I’m just a cosmic girl…in another Galaxy
Objavil/a katja 17.1. 2008 pod personalno in avtorsko
Spet sem sanjala čudne sanje. Kadar me daje vročina, se tisti celični mehanizmi in dražljaji tako čudno stkejo in potem postanejo sanje bizarno sanjave in moraste. Na ladji sem bila in nekaj sem snemala. Ladja je bila taka kot tista, s katero sem se pred leti peljala na majhen mediteranski otok, lesena in domača, po rakiji dišeča in zibajoča se. In sanjala sem ljudi, ki jih zadnje čase ne videvam pogosto, a mislim nanje. Še v sanjah so me okrcali, eden od njih pa me je - kot mu je to v navadi - naokoli spremljal kot varnostnik, češ, da je tu zato, da pazi name. 3475 žab tokrat nisem sanjala, je bilo pa morje čudovito in leseni pod, po katerem sem bosopeta stopala, ko sem raziskovala barčico, je dišal po soli.
(In sem se zbudila, telefon je zazvonil. Ja, nekateri ne mislijo na druge. Nekaterim je vseeno, če sem bolna. Nekateri pač morajo zapolniti delovni proces. Nekaterih svet je pač sestavljen iz me&myself&I, pa brez zamere. In potem me še rahlo napizdijo, češ, prmejduš, pa kako se mi ne javiš na telefon? Kako si lahko še zmeraj bolna?
A dobro, ni panike. Sama sem svoj gospodar, ko bo dovolj tega, bom itak zagospodarila kje drugje.)
Nazaj k sanjam. Ne vem, zakaj, ampak nisem skočila v morje. Tako vabljivo je bilo, dna se ni videlo, nekaj ljudi je viselo na palubi, pa tudi niso skočili. Snemala sem jih, njihova stopala, oči in dlani, kremo so si vtirali v telo, svetili so se in smeh sem slišala. Jaz pa sem krožila po barčici po tistih lesenih ozkih hodničkih. In za vsakim vogalom je predme stopil Tisti, ki me pazi.
In še v sanjah, še vedno na tisti ladji…sem se spomnila davnega leta 1986. Tam v Podgorju imamo nekaj metrov stran od hiše potok (recimo ji reka), Jenina se ji reče. Takrat smo v poletni vročini hodili tja, da smo se ohladili. Ni globoka, tudi takrat ni bila. Nabrežje je prodnato, pa tudi mivke je bilo ponekod naneslo, vse naokoli pa raste grmičevje, leske in vrbe. Cel žur nam je bil, ko nas je fotr peljal do Jenine, da se ohladimo v vročem poletnem popoldnevu. Tisto so res spomini, danes se mi zdi vse tako majhno. Takrat se mi je zdela reka velika, globoka in deroča, ledena in nevarna, a hudo adrenalinska. Majhna sem bila in tam na ovinku, kjer se Jenini pridruži majhen potoček, ki dere prav mimo naše hiše višje zgoraj, je bil globok tolmunček, v katerem smo se često kopali.
In skozi misli mi večkrat švigne kratek spomin na ta tolmun.
Saj veste, ko ne veš točno, kaj se je dogajalo, zakaj se je nekaj dogajalo, kdo in kaj je bilo tam…spomin zabeleži samo trenutek in ga vizualizira globoko v memorijo.
Vidim se, kako se potopim pod vodo - nikoli nisem marala gledati pod vodo - odprem oči in vidim, kako počasi tonem. Ne vidim nikogar nad seboj, gladina se oddaljuje, z rokami se (kakšen klasičen filmski prizor) stegujem navzgor, a nihče me ne zgrabi. Voda je motna, občutek imam, kot da sem vdihnila vodo, zaspana postajam, telo se sprosti in naenkrat me preplavi neskončno lep in čaroben trenutek, kot sem ga v življenju kasneje doživela le še enkrat. V spominu se mi je zasidrala veja vrbe, ki sem jo videla skozi kalno vodo in je visela tik nad gladino, pa je nisem dosegla. Vem, da sem v tisti kalni vodi iskala očetovo roko, nekaj, kar bi me pograbilo in dvignilo iz te more. Kje je ata, kje so vsi? Zakaj sem sama tu spodaj, zakaj nič ne vidim, zakaj me zebe in zakaj diham vodo?
In potem…kot v klasičnih otroških spominih…se vidim, kako me v hipu zagrabi očetova roka in sunkovito pristanem na obrežju Jenine. Spomnim se, da je okoli mene namedeno skakala naša pikasta psička in me lizala, nikoli ne bom pozabila občutka histerije v zraku, 6 parov prestrašenih oči, ki so zrle vame in dolgega kašlja…ki je iz mojih pljuč bruhnil tisto podvodno sapo.
Bila sem radoveden in zmeden otrok. Hitro sem izginila iz vidnega polja. In fotr je tja k Jenini peljal tri majhne in zblojene otroke s psom. Saj vse skupaj ni moglo trajati več kot nekaj minut, da sem - ko sem se za hip ustavila ob vodi, ostali pa so šli naprej - štrbunknila v vodo. Ne vem, tega dogodka se - to mi je sploh čudno - spominjam samo jaz. Brata in oče pravijo, da se to ni zgodilo.
Morda moram na psihoanalizo. Vsčasih me res prime, pa se bojim, da bi tam na plano privreli še drugi neprijetni spomini. Morda pa sem tudi tole zgolj sanjala. Jaz namreč sanjam bizarno žive sanje..
Komentarji
13 komentarjev na “I’m just a cosmic girl…in another Galaxy”
Komentirajte
Včasih se splača bit vročičen in pod kovtrom odsanjat tudi tiste sanje, ki se bodo zgodile šele tvojim naslednjim reinkarnacijam. To ti pomaga, da svoje teptanje po tejle zemljici lažje prebaviš in nimaš driske zaradi drugih. Pa na čaj in na med ne pozabi…
Jap, včasih se res splača. In včasih bi te sanje predsanjala in potem bi se še predreinkarnirala…na toplem gugalniku, ko stara mama v deko ovita, pred kaminom, s toplim čajem z medom v naročju (med je v čaju, ne v naročju).
stara, ampak teb pa res dogaja ;). Freud ali Jung bi bila navdušena nad tabo. Bila bi izvrsten eksperiment. Sicer pa, ko jebe psihoanalizo. Zakaj bi slabe spomine obujala. Čovek je narejen tako, da tiste najslabše spomine zakoplje globoko v sebe. In, če dolgo ne dreza po njih se ti izgubijo. Zakaj bi torej plačevala psihologu ali psihiatru, da bi odkopala slabe spomine, če bi jih kmalu spet pokopala. Life is beautiful!
Bomo poizkusili zvečer, ko bo upam, da danes končno, malo več časa, ker par vzporednic je vidnih za analizo
oooo, Človek..a boš res? A se bom lohk na kavč ulegla, kot pr ta pravih…?
Mr.Webso: Ja, life is beautiiiiiiful!
Katja katerih tapravih? Pri naših tapravih stojiš v škafu z ledeno mrzlo vodo
u, mater…js sm ful zmrzljivo bitje….ampak, če bo to kej pomagal, se bom žrtvovala…;)
spemamo, a?
fovš sem ti! jaz se nobenih sanj ne spomnim, ti imaš pa tako žive, da so kot tazaresno življenje. premagaj vročino, ko bo čas za to.
in jaz sem danes spet sanjala na polno…prov slišala sem se, ko sem govorila…pa dej, bejž vn iz mojih sanj…
pa prit v moje življenje, heheh 
sanje so dbest
in pol jaz o blogih kot o ego tripu…sanje to je to…v njih si lahko največji ego trip pa ti tega ne bo noben očital :p
se veselim tvojega posta na to temo (ego tripersko)
zdej pa ne morm….sm si lih najlepši film po mojem izboru ogledala in je padla težka debata…;) Strings, niti…
ampak vre.
pri stringsih sem pozabila, da gledam lutke. pol je že res dober.
Fantastičen film je. Še zdej mam odprta usta…čudovita estetika, res. na začetku sem si rekla…joj, ne vem, če bom lohk gledala lutke ves film, me bodo prepričale?…
Odlično. Tudi asociacije….