazaj.
Pesek je podrsaval in tiste napol vozne vespe se ni dalo ustaviti. Na Krfu, daleč stran. Prepad mi je bil jasen in vedno bliže. Zavore neuporabne, le še z nogo sem podrsala po tleh. Ni pomagalo. Če mi kaj ni jasno, je to količina podatkov, ki so takrat švignili skozi moje možgane. Tik preden se je dvokolesnik ustavil na robu nekega iz nikoder štrlečega kamna. Usekalo me je. Pa ne prvič.
Vijoličast travnik z žafrani. Neosedlan žrebec, s katerega sem nekoč tako nevarno zdrsnila. Senik, na katerem sem spala tisto poletje. Haloze in vonj po sveže pokošeni travi. Smeh in gosti kostanjevi lasje, skozi katere sem tako rada vlekla prste. Karamelni sladoled sredi Slovenj Gradca. Angelčki, ki sva jih z nekom delala v snegu. Toskanska sivka in viseča mreža v hrvaškem kampu. Suši. In tisti božanski sončni zahod, tako ogabno lep, da ne more biti kičast. Mehka postelja in brezskrben spanec. Vroča pločevina pod ritjo. Sandali polni peska in lasje, vsi štrenasti od morske soli. Pianino. Nasmeh.
In ko se vse ustavi, se vedno znova vprašam, zakaj le. Kakšne ima načrte z mano? Pa je bila le sekunda, ki bi lahko vse končala. Vsakič znova se iz srca zahvalim.
In ne sprašujem več. Naj bom.
Komentarji
2 komentarja na “Alica v čudežni deželi.”
Komentirajte
Zanimivo. Grem raziskovat ta nenavaden pojav “fotoalbuma spominov”.
Ufff. Tole mi je pa kar dlake dvignilo.