Oda naravi, soncu, človeku in psu
Objavil/a katja 10.2. 2008 pod Nedeljski zadetki
Seveda sem šla na nedeljsko kosilo. Nisem mogla, da ne bi. Bilo je dobro kosilo, sprehod je bil dooolg in osvežilen, naša Ajda je bila naspidirana kot se za lovskega terierja spodobi, videla sem tri srne, ki so bežale čez cesto (in zato je Ajda dolgo ostala na povodcu), ata naju je z mamo v nepremočljivih škornjih nesel štuparamo čez potok, vsako posebej, seveda, saj ni supermen (ne vem, kdaj in zakaj so sesuli tisto brv)… in sonce je sijalo na Koroško. Zvončki in teloh in vijolice lepo barvajo od ne-zime prezeble travnike in ljudje so se masovno sprehajali (s psi, seveda) in iskali regrat (!). A prostora je tam na pretek (če ne bi bil tak dolgčas in če bi bilo morje blizu, bi si nekje tam omislila hišo na sončni strani).
Tista klopca je najboljša v dneh, kot je bil ta.
Na opazovalnico pa tokrat nisem plezala, me je Ajda vlekla v gozd…pa drugič. Ker sem imela v torbi Ixusa (hvala, Jonas), z nerazumljivo frderbano memory kartico, sem podokumentirala vsaj košček nedeljskega izleta, zakaj pa ne:
Pa še kdaj.
Komentarji
13 komentarjev na “Oda naravi, soncu, človeku in psu”
Komentirajte






Hehe, kjut.
Mater samo je res mir tam… Lepo… Samo, ka pa je bil to zaen povodec? 
hja, home made povodec…posebej za našo Ajdo. Drugih ne mara
tega si je sama izbrala, he.
Hvala bogu tehnologije za tele male škatlice, ki beležijo naše trenutke, kaj ne?
Vidim, da se moram tudi jaz kaj v svoje rodne kraje odpraviti. Na drug konec Slovenije sicer, pa vendar v mir…
iii lušno… ajda je pa tok srčkana..
sam un muci je pa res bajsi.. a je ful požrešen
Kaj naj rečem Katja, jaz pridno pipem na blog, komentarjev trenutno ni, ker je moje psianje bolj časopisno kulumnske narave, saj veš tisto znano:
Sem raje magični aforist kot dnevni kolumnist!
malilanje čapopisom je razen pri Večeru zgubljanje časa!
Uspešno naprej
o clovek …o gozd …uhuhuhuhhu …
ka dela nedelsko kosilo …
lepo!
o, tujec….le kdo si….
sm ti že skor haiku napisala, pa sem si premislila…
zakai…..le zakai tolk imenitno delo stran vrec…
premisliti si je vcasih modro …
sam danes ne….danes je vetrovno …
cakam…
Tujec.
Tako tuj,
neodtujeno tuj.
(hm, je to še haiku? sm bolj konstruktivistične pesmi vedno pisala…)
nevem to je bl tvoie podrocje tako da…
ti pa zaupam da je tako…
namesto pesmi zdaj je molk…
in trava..mi raste z glave…
kositi bo treba. sveže pokošena tako lepo diši—
kje so kosci da jo pokosijo in kje grablje da zapojo… ?
kje mozje da voz nalozjo in kje konji da zahrzajo …?
Mir, tišina, zelenje, kužki, muce, rodna gruda, domači, nedeljsko kosilo - čisti užitek. Se mi zdi, da vsi, ki smo pobegnili stran, v mesto, vse to premalokrat zaužijemo.