NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Moj mali Joe Satriani…
30.05.2008, 01:39
Zapisano pod: Čista Ljubezen

Z Davidom sva imela foto sešn. Ker vem, da obvlada in ker sem zares rabila dobro fotko.

Odlično je opravil (sori, David, ker sem malo po svoje obdelala tidve fotki), hvala cimer!

Lepo je na vrtu in štirje mali mački že zvedavo raziskujejo okolico. Tale je moj ljubi, najbolj mi je prirasel k srcu.

Joe
(foto: David Haskaj)

Ko mi je zjutraj ta Ninjin prvorojenec grizljal boso nogo in krempljal po njej, sem ga oimenila – poslej bo zame Joe Satriani. Stivi Wonder, Fiti in Faldi so sicer ravno tako ljubi, da o materi ne govorimo…a Joe, on je posebnež. Posebneži pa so moja šibka točka…

Ljubezen
(foto: David Haskaj)

Težko mi bo, ko bo našel nov dom.

  • Share/Bookmark


Kratek epilog.

Oni dan, malo pred vsem tem kičastim pompom okoli Evrovizije je moralo biti. Po dolgem dnevu in hipersenzibilnem večeru sem se ustavila na hladni klopci fensi avtobusnega postajališča pri Nami. Okoli tretje jutranje je moralo biti, trola bi lahko brzčas pripeljala. Pa je ni bilo od nikoder. Nikogar nikjer, le ultra doza nočne Ljubljane, z vsemi redkimi primerki človeške vrste naokoli.

Tako sedim nekaj časa, ko se končno od nekje prikaže še nekdo, ki izgleda kot potencialni potnik Ljubljanskega potniškega prometa. Kul, pomislim. Končno nekdo, potemtakem bo trola vsak hip tu. 

Moški, okoli trideset let, v beli bundi, temnomodrih športnih hlačah in supergah. Športni tip, bi rekla. Sprehodil se je mimo mene, počasi, do semaforja nekaj metrov stran, se ustavil in prižgal cigareto.  Seveda sem ga opazovala, kaj pa naj človek sredi noči, premražen do kosti in v napol budnem stanju?

Morda je začutil moj pogled, se hipoma obrnil in stopil k meni. 
“Izvini…greš morda na Vrhovce?”
“V bistvu ja…po Cesti na Brdo…”.
“Pol greva loh skupi na taksi..si malo deliva strošek…a si za?”

Za trenutek sem pomislila. In ugotovila, da je ideja več kot na mestu. 

Poklical je taksi, dolgo je moral pojasnjevati dispečerju, vendarle je govoril v polomljeni srbohrvaščini. Tako, simpatično. In rekla bi, da je bil tudi za njim precej naporen dan.

Ustavila sva se pred Globalom, tam se je dogovoril. Ugotovila sem, da mi srbohrvaščina sploh ne dela težav, kot ponavadi. Klepetala sva o tem, kako sva preživela večer. Prav zadebatirala sva se, pravzaprav, o nočnem življenju v lepi naši prestolnici. Kot da se poznava že dolgo. Navdušeno mi je opisoval lokacije, ki jih je ta večer zamenjal in ljudi, ki so bili ta večer v njegovi družbi. Tak prijazen obraz je imel. In šele po kakih petnajstih minutah sva se predstavila. Oba začudena, da nisva tega storila že prej.

Pripeljal je taksi. Gentlemensko mi je odprl vrata, me pogledal in rekel:
“Dons jest častim”.
Nisem utegnila ugovarjati, niti se mi ni zdelo, da bi morala. Sedla sem v taksi in pozdravila šoferja. Usedel se je spredaj, zraven voznika. Še preden sem utegnila reči karkoli, sta se moška tiho spogledala in se pozdravila. 
“To mi je drug…”, se je obrnil moj znanec in se mi nasmehnil. Čisto skulirano, kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega. 

Oba sta gledala naprej, voznik z eno roko na volanu in moj znanec z rokami v naročju. Nekaj minut je bilo vse tiho, nato pa sta pričela kramljati. Tako kot že dolgo nisem videla kramljati ljudi. Neko spoštovanje je bilo čutiti med njima, ko sta na hitro in površno izmenjala svoji zgodbi. 

“Pa, da. Čakaj, dve leti…Ti si iz Beograda? Iz katerega konca mesta?”

Potem je moj znanec povedal svojo zgodbo. Površno, zgolj toliko, da je nekaj povedal o sebi. Nisem razumela, malce je stišal glas, ko je govoril o konkretnih ljudeh. Ne vem, kaj je rekel, da počne, niti me to takrat ni zanimalo. Zlezla sem v dve gubi zadnjega sedeža in molče poslušala. V tistem trenutku se mi je to zdelo najbolje (vmes sem, jasno, razložila, kje izstopim, saj nisem neumna…).

Skorajda z odprtimi usti sem poslušala, kako se pogovarjata o slovenskih politikih, pa o brhkih Slovenkah, pa o tem kakšna evrovizijska norija bo kmalu v Beogradu. En tak balkanski šarm sta izžarevala, tako iskreno sproščena sta bila. Pomislila sem, kakšna neki je njuna skupna zgodovina, kaj neki sta doživela skupaj…in molče poslušala dalje. V avtu je postalo tako prijetno toplo in domače, da bi se kar ugreznila tja noter.

Potem je avto ustavil in na hitro smo se poslovili. Ko sem hotela plačati svoj del poti, me je moj znanec pogledal, se nasmejal in rekel, da ni niti govora o tem. In da je vesel, da sva se srečala. Da naslednjič častim pijačo. Skomignila sem z rameni in se ga narahlo dotaknila. Oba sta se nasmehnila, verjetno nista pričakovala mojih besed:

“Fanta, tole je bilo fantastično. Najlepša hvala, obema. Super sta.”

Pomahala sem jima in odkorakala po ulici. Po daljši poti do hiše, da vse skupaj sfiltriram. En tak neopisljiv občutek me je navdal, ena tistih zgodb v dnevu, ki ti da misliti. Nič posebnega se ni zgodilo, pravzaprav. Sta mi pa tadva človeka definirala tisto hladno jutro. In ko sem legla v toplo posteljo, sem dobila občutek, da moram to zgodbo nekomu povedati.

  • Share/Bookmark


Alica v čudežni deželi.
18.05.2008, 03:09
Zapisano pod: skeri

Ups. Pa je šel mimo še en neardeathexperience.

Zing-zooong-zaaang.

zingzongzang

Tisoč kričeče belih kapljic je zdrselo čez časomer in tiho sem se približala steklu. Bizarno kratka sekunda trenutka me je zamrznila in pomislila sem na en poseben trenutek. Dolgo in daleč nazaj.

Pesek je podrsaval in tiste napol vozne vespe se ni dalo ustaviti. Na Krfu, daleč stran. Prepad mi je bil jasen in vedno bliže. Zavore neuporabne, le še z nogo sem podrsala po tleh. Ni pomagalo. Če mi kaj ni jasno, je to količina podatkov, ki so takrat švignili skozi moje možgane. Tik preden se je dvokolesnik ustavil na robu nekega iz nikoder štrlečega kamna. Usekalo me je. Pa ne prvič.

Vijoličast travnik z žafrani. Neosedlan žrebec, s katerega sem nekoč tako nevarno zdrsnila. Senik, na katerem sem spala tisto poletje. Haloze in vonj po sveže pokošeni travi. Smeh in gosti kostanjevi lasje, skozi katere sem tako rada vlekla prste. Karamelni sladoled sredi Slovenj Gradca. Angelčki, ki sva jih z nekom delala v snegu. Toskanska sivka in viseča mreža v hrvaškem kampu. Suši. In tisti božanski sončni zahod, tako ogabno lep, da ne more biti kičast. Mehka postelja in brezskrben spanec. Vroča pločevina pod ritjo. Sandali polni peska in lasje, vsi štrenasti od morske soli. Pianino. Nasmeh.

In ko se vse ustavi, se vedno znova vprašam, zakaj le. Kakšne ima načrte z mano? Pa je bila le sekunda, ki bi lahko vse končala. Vsakič znova se iz srca zahvalim.

In ne sprašujem več. Naj bom.

  • Share/Bookmark


Še ena sredinočna…
11.05.2008, 01:39
Zapisano pod: Sobotni zadetki, zelena solata

Pa naj bo to še eno sredinočno razmišljanje.

Ninja in njeni štirje mušketirji so fascinantni. Opazujemo jo, kako nagonsko jih ima rada. Ko nežno in previdno dvignem v roke tistega ta sivega mucka, se ji oči razširijo in me prestrašeno pogleda.
“Kaj boš z njim?”
Pa ga samo dvignem in pobožam, nikamor ne grem z njim. Še. Ona pa mi zaupa. Ko jo čohljam tam v kotu, s štirimi njenimi kepicami ob zizkih (njenih, valda). Vsi so tako posebni, vsi drugačni in vsi iz njenega telesa (fotr je pa en gromozanski mačkon iz soseske). In ona jih ima tako rada.

Pa pomislim, kako si ljudje, jebemti, kompliciramo življenje. Garamo, se dokazujemo, hitimo, hrana sem, hrana tja, en brzinski objemček in poljubček, šibajmo dalje, joj, nimam časa, a lahko v petek, ne, joj, petek mam že neki…, sej ne vemo več, kje in kdaj in kako…
Kompliciramo si življenje, ko si krademo čas za nepomembnosti. Trenutki, ljudje, ljubezni in dotiki, vse gre mimo. Ni časa. Zdaj moram to, zdaj ono.
Kompliciramo si življenje, ko nekaj, kar se sploh še ni zgodilo, že vnaprej obsodimo na propad.
Kompliciramo, ko pustimo, da gre. Ko blebetamo neumnosti, namesto da bi povedali.

Denar, kaj ti bo. Kaj ti bo slava in uspeh, da boš star in zguban tuhtal o zamujenih trenutkih? In babah ali dedcih, ki so ti dali ali vzeli. Kaj ti bo to, ko točno veš, kaj hočeš.

Ninja je sitna te dni. Ko sem sadila majhno solato na majhen vrt, je kot pred nekaj tedni, švignila mimo. Nič ti ne manjka, Ninja, sem pomislila. Ti si življenja ne kompliciraš. Dala si tistemu, ki si hotela. Nič nisi razmišljala, mačka naša. Tako se dela. On pa tudi ni kaj dosti kompliciral. Pa sta naredila štiri lušne mucke. In on se že potika naokoli, najbrž bi jih lahko počasi spoznal.

In vse kar šteje so tista jutranja prebujanja. Brez besed, najbolje. S pravim telesom od pravega človeka ob sebi.

Nekateri mislijo, da je to precej oseben blog. Seveda je. A ta prave misli, tiste definirane, se zapisujejo drugje. Osebno je osebno.

  • Share/Bookmark


Ampak…
5.05.2008, 01:12
Zapisano pod: Nedeljski zadetki, Petkovi zadetki, Sobotni zadetki

…nekaj preprostih dejstev:

- Nedelja je umorila ponedeljek

- Nekaj se je premaknilo na nek čuden tir

- Če kaj ne prenesem, so to snobi in kvazi elita

- Vito se vrača

Vito

- Prvič sem v živo spremljala rojstvo malih muckov (in že dolgo mi ni bilo tako hudo)

- Počutim se posesano in izpraznjeno, pa se sesanje in praznjenje sploh še ni uradno pričelo

- Smrt je del živega in mrtvega

- Danes tudi glasba ne pomaga

- Obstaja možnost, da sem prekleto zakleta

- Tudi po ekstremnem down in up-hillu me mišice na nogah sploh ne bolijo

- Nekomu nisem utegnila povedati in dati vsega

- Veliko smeha paše v veliki akustični dvorani

- 28-to leto je žlahtno

- PMS in napeti joški znajo biti kdaj tudi neprijetni

- Tudi moški so lahko po žensko zmedeni

- Veliko dihamo

- Včasih jo prav pogrešam:

Siska

- Nobeno dejstvo ni preprosto.

(Kako zguljen je pa tale stavek: “Vedno se zaljubim v napačnega …”. Halooo?)

  • Share/Bookmark