Če bi se zbudila v drugem telesu, kako bi mi bilo…
Objavil/a katja 29.12.2007 pod personalno in avtorsko
Zbudila sem se sredi rjavo peščene puščave. Jasno, sonce mi je nabijalo v glavo, ko sem odpirala zlepljene oči. V ozadju slišim nekoga govoriti :”Dajmo, dajmo…bo vsa voda izhlapela bogovom, preden jo boš do kolibe prinesla”…Samo malo, kje sem, kaj počnem tu? Nekdo me dviguje, hrapava dlan mi s hitro potezo odstre zlepljene lase s čela. Lep obraz…moja sestra je. “Greva, fotr bo bemtil, kje hodiva…še grmičevje morava naložiti na poti…” Hodiva v ritmu, molčiva. Dotakne se me tu in tam, korak pospešujeva in vse mi je jasno…Veter je močan, a sonce še močnejše. In suha usta imam, a se zdi, kot da tako mora biti. Pozno je že in nad puščavo se dviga mrak, zvezd je nebroj in kako lepo je. Kot da je vse že zdavnaj vnaprej določeno, v vasi pojejo in plešejo in midve se smejiva. Srečna sem, ko dvignem velikanski čeber, ki sem ga vso pot nosila na glavi, in ga položim na tla. Voda ni izhlapela, veje so trdno privezane ob telesu. Pogledam svoja stopala, črna so. A tako srečna sem, ko me prime za roke in odvleče tja k ognju, da zaplešem z ostalimi…. Odprem oči. Lučke mi svetlikajo, nekdo mi je drevesce postavil prav pred oči. Zakaj neki… Poskušam se obrniti, nekaj je čudno. Rok in nog ne čutim, grlo imam suho. Šit, na vozičku sem. Kaj se je zgodilo? Pogledam dol, rdeča odeja mi pokriva noge. Hudo mi je, a čutim, da je nekdo tukaj. Iz kuhinje se pridrsa, v modrih copatih je, to je vse kar opazim. In njegove oči, tako lepo se svetlikajo. “A bova en čaj, dej te prestavim na kavč, bova teve gledala.” Dvigne me v objem, kako drobno in nemočno je moje telo, pomislim. In ko me stisne, mi je toplo. Vse je okej, nekdo me ima rad. Čeprav telesa ne čutim….. Ušesa me bolijo, vse naokoli je hrup. Kri čutim in vse bobni. Tečem z množico, ne vem kam bežimo… ”Laufaj, mala….reši se..”… slišim nekoga za menoj. Hitro poskeniram spomin. Kje sem, kaj delam tu… Velikanska ulica, veliko mesto, nekaj metrov stran eksplozija. Med prerivanjem me nekdo porine, padem med gnečo ljudi. Ležim in gledam nebo. Svetlikanje v polmraku, v zraku je vonj po zažganem. Zdi se mi, da me boli telo. Ne morem se premakniti. Takšen je torej konec… zaprem oči. Želim si, da bi bila tam, nekje drugje. V nekem drugem svetu, v svetu, kjer ni kaosa… …Nekdo trka. ”Halo, a ti pa kr spiš, al kako? ” ….Fak, kako sem se zabubila…Pogledam naokoli, ura je pol dveh. ”A maš kako rizlo?”…Hm, čaki malo….Velikanska postelja, žejna sem. Šit, zmenjena sem. Telefon je zvonil, pa sem ga pridno utišala. Cunje, ki sem jih obesila sinoči so že skoraj suhe. Nasmejan obraz še kar išče odgovor. “Dam gor za kavo, pa pridi počasi dol”. Aaaa, kako mi nič ne manjka.
Komentarji
5 odgovorov na “Če bi se zbudila v drugem telesu, kako bi mi bilo…”
Komentirajte
Potem bi bila - ?
Bila bi.
Pr besedah cunje… so že skoraj suhe, mi je ušlo na smeh.
Jaz v dveh telesih:
http://youtube.com/watch?v=fjhV9aHEcJ4
(Če slučajno še nisi mejla pogledala :))
Ljudje se niti ne zavedamo, kako nam je dejansko fajn, a ne? Dobro se je vcasih postaviti v kako drugo situacijo. V mislih, v sanjah npr…