Tista močna vez, ki se nikoli ne strga…
Objavil/a katja 9.2. 2008 pod Sobotni zadetki
Draga Mati.
Dolgo me že ni bilo domov in danes me je prav prijelo, da bi sedla v avto in se zapeljala v tisto smer. Pa je spet nekaj (ali nekdo) prišlo vmes in sem ostala tu, v Ljubljani, na soncu. In v mislih me je glodalo, ker nisem šla.
Če prav dobro pomislim, sem se že zdavnaj odselila. In tista moja lepa in velika soba, z oknom v špicu strehe in razgledom na dvorišče, ki smo ga družno tlakovali, pa tisto škarpo, ki smo jo zidali in rože, ki si jih nekega jutra sadila, ko sem se ravno pretegovala na oknu in zažvižgala tja dol, ti pa si se mi nasmehnila…je vedno v mislih. Bo že držalo, da naju nekaj povezuje.
In tisti klici, zgodaj zjutraj, pred leti, ko nama je bilo hudo, ker sva bili tako daleč. In bolezen, skrbi in jok, vse to je ostalo. Pa listki s sporočilci, pa vse tiste resne pisarije obema vama in neskončni pogovori. Vsi ti Trenutki ostanejo.
In zdaj, ko čakamo, da se nam rodi prvi uradni in sveži rodbinski potomec (ki bo stoposto Ona), se veselim s tabo, ki boš postala babica. In bosta lahko na tisto polico tam, kjer ležijo naše fotke, dodala še Njeno, pa Njuno in Njihovo in Vašo. Morda tudi mojo in Njeno.
In ker je ni patetike na tem svetu, ki bi uničila te misli, ker so iskrene in čiste ti pišem. Ker tako pač je, da sva neskončno povezani. Ker si me našla tudi na medmrežju in ker si moja največja fenica, ker že leta in leta slediš mojemu ustvarjanju in ker verjameš vame. In ker me ni sram priznati, da me brez tebe in tvoje podpore ne bi odneslo tako daleč. Ker sem te nekoč že skoraj izgubila, pa si z živalsko trmo in vzrajnostjo v mojih očeh postala še močnejša. Ker je tako lepo videti tvojo srečo, ko se stisneš k Njemu. Ker sta tako lep zgled za dolg zakon, ker mi vedno oprostita, ker me vedno pogrešata in ker sta oba v mojih mislih.
In kakorkoli pogledam, ti si me rodila. Ti si jedla ribo tisti večer in z mano si bila, ko sem se tik pred zdajci obrnila v pravilen položaj in sprožila prihod. V tebi sem rasla in iz tebe sem prišla. Mega občutek, verjetno.
Oba vaju imam rada. In to pišem tebi, mati, ker vem, da si odkrila moj blog. Internetizirana mati me bere. In ata tudi.
Hvala, ker si.
(In ne reci zdaj, da kaj jaz to zdaj o tebi pišem…in če nimam kaj pametnejšega za počet.)
Komentarji
10 komentarjev na “Tista močna vez, ki se nikoli ne strga…”
Komentirajte
eden tojih najboljših postov, ever!! ni čudno, da je mama ponosna..
Lep tekst, lepo zlite misli in čustva v besede… Pa pejt jutr mal na Koroško, jest grem jutr tut k svoji mami po ne vem kolkem času že, pa pejt še ti!
pa bom res šla
na nedeljsko kosilo, evo.
No, super! Samo, da boš nazaj do ponedeljka…
bejž spat, janša&co….da boš loh v pondelk normalno delal
itak da sm nazaj, če vesti vodim, pa poseben komentator je, valda naum zamudla…
res lepo od tebe moja draga čira. sem ponosna nate.pa še lep sprehod je bil.polepšala si nama današnji dan,vso srečo ti želim.
katera je zdej noseča?
in koliko je tistih “neuradnih” pol?
gut zapis
ps: čira? verizja od hčera?
hej, noseča je bratova žena, “neuradno” ma pa ata že dva vnuka (po polsestri, njegova prva hči…dolga zgodba)…
čira je hči, ja. ah, ta naša mati…
kat, svaka čast res lep zapis