Še ena sredinočna…
Objavil/a katja 11.5. 2008 pod zelena solata, Sobotni zadetki
Pa naj bo to še eno sredinočno razmišljanje.
Ninja in njeni štirje mušketirji so fascinantni. Opazujemo jo, kako nagonsko jih ima rada. Ko nežno in previdno dvignem v roke tistega ta sivega mucka, se ji oči razširijo in me prestrašeno pogleda.
“Kaj boš z njim?”
Pa ga samo dvignem in pobožam, nikamor ne grem z njim. Še. Ona pa mi zaupa. Ko jo čohljam tam v kotu, s štirimi njenimi kepicami ob zizkih (njenih, valda). Vsi so tako posebni, vsi drugačni in vsi iz njenega telesa (fotr je pa en gromozanski mačkon iz soseske). In ona jih ima tako rada.
Pa pomislim, kako si ljudje, jebemti, kompliciramo življenje. Garamo, se dokazujemo, hitimo, hrana sem, hrana tja, en brzinski objemček in poljubček, šibajmo dalje, joj, nimam časa, a lahko v petek, ne, joj, petek mam že neki…, sej ne vemo več, kje in kdaj in kako…
Kompliciramo si življenje, ko si krademo čas za nepomembnosti. Trenutki, ljudje, ljubezni in dotiki, vse gre mimo. Ni časa. Zdaj moram to, zdaj ono.
Kompliciramo si življenje, ko nekaj, kar se sploh še ni zgodilo, že vnaprej obsodimo na propad.
Kompliciramo, ko pustimo, da gre. Ko blebetamo neumnosti, namesto da bi povedali.
Denar, kaj ti bo. Kaj ti bo slava in uspeh, da boš star in zguban tuhtal o zamujenih trenutkih? In babah ali dedcih, ki so ti dali ali vzeli. Kaj ti bo to, ko točno veš, kaj hočeš.
Ninja je sitna te dni. Ko sem sadila majhno solato na majhen vrt, je kot pred nekaj tedni, švignila mimo. Nič ti ne manjka, Ninja, sem pomislila. Ti si življenja ne kompliciraš. Dala si tistemu, ki si hotela. Nič nisi razmišljala, mačka naša. Tako se dela. On pa tudi ni kaj dosti kompliciral. Pa sta naredila štiri lušne mucke. In on se že potika naokoli, najbrž bi jih lahko počasi spoznal.
In vse kar šteje so tista jutranja prebujanja. Brez besed, najbolje. S pravim telesom od pravega človeka ob sebi.
Nekateri mislijo, da je to precej oseben blog. Seveda je. A ta prave misli, tiste definirane, se zapisujejo drugje. Osebno je osebno.
Komentarji
10 komentarjev na “Še ena sredinočna…”
Komentirajte
malenkost:)
en moj frend, popotnik, vagabund prav, da je letalo en kurchev časovni stroj. Zamudiš ljudi, krajino, dogodke, kulture, živali,… zato ker se ti mudi na dopust
o, luka…kje si ti?
še pivo morva spit:)
valda, lohka dons, če je cajt
oglas se
V zadnji debati je padla trditev, podprta z literaturo za študij socalnega dela, da je materinski nagon družbeni konstrukt.
Jih je tudi naša imela in se spomnim tistega pogleda.
Sicer pa poznam nekaj takšnih neobremenjenih “mačk”, ki so nahitro dale “mačkonu”, ki je ravno takrat bil všečen, potem pa se ga niso upale tožiti niti za preživnino za otroke, ker niso imele denarja za bodigvarda (v beremo kot u, a, ne :))
Denar rabiš zato, da lahko drugim razlagaš, da denar ni vse. :)).
mačka je mačka, človek je samo človek.
tu ni ravno govora o tistih neobremenjenih mačkah. al neki takega. zato je pa pomembno, da je tisto telo od pravega človeka:)
Končno nova forma bolga. Pohvaljena.
Zdaj te bom lahko tudi jaz bral!
. . . s pravim človekom ob sebi. Tako je! Ne pa da se ti zgodi, kot se marsikomu od nas zgodi en samcat trenutek preden se popolnoma zbudiš in odpreš oči ter se vprašaš: “Čutim eno telo ob meni. Kdo neki je”? In še kar nadaljuješ ugibanje z zaprtimi očmi. “Ali je . . . ?” “Ne, ta ni, zagotovo je . . . “! “Ali pa . . . ”
no, super…samo da smo vsi zadovoljni:)