Na vsake toliko…
Objavil/a katja 3.3. 2008 pod Nedeljski zadetki
Živela je nekoč majhna in začarana deklica. Nekoč je bila staknila nek urok, na mestnem trgu, čisto po nesreči. Uročili so jo, da je njena duša dvojčica v bistvu ne bo nikoli našla, kaj šele prepoznala. Grd urok. Bil je namenjen nekemu poročenemu svetniku, ki je bil nekje neki ženi skrivoma nesrečno napravil otroka in ga nato trmasto zanikal (testov očetovstva pa takrat še ni bilo).
In majhna deklica je pač živela normalno življenje, nevedoč za urok, ki ga je bila nosila okoli po svetu (dasiravno ni spet toliko sveta videla, da bi bilo omembe vredno). Zaljubljala se je kot druga dekleta, sanjarila kot znajo sanjariti samo ljudje in bradati gozdni palčki. Potovala v paralelnih svetovih, okušala sladko, grenko in slano. Pridna je bila in pametna, zato ji ni bilo sile.
Ko je takole odraščala, je ugotavljala - kot pač znajo najstnice - da je fino biti tudi v dvojini. In je pač srečala nekaj prijetnih fantičev, pa vendar ni bil noben čisto pravi, če me razumete. A se ni kaj prida sekirala, ni ji bilo prehudo. Dokler ni nekega dne, takole po naključju in mimogrede - predvsem pa takrat še nevedoč - srečala svojo dušo dvojčico. Ki je - kako neprimerno - tudi nosila taisti urok, z drugega sveta in od drugih ljudi (ma, ta druga duša ga ni fasala tako nesrečno kot naša majhna deklica, tej drugi duše je bil prav zares namenjen ta urok). In sta se zaklepetali, dve duši.
Pri sosednji mizi pa je ravno takrat sedela dobra vila in ju opazovala (bila sta ravno v nekem lokalu, z bistveno premočno svetlobo). In si je zamrmrala, dobra vila (ki navadno vse ve in vidi), da je morda tole prekruto, da bi se ne vtaknila. Nekaj časa ju je še gledala, potem pa je tiho vstala in pristopila k mizi, kjer sta čebljali duši dvojčici.
“Kaj je danes za en dan?” je vprašala in se skrivnostno namuznila dvema iskrivima pogledoma.
“Hm…petek. Zakaj?” je nagajivo vprašala mlajša duša dvojčica.
“Saj ni pomembno, zakaj. Je pa definitvno to vajin dan”, je odvrnila dobra vila in se jima nasmehnila. Obrnila se je v slogu dobrih vil (na peti leve noge) in jima zaželela lep večer še naprej ter oddrsala proti toaletnim prostorom.
Duši dvojčici sta se nemo spogledali in naredilo je: žboink.
Tako je dobra vila poskrbela, da sta se na tem velikem svetu našli in prepoznali še dve sorodni duši (če slučajno niste opazili, vsak dan se kakšni najdeta).
Lahko noč, otroci.
Komentarji
6 komentarjev na “Na vsake toliko…”
Komentirajte
Sem pričakovala kak krut konec v smislu, da se ne bosta nikoli našla… Ufff. K sreči je drugače. Hvala za tole lepo pravljico.
darja, sej veš, da majo pravljice vedno srečen konec.
…hmmm…ugotavljam od kod ti inspiracija…
…pa sem prišel do zaključka, da, ali si se ga tisti petek pošteno napila (oz. vsrkala še kakšno drugo substanco), ali pa, ozirajoč se na bližnjo pomlad, sveže zaljubila.
…kakor koli že, obilo dvojine želim
hej, webso…tisti petek je pravljični petek in to je ena čist navadna, a lušna pravljica.
drgač pa - hvala in enako:)
Lepo
I like the žboink sound!