Fly me to the moon…
Objavil/a katja 4.1. 2008 pod Petkovi zadetki, personalno in avtorsko, Aktualno
3475 majhnih zelenih žab se je registriralo za poseben čarterski polet z Velikim Zvonom do Atlantika. Tam naj bi bilo morje precej bolj čisto in sosedje prijazni in tolerantni. Tja so se odpravile naše žabe. Vsaj 3470 jih je bilo mlajših od dveh mesecev in svet jih je čakal z odprtimi rokami. Pet jih je izlet dobilo za zmago na posebnem natečaju Radia Stare Žabe, na katerem so uganile pravilen odgovor na vprašanje koliko žab živi v Koseškem bajerju (žal ne vem pravilnega odgovora).
Zvezdovje je močno svetilo tisto noč, ko so krenili na potovanje. Veliki Zvon je bil obkoljen z raznobarvnimi žabami, od vsepovsod so prišle. Ura za odhod je bila precej zgodna in večina jih je oči le s težavo odpirala. Tisoče žab na kupu, vsaka godrnjaje napihuje svojo golšo.
“Ti, veš da ne vem, če ne bi tam kar ostala. Kaj vem, saj ta naš ribnik je majhen, zaostal, konzervativen…ziher mi bo tam kakšen všeč. Hm…ti ne bi ostala?”
Dve žabi v množici žabjih krakov sta se zamišljeno ozrli v Veliki Zvon, to velikansko posodo, ki so jo na Inštitutu za vesoljske polete usposobili za daljše izlete v svet. Mašina je močna, propelerji naj bi zdržali, prva ekipa potnikov raziskovalcev pa se s poskusne vožnje še ni vrnila, torej bi lahko bilo vse uredu.
………
In propeler Velikega Zvona je zabrnel, žabe so se še bolj nagnetle okoli in njihove golše so se videle še iz zraka. Posoda, predelana v plovilo za 3475 žab se je že počasi privzdigovala in ropotala. Napetost je naraščala sorazmerno s hitrostjo vrtenja propelerja. 6945 žabjih oči (5 je bilo disfunkcionalnih, torej so bile neuporabne in potemtakem žabe s temi očmi niso videle skoraj ali čisto nič) je bolščalo v Veliki Zvon, v pričakovanju, da se odprejo Velika vrata.
Nekaj je zaropotalo in zazvončkljalo in plovilo je poskočilo. Iz luknje, kjer naj bi bila vrata (z mehanizacijo letalskih vrat za vkrcavanje) in kjer naj bi izskočilo nekaj priročnega za vkrcavanje… je puhnil smrdeč in gosto zelen dim. Množica napihnjenih žab se je spogledala in med sluzastimi teleščki je zavelo godrnjanje.
“Spet so nas nategnili!”
in
“Saj sem vedel, da je bil nateg!”
pa
“Kako nategnjeno se počutim!” in “Ma, daj, nategni me še ti!”
do“Jst grem dam!…”
Pred množico je skočila s pogledom reptila in v črni frak napravljena drobna zelena sluzasta žaba. Najprej je globoko zaregljala in rahlo pokašljala, nato pa odločno in ostro spregovorila:
“Poglejte, gotovo gre za napako, ki jo bomo kmalu odpravili. Naša Družba temelji na zaupanju in zato boste ob odhodu domov pri naših predstavnikih dobili bon za izlet na Bled, zraven sta vključeni malica in kosilo…Pa prosimo za razumevanje. Predlagam, da se skupaj odpravimo nazaj proti bajerju, mi pa vas bomo takoj, ko bo Veliki Zvon pripravljen za odhod, poklicali. Hvala lepa in brez zamere, no…Khm, khm..Pa na svidenje in še enkrat se vam opravičujem za nastalo zmedo in težave…lepe praznike, srečno novo leto, blagoslovljene velikonočne praznike…”.
Razočaranih 3470 in še nekaj žab iz Koseškega bajerja se je žalostno namrdnilo in odpravile so se proti domu. Kakšnih tisoč jih je krenilo proti centru, da izkoristijo dan na Špici, okoli 1500 jih je na zabluzilo v podhodu od Železniške, ostale pa so se razkropile še na Celovški (v Tivoliju je bil bojda nek party).
(Ob istem času, z istim razlogom objavljeno tudi v paralelnem svetu).
Komentarji
13 komentarjev na “Fly me to the moon…”
Komentirajte
Kruli mi v želodcu, malce se mi že megli od monitorja, pa še vreme je depresivno. Čas da se odpravim na dopust, sicer sedenje se dnevno zamenaj z gibanjem,
moj blog doživlja bliskovit vspon / upam da bo tako letos tudi z plačanimi objavami /
Znanstvena fantastika.
katja - ojunači se in izdaj knjigo.
Moj samostojni prvenec je v lektoraži. Zagotovili so mi da so plunili v roke. Smo se vse pogovorili, plačal pa bom sam.
Namest se gret v toplice bom plačal tiskarju.
Knjige ne mislim šenkavat / razen Turku, Kučanu, in županu moje občine /
ostali bodo plačali.
Če prodam 100 izvodov po 15 Evrov bom že v plusu!
včasih imam občutek, da si kar malo obseden s svojim blogom, svojo promocijo…verjamem, da ti uspeva, čestitam, vedno pišeš o sebi, denar, prodaja, promocija, denar….kot da si malo obseden s svojo kariero. brez zamere, odkrito.
sej kul, pa že.
ne, s knjigo se mi ne mudi. niti ficka ne bi dala za to. če bo tako prekleto dobra, jo bodo morali odkupit. in ne, ni mi treba. naj zori. so pa ljudje na tem svetu, ki že imajo nekaj mojih knjig, knjižic. ročno izdelanih, posebej zanje. vsak svojo, z enim samim uvodom, jedrom in zaključkom. in - so ljudje, ki bodo še dobili svojo. eno samo, samo Zanj ali Zanjo.
Bravo, bravo, clap, clap, lordwales.
Takrat , ko si bila spoštovana Katja še v plenicah, sem napisal prvo plačano reportažo z eyfa / European youth forest action / Z nami je bila en čas tudi novinarka / Večer , zdaj radio Maribor / tamara Čučnik v Primorskih novicah , september 1985! napisal sem jo verjeli ali ne z kemikom.
Samopromocija?
Talent, geni in tako naprej.
Sem kar se pisanja tiče intelektualno in strokovno najvišje kar je možno, in razen prvih let nisem vestičkar. Koemtrator, polemik, politični satirik, lierat in priložnostnmi novinar.
Lahko prebreš moj življenjepis. Opazila boš da poleg sebe promoviram še druge.
In predvsem - politično neodvisen, ne prisegam na nobeno politično opcijo.
Kako nategnjeno se počutim. Nategni me še ti.
Ob temu sem skoraj padel iz stola
lordwales: ja, čestitam.
blaz: ne verjamem.
Kaj si že hotel povedati?
Hvala -sem vaš redni gledalec vestne tv!
A ni žaba že neke vrste reptil? Kako lahko potem še pogleda z reptilskim pogledom? Pa, Katja, srce, moram priznati, da moja avtističnost tega posta ne zašteka. Sprašujem se, koliko nas je takih. (Malo prej, ampak iz istega razloga, isto komentirano še pri paralelni Katyi.)
robert,
tega posta ni za zaštekat, sej veš. konfuzen je kot jaz sama. kot takega ga tudi ponujam v branje.
itak ugotavljam, da ljudje mojega bloga ne komentirajo, ker - tako pravijo- “sej nimaš kaj za dodat”.
to je dobro, ma kaj, to je odlično. čeprav paše, da se kak komentar zgodi, da ma (čisto psihološko gledam) bloger občutek, da ni sam.
a je tako?
lp
k.
Nimam občutka da si konfuzma. Si mlada dama z lepo prihodnostjo. Ostani taka kot si!
hvala
Kar tu ni zapisano, a lahko povem iz prve roke, je to, da Katja sosedom ob sobotah peče jabolčni zavitek. Ima veliko pečico in ga nikoli ne zmanjka. Ave Katija!
ja, robert, kak izdajalec si ti!
pa tak sosed, zdej ga bo pa zmanjkal, pa ga ti sosed - redni konzumer naslednjič nauš dobu…šlika-šlaka…