NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Še dobro, da…
29.03.2008, 18:04
Zapisano pod: Sobotni zadetki

…se čas kdaj tudi ustavi.
…se zavedamo, da je lahko že jutri vsega konec (zakaj bi se takrat tolkli po buči, zakaj nisem…?!)
…obstajajo čustva in da se jih ne da kontrolirat (kontrolorji naj se globoko zamislijo).
…na tem svetu nismo čisto sami (in da kljub temu znamo biti sami).
…glasba vse pozdravi.
…otroci hitro rastejo.
…je za tem gnilim dežjem posijalo sonce.
…nas je šefe za vikend “kaznoval” s tako izvirnim darilom.
…mi jih je tako malo všeč.
…nam je vse jasno.

  • Share/Bookmark


Because (pa me tožite, ker uporabljam tuj jezik!)
25.03.2008, 02:03
Zapisano pod: Glasba, Nedeljski zadetki

Evo, avtor želi ostati anonimen (in objavljam, ker mi je vedno bolj všeč):

Ne vidiš me, čeprav sem tu
le dihanje napol v snu
piščal in boben, ti in jaz
ne bodi skromen, zdaj je čas…

tako neskončno sramežljivo
tako otroško in igrivo
tako iz srca in prijazno
ne morem reči, da je prazno…

lahko si laževa, tajiva
lahko priznava in živiva
v tem življenju sva obstala
oba bi rada nekaj dala…

in ni prostora in ni časa
okoli nas je temna masa
v temni masi dve podobi
druga k drugi tiho hodi…

tako neskončno sramežljivo
še vedno zmedeno igrivo
ne morem reči da je prazno
ker iz srca je..in prijazno.

———–

Lep torek!

  • Share/Bookmark


Reprodukcija genov ali ob 10:30 se je zgodil Anže
19.03.2008, 23:35
Zapisano pod: personalno in avtorsko

In kaj bi brez domišljije? Kako bi sanjali, si želeli, občutili, imeli smisel?

Brez vseh tistih predogledov v glavi, brez želja…kako bi bilo Jutri?

Kdo bi bil akter naših izpolnitev, kako bi miže poslušali glasbo? Praznina, bi bolela? In pogledi, dotiki, ki ženejo v napačno interpretacijo… jih ne bi čutili, ne bi skeleli?

In tisti svet Jutri, bi vključeval mene, Tebe in najino potomstvo?

Kakorkoli že. Dobrodošel v svetu domišljije, Anže. Poskusila bom biti dobra teta. Vse ostalo se boš naučil in spoznal sam.

  • Share/Bookmark


Pastirče…samo za vas!
10.03.2008, 01:11
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Dragi moški!

Vse najboljše za mučeniški dan in vse kar le-temu pritiče. Če. Sploh še kaj pritiče. Lahko mi recimo kdaj skuhaš kakšno kosilo. Moški.

YouTube slika preogleda

Drugače je pa to direkt z naše vaje, ko smo našli Pesmarico s pesmimi za vse priložnosti in smo si rekli, zakaj pa ne bi tele…In smo jo.

  • Share/Bookmark


V čem je smisel?
9.03.2008, 00:10
Zapisano pod: Sobotni zadetki

Genialno. Animacija, sinhronizacija, scena, kadriranje…vse štima. In vedno znova se navdušujem nad izdelki ekipe (Aardman animations: Nick Park, Julie Lockhart, Richard Goleszki… in vsemi ostalimi). Plosk in še enkrat plosk.

Je pa tudi vprašanje precej na mestu…sploh, če posledično na glas razmišlja ameba. Da o morski zvezdi – ali čebeli, ki se mimogrede zaleti v mikrofon – sploh ne govorim. Direkt za sobotni zadetek. 

YouTube slika preogleda

kdo sem, zakaj sem, od kod prihajam, kaj je bilo prej – kura ali jajce, v čem je point…?

  • Share/Bookmark


Na vsake toliko…
3.03.2008, 00:38
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Živela je nekoč majhna in začarana deklica. Nekoč je bila staknila nek urok, na mestnem trgu, čisto po nesreči. Uročili so jo, da je njena duša dvojčica v bistvu ne bo nikoli našla, kaj šele prepoznala. Grd urok. Bil je namenjen nekemu poročenemu svetniku, ki je bil nekje neki ženi skrivoma nesrečno napravil otroka in ga nato trmasto zanikal (testov očetovstva pa takrat še ni bilo).

In majhna deklica je pač živela normalno življenje, nevedoč za urok, ki ga je bila nosila okoli po svetu (dasiravno ni spet toliko sveta videla, da bi bilo omembe vredno). Zaljubljala se je kot druga dekleta, sanjarila kot znajo sanjariti samo ljudje in bradati gozdni palčki. Potovala v paralelnih svetovih, okušala sladko, grenko in slano. Pridna je bila in pametna, zato ji ni bilo sile.

Ko je takole odraščala, je ugotavljala – kot pač znajo najstnice – da je fino biti tudi v dvojini. In je pač srečala nekaj prijetnih fantičev, pa vendar ni bil noben čisto pravi, če me razumete. A se ni kaj prida sekirala, ni ji bilo prehudo. Dokler ni nekega dne, takole po naključju in mimogrede – predvsem pa takrat še nevedoč – srečala svojo dušo dvojčico. Ki je – kako neprimerno – tudi nosila taisti urok, z drugega sveta in od drugih ljudi (ma, ta druga duša ga ni fasala tako nesrečno kot naša majhna deklica, tej drugi duše je bil prav zares namenjen ta urok). In sta se zaklepetali, dve duši.

Pri sosednji mizi pa je ravno takrat sedela dobra vila in ju opazovala (bila sta ravno v nekem lokalu, z bistveno premočno svetlobo). In si je zamrmrala, dobra vila (ki navadno vse ve in vidi), da je morda tole prekruto, da bi se ne vtaknila. Nekaj časa ju je še gledala, potem pa je tiho vstala in pristopila k mizi, kjer sta čebljali duši dvojčici.

“Kaj je danes za en dan?” je vprašala in se skrivnostno namuznila dvema iskrivima pogledoma.
“Hm…petek. Zakaj?” je nagajivo vprašala mlajša duša dvojčica.
“Saj ni pomembno, zakaj. Je pa definitvno to vajin dan”, je odvrnila dobra vila in se jima nasmehnila. Obrnila se je v slogu dobrih vil (na peti leve noge) in jima zaželela lep večer še naprej ter oddrsala proti toaletnim prostorom.

Duši dvojčici sta se nemo spogledali in naredilo je: žboink.

Tako je dobra vila poskrbela, da sta se na tem velikem svetu našli in prepoznali še dve sorodni duši (če slučajno niste opazili, vsak dan se kakšni najdeta).

Lahko noč, otroci.

  • Share/Bookmark