NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Naj se širi in raste…dobra muzika
29.02.2008, 13:24
Zapisano pod: Aktualno, Petkovi zadetki

Ker gre za odlično idejo. Ker so odlični glasbeniki. Ker je Celinka res en spoštovanja vreden organizem. Ker so dobre informacije zato, da se jih širi. Ker bo nocoj v Stari elektrarni en super koncert in ker sem jih vse že slišala nastopati v živo in ker jih iskreno podpiram.

Nocoj – Mljask!:

YouTube slika preogleda  

In ker se bom oborožila z protinahodovskim orožjem, da si jih nocoj ogledam v živo. A ogibajte se me, da ne fašete moje pomladanske viroze (nekaj bacilov je rezerviranih samo za izbrance).

  • Share/Bookmark


In mittel von Camnilandia
24.02.2008, 14:06
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Somewhere in the forrests of Camnilandia a group of four young people was on a Blairwitch project mission. All they knew was that they have to find 157 marcations. The secret of their death remains unsolved. This video is all they have left behind:

YouTube slika preogleda

(JAO! production)

  • Share/Bookmark


Dobrodošla, Ninja!
17.02.2008, 23:16
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Trunklji smo dobili novega člana. Ki je pravzaprav Ona. Lepa, sivo tigrasta in cartljiva.

Nič kriva in prestrašena me je pogledala, ko jo je Srdjan prinesel v naročju k meni:

“Lej, nova Trunkeljka…”.

In potem je nekaj časa ležala, vsa zbegana in napol nezavestna (bogsigavedi, zakaj…), na odlični poziciji mojega telesa. Pustila sem jo, da se prosto giblje po prostoru (moja soba ga ima precej) in tako je pač nekoč skočila dol, na tla. Svobodno naj se giblje naokoli, sem pomislila in nadaljevala z delom.

Ne, ni se posrala. Pač izginila je v najbolj skrit kotiček v prostoru, stran od mene, neznanke. Najbrž je tuhtala, kje hudiča je in kdo neki so ti čudni ljudje.

Za omaro.

Ne bom pozabila, kako me je čudno pogledala, ko sem odmaknila omaro in so se njene zelene reptilske oči zazrle vame. Prisegla bi, da je bilo, kot bi mi rekla:

Fuck off!.

Pustila sem jo torej tam, z malce več manevra, če ji to pač ustreza. Ne vem, kako dolgo.

Potem je bil čas. Da me spozna. Zlezla sem za omaro in se ji pridružila. Nič kaj zgovorna nisem bila na začetku, potem pa sem rahlo pokašljala in rekla:

“Več, maca, tko pač je. Ti si zdej tu, mene boš še velikokrat videla, čohljala te bom, ti dala hrano in se pogovarjala s tabo. Morda boš kdaj prijazno grela moje noge…morda pa bova poleti obe skupaj mežikali v sonce iz udobnega foteljarja na mojem balkonu.Tko, da….ti kr u izi. Ampak tlelele vn greš pa zdaj z mano. Ok?”

Potem sem ji pokazala rumeni povšterček:

“Lej, vesela bom, če ga boš blagovolila uporabiti. Morda bi ti utegnil celo tako zelo ugajati, da se lahko nanj kar naseliš. Lokacijo tebe in blazine pa še dorečeva, prov?”

Pogledala me s takim ciničnim pogledom, da bi se najraje pogreznila v tla od sramu.

In čez nekaj ur je dnevna soba malce zamrdela (NinjaGanjaNinja je prvič markirala teren, skorajda je zadela cvetlični lonec in jedla je piščanca…vonj je bil prav ekstremen). Zdaj je tudi uradno Trunkeljka.

Eden od Trunkljev je pripomnil:

“Kk ji je fajn…Ko bi mene kdo tkle čohal cel cajt…”.

In kako presneto prav ima! Upam le, da bo naša Ninja čez nekaj mesecev še vedno kosmata cimra (tole čohanje je namreč sila terapevtsko in nas je veliko…). 

YouTube slika preogleda 

  • Share/Bookmark


Oda naravi, soncu, človeku in psu
10.02.2008, 21:47
Zapisano pod: Nedeljski zadetki

Seveda sem šla na nedeljsko kosilo. Nisem mogla, da ne bi. Bilo je dobro kosilo, sprehod je bil dooolg in osvežilen, naša Ajda je bila naspidirana kot se za lovskega terierja spodobi, videla sem tri srne, ki so bežale čez cesto (in zato je Ajda dolgo ostala na povodcu), ata naju je z mamo v nepremočljivih škornjih nesel štuparamo čez potok, vsako posebej, seveda, saj ni supermen (ne vem, kdaj in zakaj so sesuli tisto brv)… in sonce je sijalo na Koroško. Zvončki in teloh in vijolice lepo barvajo od ne-zime prezeble travnike in ljudje so se masovno sprehajali (s psi, seveda) in iskali regrat (!). A prostora je tam na pretek (če ne bi bil tak dolgčas in če bi bilo morje blizu, bi si nekje tam omislila hišo na sončni strani).

Tista klopca je najboljša v dneh, kot je bil ta.

Na opazovalnico pa tokrat nisem plezala, me je Ajda vlekla v gozd…pa drugič. Ker sem imela v torbi Ixusa (hvala, Jonas), z nerazumljivo frderbano memory kartico, sem podokumentirala vsaj košček nedeljskega izleta, zakaj pa ne:

YouTube slika preogleda 

Pa še kdaj.

  • Share/Bookmark


Tista močna vez, ki se nikoli ne strga…
9.02.2008, 21:00
Zapisano pod: Sobotni zadetki

Draga Mati.  

Dolgo me že ni bilo domov in danes me je prav prijelo, da bi sedla v avto in se zapeljala v tisto smer. Pa je spet nekaj (ali nekdo) prišlo vmes in sem ostala tu, v Ljubljani, na soncu. In v mislih me je glodalo, ker nisem šla.

Če prav dobro pomislim, sem se že zdavnaj odselila. In tista moja lepa in velika soba, z oknom v špicu strehe in razgledom na dvorišče, ki smo ga družno tlakovali, pa tisto škarpo, ki smo jo zidali in rože, ki si jih nekega jutra sadila, ko sem se ravno pretegovala na oknu in zažvižgala tja dol, ti pa si se mi nasmehnila…je vedno v mislih. Bo že držalo, da naju nekaj povezuje.

In tisti klici, zgodaj zjutraj, pred leti, ko nama je bilo hudo, ker sva bili tako daleč. In bolezen, skrbi in jok, vse to je ostalo. Pa listki s sporočilci, pa vse tiste resne pisarije obema vama in neskončni pogovori. Vsi ti Trenutki ostanejo.

In zdaj, ko čakamo, da se nam rodi prvi uradni in sveži rodbinski potomec (ki bo stoposto Ona), se veselim s tabo, ki boš postala babica. In bosta lahko na tisto polico tam, kjer ležijo naše fotke, dodala še Njeno, pa Njuno in Njihovo in Vašo. Morda tudi mojo in Njeno.

In ker je ni patetike na tem svetu, ki bi uničila te misli, ker so iskrene in čiste ti pišem. Ker tako pač je, da sva neskončno povezani. Ker si me našla tudi na medmrežju in ker si moja največja fenica, ker že leta in leta slediš mojemu ustvarjanju in ker verjameš vame. In ker me ni sram priznati, da me brez tebe in tvoje podpore ne bi odneslo tako daleč. Ker sem te nekoč že skoraj izgubila, pa si z živalsko trmo in vzrajnostjo v mojih očeh postala še močnejša. Ker je tako lepo videti tvojo srečo, ko se stisneš k Njemu. Ker sta tako lep zgled za dolg zakon, ker mi vedno oprostita, ker me vedno pogrešata in ker sta oba v mojih mislih.

In kakorkoli pogledam, ti si me rodila. Ti si jedla ribo tisti večer in z mano si bila, ko sem se tik pred zdajci obrnila v pravilen položaj in sprožila prihod. V tebi sem rasla in iz tebe sem prišla. Mega občutek, verjetno.

Oba vaju imam rada. In to pišem tebi, mati, ker vem, da si odkrila moj blog. Internetizirana mati me bere. In ata tudi.

Hvala, ker si.

(In ne reci zdaj, da kaj jaz to zdaj o tebi pišem…in če nimam kaj pametnejšega za počet.)

  • Share/Bookmark


Nesmiselnost smisla v nesmislu smiselnosti
6.02.2008, 01:14
Zapisano pod: šmorn

Nič ne rečem, verjetno obstaja racionalno pojasnilo za prazne baterije. Najbrž obstajajo neki ciklusi, obdobja. Morda je zaradi tistih fotk, filmčkov, ki poplesavajo naokoli. Kdove, morda zganja nebodigatreba vudu ali pa me obseda pomladanska utrujenost. Pomladi, ki je kar noče biti. Mene pa v biti zebe.

Ne pomaga niti dejstvo, da sem napisala besedilo za pesem slovenske popevke, ki morda ne bo nikoli uglasbena. Pa mi je prav všeč, vedno bolj.

Ne morem niti spati, niti delati, niti jesti ali piti, lahko bedim pozno v noč in ritem se mi je čisto obrnil. Dohtarji mi ne bi mogli pomagat, ker še sama ne vem, kaj se dogaja – če se sploh kaj dogaja – in če se ne dogaja, kako to, da se nekaj dogaja.

Ljudje smo vesoljski in vesolje je tako mistično. Temno in svetlikajoče, neznano in tako fakina neskončno. Ko sem zadnjič videla zvezde, se mi je vrat zaskakoval in oči bolele od buljenja v svod, pa nisem mogla nehati. Tako dotakljivo je bilo nebo in tako res je bilo, da so zvezde tam daleč mrtve. Ful jih je bilo že mrtvih in ful se jih je na novo rojevalo. Če bi le mogla, bi tako počasi (z dihanjem vred) pozumirala zvednato noč in si pobliže ogledala situacijo. Morda bi končno poštekala relativnost in teorijo za njo. Pa ne gre tako lahkotno.

In opažam, kako besede nekaj časa najedajo v glavi, se premetavajo in kuhajo, cmarijo se in stokajo, ker ne morejo ven. Potem pa – ko je ravno prava merica poguma in jeze – tako lepo počasi (skozi debele rešetke vsakdana in neozirajoč se na moj ciklus) in sunkovito butnejo na plano. Se ubesedijo. Ah, kako dober občutek je to.

  • Share/Bookmark