NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Če bi se zbudila v drugem telesu, kako bi mi bilo…
29.12.2007, 16:36
Zapisano pod: personalno in avtorsko

             Zbudila sem se sredi rjavo peščene puščave. Jasno, sonce mi je nabijalo v glavo, ko sem odpirala zlepljene oči. V ozadju slišim nekoga govoriti :”Dajmo, dajmo…bo vsa voda izhlapela bogovom, preden jo boš do kolibe prinesla”…Samo malo, kje sem, kaj počnem tu?   Nekdo me dviguje, hrapava dlan mi s hitro potezo odstre zlepljene lase s čela. Lep obraz…moja sestra je.   “Greva, fotr bo bemtil, kje hodiva…še grmičevje morava naložiti na poti…” Hodiva v ritmu, molčiva. Dotakne se me tu in tam, korak pospešujeva in vse mi je jasno…Veter je močan, a sonce še močnejše. In suha usta imam, a se zdi, kot da tako mora biti.    Pozno je že in nad puščavo se dviga mrak, zvezd je nebroj in kako lepo je.  Kot da je vse že zdavnaj vnaprej določeno, v vasi pojejo in plešejo in midve se smejiva. Srečna sem, ko dvignem velikanski čeber, ki sem ga vso pot nosila na glavi, in ga položim na tla. Voda ni izhlapela, veje so trdno privezane ob telesu. Pogledam svoja stopala, črna so. A tako srečna sem,  ko me prime za roke in odvleče tja k ognju, da zaplešem z ostalimi….                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                   Odprem oči.  Lučke mi svetlikajo, nekdo mi je drevesce postavil prav pred oči.  Zakaj neki…  Poskušam se obrniti, nekaj je čudno.  Rok in nog ne čutim, grlo imam suho. Šit, na vozičku sem. Kaj se je zgodilo?  Pogledam dol, rdeča odeja mi pokriva noge. Hudo mi je, a čutim, da je nekdo tukaj. Iz kuhinje se pridrsa, v modrih copatih je, to je vse kar opazim. In njegove oči, tako lepo se svetlikajo.   “A bova en čaj, dej te prestavim na kavč, bova teve gledala.”  Dvigne me v objem, kako drobno in nemočno je moje telo, pomislim. In ko me stisne, mi je toplo.    Vse je okej, nekdo me ima rad.  Čeprav telesa ne čutim…..                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                       Ušesa me bolijo,  vse naokoli je hrup. Kri čutim in vse bobni. Tečem z množico, ne vem kam bežimo…    ”Laufaj, mala….reši se..”… slišim nekoga za menoj.  Hitro poskeniram spomin.  Kje sem, kaj delam tu…   Velikanska ulica, veliko mesto,  nekaj metrov stran eksplozija.  Med prerivanjem me nekdo porine, padem med gnečo ljudi. Ležim in gledam nebo.  Svetlikanje v polmraku,  v zraku je vonj po zažganem.  Zdi se mi, da me boli telo. Ne morem se premakniti. Takšen je torej konec… zaprem oči.  Želim si, da bi bila tam, nekje drugje. V  nekem drugem svetu, v svetu, kjer ni kaosa…                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                          …Nekdo trka.  ”Halo, a ti pa kr spiš, al kako? ” ….Fak, kako sem se zabubila…Pogledam naokoli,  ura je pol dveh.  ”A maš kako rizlo?”…Hm, čaki malo….Velikanska postelja, žejna sem.   Šit, zmenjena sem. Telefon je zvonil, pa sem ga pridno utišala.  Cunje, ki sem jih obesila sinoči so že skoraj suhe.  Nasmejan obraz še kar išče odgovor. “Dam gor za kavo, pa pridi počasi dol”.            Aaaa, kako mi nič ne manjka. 

  • Share/Bookmark


Fsi so venci vejli….
28.12.2007, 01:47
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, personalno in avtorsko

Na božični večer je bil na obisku pri cimru indijski tandem. Imen si nikakor ne morem zapomniti, zagotovo pa so bila eksotična.   Eden od njiju je bil pri Trunkljih često na obisku že za časa Prulske lokacije, drugega sem srečala prvič. Klasika, v zgornji garsonjeri zleknjeni okoli velikanskega screena, prikazovalca vizualij v naši hiši (mimogrede, lastnik je uletel iz Švice in ugotovil, da se je v garaži polica z njegovo šaro sesula na Njun avto…upam, da ne bo praznikov preživljal z nami…)                A, nazaj k Indijcema.     Novinec me je dolgo opazoval, saj sem jaz tudi njega (a to ponavadi počnem).  Ko je spregovoril, sem opazila, da ima na glavi v bistvu štrikano sivo kapo s cofom, prej se mi je zdelo, da so to lasje oviti okoli glave, kot pri babah, se mi zdi: “Aj vil rid jor hend, ken aj?”    Okej, sem rekla, to bi lahko bilo sila zanimivo. In seveda si je moj ego zaželel nekaj podobnega.  Dajmo preverit, kaj bo videl.  Konec koncev me zanima kaj bi se lahko zgodilo in kaj nekdo misli, da bi se lahko zgodilo, če bi jaz verjela, da on misli, da se bo to dejansko zgodilo.        ”Bat ju mast sej naw if ju don vana mi tu tel ju your life”…    Spreletel me je srh, nihče mi noče vedeževat, kje si mene najdu? Ker si tega že dolgo potihem želim, opazovati nekoga, ki mi bere dlan.   Kako dobro me lahko nekdo prebere?   In je začel.   Ajde, po tridesetem me bojda čaka noro življenje, do 15. januarja mi odsvetuje potovanja kam daleč (pravi, do 500 km lahko, dlje raje ne).  Najbolj bizarno mi je predvidel ljubezensko življenje (pajade…),    na dlani pa naj bi bilo še zapisano, da bom imela enega otroka – sina.   Če bo, bo Magua (ampak tega on ni videl v dlani).       Ajde, v analizo se ne bom spuščala.   Mi je pa dogodek dal misliti.               Je to možno, gube na dlaneh, da so naslikane z mojim življenjem?  In da je to usoda, ki je ne morem spremeniti?   “No metr vat ju du, it is ol vriten in jor hends…”                        Da tiste črte in črtice, medtem ko mi nekdo mečka in obrača dlan, pomenijo usodo, življenje, mene?  Aaaaa, ne vem.                                                                                                                                                                                 Je pa tudi rekel, da so moje dlani naporne za branje iz njih. Lahko pa tudi, da je bila kriva zgolj slaba luč v mansardi in kozarec rdečega preveč.        

  • Share/Bookmark


Kako prijetno zveni Katarchestra…!
23.12.2007, 20:54
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

enivej. te dni vas intervjujam, dragi blogerji. vseh ne bom nikoli uspela, zato pač obstaja nek prednovoletni wishlist. pa zmanjkuje casa in december je preveč vesel. se pardoniram… vsem, ki ne boste prišli na vrsto, pa bi vseeno sodili tja. priložnosti bo še obilo.         in ker se mi letos ne da pošiljati želja in prejemati tistih o božičnem blagoslovu, hm,  v cerkvi me ni, bog sem jaz, miši pa so bele…., vas lahko pozdravljam takole ali pa takolele (v Trunkljski družbi) ali pa takolelelele (moj ego je neskončen)…             ne se hecat. mraz je kot v platonovi jami (pri unih, ki delajo senco), sterilizirala sem spodnjo kopalnico, objavila objavo, nekaj naslikala, obgrizla spodnjo ustnico, se namrdnila, dahnila v ogledalo in nanj napisala željo, pometla pred svojim pragom,  padla na stopnico, brbljala z internetiziranima materjo in očetom, pomislila na včeraj, na krožniku našla neko malo glisto ki je bojda bila v kruhu (blaaaaak!) in je NE pojedla (čisto možno pa je, da sem snedla že kakšno njeno/njegovo kolegico)…       in čisto vseeno mi je, če bo tudi danes dišalo po kuhanem vinu.     janez, bogi …hitr se pozdrav  :) 

  • Share/Bookmark


sinergija in oddih…
20.12.2007, 17:03
Zapisano pod: Aktualno

ko so me mati sprašali, kaj neki si želim za praznike…sem tehtno razmislila.  še o novoletnih (wtf???) željah.   neki dnarja, da se rešim pufov.   razbohot vesti.   tisto službico, ki vključuje glasbo.   kitaro (lahko je tut rabljena), da se vrnem tja.   ah, nja, toskani ne bi rekla ne.   snegec in dobre nezlizane zimske gume.  mir in malo crkljanja.   3 ure, da sama skuham super duper kosilo ali pa večerjo (boš videl, da jo bom!).    izlet v neznano.   malo več spoštovanja.   en kompleten zokijev autfit.   spontani zabluz.   še noro dobrih koncertov, improvizacij.   topel domek.   otoček, ki bo samo moj.   še tistih iskric.   sonce.  pa malo več barv.  

  • Share/Bookmark


Kje je Nick Laos?
18.12.2007, 19:04
Zapisano pod: Aktualno, Internet

ker se mi reees, ampak, reeeeeees ne da komentirati blogovja ino majčkenih konfliktov, ki nastajajo med izbranimi slovenskimi blogerji (ki so se ponesrečeno srečali na bložiču in jih imam vse res rada, tudi berem jih silno entuziastično) imam zgolj eno dilemo ali vprašanje, ki mi nekako ne da miru: kam se je potuhnil nicklaos, tisti, ki sem ga tako vneto iskala na bložiču?zakaj nas ne mara več, zakaj se je zaklenil, zakaj ga ni, zakaj nas ignorira, zakaj je tak, s čim smo se mu zamerili, ali ga je zametel sneg, kaj nam prikriva, kdo je božiček, kolikšno plačo ima dedekmraz, kam je šla inflacija in zakaj helena blagne nima nobenega koncerta več?    no, samo to sem morala napisat, da vržem novo kost za glodanje….mogoče bo meso na njej ostalo in se zasmrdelo ampak, nekako…pričakujem vsaj pojasnilo.  kot sem danes že nekje navrgla, pa tega ne počnem rada, tcccccccc….nick.  

  • Share/Bookmark


“A gremo smučat?”…
16.12.2007, 13:46
Zapisano pod: Aktualno

tole bo sila kratek zapis, ker mi v glavi rahlo odmeva. bložič je uspel, ljudje so bili nasmejani, diona dim je zadonela v prostoru, mojo - ti si car!, morda imam 3 bralce več, zanimivo vas je bilo videt v živo (imen je preveč, linkov tudi, na tem mestu res ne morem vseh zapisati). dveh ne smem pozabit (ostale imam RES v mislih)…človek, res si fajn….in pokahontas (mislim, da je zdaj res čas za blogovje) – super bejba ( gin tonik ti ob naslednji priliki častim, mi bo v veselje)…vsi ste bili prijetno presenečenje, s kakšnim pač nisem spregovorila, morda mi niti ni žal, ker bi lahko vi prišli do mene …vsi smo bili veseli, si upam trditi..hrana je bila prava, pijača takisto, fetalij je bil zvezda,      pravzaprav pa sem tja odšla predvsem zato, da spoznam nickalaosa. jebiga, ni te bilo, lahko ti je žal.  zamerim.      in ko sem pred nekaj urami, se mi zdi še vedno sredi noči, uletela na poklukarjevo in potem obsedela s tremi cimri v dnevni in se režala ko prtegnjena (res je bilo vsega nagnusno preveč sinoči)…sem si rekla: kako sem pa js domov pršla?…. avto je namreč sumljivo parkiran….

  • Share/Bookmark


Harmonija (harmonika) in kaos
14.12.2007, 01:45
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

ker sem bila na dan dogodka precej zasedena in brezčasna (medtem, ko je čas veselo tekel v peti prestavi), je končno priložnost, da za trenutek odložim delo in skrbi, zaprem oči, vklopim receptorje za mir in tišino, se vrnem v december 2006, trinajsti (13.) natančno….in si čestitam ob 1. obletnici.    takih presežkov lastne moči, fizičnih in psihičnih naporov, vedno enakomerno pomešanih z živalskim entuziazmom, energijo in sinergijo….nisem doživela v nobenem letu svojega življenja….ljudje, obrazi, internet in ljubezni…vse v koktejlu nasmeha in edinstvene bridke gube na čelu….hej, preživeli smo, bogatejši za neverjetno izkušnjo, tik pred novim izzivom, eksplozijo revolucije…diplomantka sem postala v najbolj neprimernem času, a bil je pravi trenutek…o prihodnosti sem se pogovarjala neštetokrat, vsakič se je moja koža utrdila za neviden, a pomemben mikrometer…šlo je dol in šlo je gor in šlo je dol in gor in dol in gor…kar je normalen proces v življenju.    naučila sem se toliko, kot je bilo treba in še več…imela sem odlične učitelje, vsem vam gre iskrena pohvala in zahvala…če omenim enega, bom vse. zato ne bom nobenega, vsi veste, da mislim na vas…preselila sem se v nov dom… nekega večera je v meni eksplodirala glasbena bomba…našla sem izgubljene koščke…bila sem sama in bila sem vaša…in garala sem kot blesava, kdaj bi že skoraj šla…ne bom skromna, ne danes…brez mene ne bi bilo Nas, brez nas ne bi bilo Vesti…bilo bi kaj drugega…v tem trenutku sem si pocrkljala ego in prav je tako. Vsi Vestniki – iskrena (po- in za-) hvala…še vedno močno in trmasto verjamem v Vest…In v Nas. Veliko ste mi dali in jaz sem veliko dala vam.   Čestitam!!!! 

  • Share/Bookmark


“Zanemarjaš me”, je rekel…
12.12.2007, 02:32
Zapisano pod: Aktualno

tudi to si človek menda ja lahko dovoli, če že poseduje blogovje. sredinočna razmišljanja.kdo smo prijatelji, kako smo prijatelji, zakaj smo prijatelji.če smo prijatelji, kaj lahko od prijatelja pričakujemo. torej, prijateljstvo je lušna stvar. da veš, da je nekdo, vedno pripravljen na naokrog turo s tabo, da je ta nekdo vajen, da se mu dolgo ne oglasiš, pa ve, da se mu v bistvu ves čas oglašaš. pokliče, ko ravno pomislim nanj. in ve, da se igram. stisne me in polubčka. dotakne se me, ko to potrebujem. pove mi, da mi obrv štrli. iz potovanja (zadnje leto mu res dogaja) mi prinese najlepše darilo. skuha mi večerjo in ure dolgo se pogovarjava. rad me ma.dilema – sta lahko moški in ženska prijatelja? seveda. čeprav moški v to ne verjamejo. in še bolje, če sta lahko tudi prijatelja in ljubimca. zakaj ne?  kdo je prešibak?  prijatelj. ….normalno je, da jih ni 100. kako naj jih bo 100, trije so že preveč. eden ravno prav, če je pravi. morda je dobro, da je še eden za rezervo, če prvi odpotuje za dolgo, nekoga vendar moraš imeti rad. …prijatelji so redkost. zato jih imamo še raje. a kdo so moji prijatelji? Tega včasih še sama ne vem. in zakaj neki bi.  

  • Share/Bookmark


Kakšna katarza!
9.12.2007, 00:59
Zapisano pod: Aktualno, Multimediji, personalno in avtorsko

to mi jasno že odkar se zavedam sveta okoli sebe. brez glasbe bi težko živela. zadnja leta, ko se mi pota križajo z raznolikimi glasbeniki, se tega še bolj zavedam. pa sem šla danes na eno novoletno prireditev. janez mi je zadnjič povedal za dogodek, umetniški vodja je. in mi je – hvala ti – podaril karto. šlo je za zasebno novoletno zabavo nekega slovenskega podjetja. in prav v cankarjevem domu je bila, v gallusovi dvorani. vzelo mi je sapo.tako zelo rada bi orisala dogodek (snemanje je tokrat odpadlo), pa se glasbo težko ubesedi. ljudje, ki glasbo čutijo, jo proizvajajo, bodo vedeli. gledala sem jih iz desnega parterja, 5.vrsta, šesti sedež (tisti, ki ima poleg še enega rezervnega na katerem pustim jakno). ko mi je rekel, če bom vzela koga s sabo, sem si prav zaželela iti sama. majkemi, edinstvena priložnost, da opazujem, da se zlijem v ambient. opazovala sem publiko. v večernih toaletah so bili, nagovoril jih je direktor uprave, jim zaželel lep glasbeni program na “visokokakovostni kulturni prireditvi” in potem je bila samo še glasba. in jure godler ene parkrat (prmejdun, ko žinko kozlina je bil!). in kup znanih slovenskih vokalistov. ampak, glejgazlomka, publike ni zakuril vlado kreslin, vzklikanja in žvižganja ni bilo niti pri evi, brini, vesni zornik…publiko je narajcal boštjan gombač. karizma. ko ga takole gledam, kako se zvija s svojimi piščalmi, kako je ves prežet z zvokom in ritmom, mi je vse jasno. to pa, prav na daleč jih vidim, glasbenike z dušo. danes so bili tam na kupu. res je bila uigrana zasedba, čutilo se jih je. že zadnjič na vaji…na trnfestu sem poleti posnela zasedbo Jararaja. že takrat so me popolnoma očarali, sploh ta janezova energija, ki je neverjetna:   http://video.google.com/videoplay?docid=8206878957789773354&hl  sem v življenju, ko mi glasba tako zelo sede. in ljudje v njej.

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: Mavrična hiša I.
5.12.2007, 23:04
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA, personalno in avtorsko

Danes sem odprla tisti pokrov in medijska čorba je ogabno zasmrdela. In sem se zamislila, hm, zakaj neki. In potem sem odprla tisto škatlico, povohala, zadišalo je po novosti in jo sunkovito vsula v čorbo. Morda bo okus kaj boljši, sem si rekla. Preverila bom čez nekaj dni, vonj, okus in barva se morajo prepojiti. Takole razmišljam. Tista velika hiša na Kolodvorski, tako siva je bila danes, ko sem se po prečuti in prevideni noči peljala mimo. Poglej ga zlomka, si mislim,  kaj vse bi lahko tukaj notri bilo.Pustimo vsebino, lotimo se za začetek ekstetike in funkcionalnosti.Barva je ena stvar, ki jo potrebuje. Težko se odločim, rdeča? Ne. Preagresivna. Modra? Ah, ne gre s konceptom.  In vsebino. Zakaj pa ne več barv. Ena velika gromozanska mavrica bi lahko bila ta bajta.Ker to je ena blazno velika, raztegnjena stavba. Vse naokoli so hodniki, v notranjosti je pa zanimiv, premalo rabljen prostor. Morda bi v tej notranjosti bila dobra, da se (itak ima bajta – če se prav spomnim- 5 nadstropij,  2 kleti) tja postavi koncertno dvorano, kjer bi se nonstop jammalo. Odprti mikrofon bi lahko bil tam in v trenutni situaciji bi trenutni šefi tja pošiljali svoje podložne vohune, ki bi beležili in se zabavali. Zakaj pa ne? Bistvo bi bilo doseženo, zabavali bi se vendarle vsi, tudi šefi, ki bi si v svojih lušnih pisarnah ogledovali material in dokumentacijo iz ene od Cannonk (iz Jutranjega programa). Ljudstvo bi se lahko šlo Reality show, tega Pop ziher še nima (morda bo zdaj s tem začel). Pa bi jih (spet?) šicnili.  Ta dvorana bi bila v preostorih studia 1. Tja bi vodili tudi skrivni prehodi, speljani pod cesto, tam kjer zdaj poteka skrivni prehod med televizijo in radiom. In ti prehodi bi bili tudi v stilu (vmes bi bila postajališča, kadilske komore, rdeče sobe, jakuzziji, kakšna savna, wcji in kopalnice, minibari, performansi, alkomatih…) z urejeno progo za kolesarje, invalide, gozdne palčke in vile. Hišni orkester že imajo, le še mikrofone bi odprli za vse. Ljudje bi po jutranji prvi kavi in wc-ju odšli tja, povedali, da njihov sodelavec danes res zaudarja in oblečen je preveč nekonvencionalno in tudi njegovi lasje so danes res mastni. Plus tega je enkrat med telefonskim pogovorom izjavil: “Pizda materna, poln kurac mam tega”, kar bi v publiki (ki lahko sedi v vrečastih, udobnih sedežih mavričnih barv z domačo skodelo kakava v naročju) poželo bučen aplavz in bis. Ta prostor bi bil, na kratko povedalo, sila uporaben in estetsko dovršen.Nadstropje niže, v kleti, tam je pa energija popolnoma drugačna. Zdaj je tam sivo, dolgočasno in zadeto vzdušje. Vsi ti serjejo po glavi, klima ropota in gniloba iz 5. štuka resno zaudarja. Plesen sicer prepleskajo, a duha so uničili. Alkoholni hlapi so nalezljivi in tisti nizkofrekvenči zvoki utesnjujajoči.Tam vidim spa center. Lepo urejen, lesen in dišeč, z bazeni, savnami, chill out sobicami, lahko je tam tudi 7 majhnih sob, namenjenih legalni prostituciji. Tako bi računalniki tam zgoraj, v uredništvih, ne crkovali dnevno od virusov. Osiveli moški bi se iz zgornjih nadstropij zgolj prepeljali tja dol in diskretno opravili.Vsekakor bazen. In bar. Plesišče in velikanski in bogat fundus, v katerem si lahko pred žurom izposodijo kostume. Za vsakega nekaj bi se našlo. Maskirnice, garderoba, fundusa in  še kaj naj ostane. Tam naj se tudi postreže človeku, vsakemu od televizijskih ljudi, predvsem tisti najbolj pod stresom naj se tam zastonj kulirajo. Mladi in idej polni novinarji, tam naj jim bo dana možnost, da negujejo svoj ego in ga brzdajo. Naj se tam krešejo ideje, tam naj zadiši po mladosti, med mlado in staro. Retardiranci bi bili s posebnim testom seveda ostranjeni po hitrem postopku. Na prijazen, a urgenten način. Gnilobo je itak treba že v štartu odstraniti. No, vsakega nadstropja posebej se mi ne da analizirati. Je pa v tej vizualizaciji še ena pomembna točka (bajdevej, restavracija na vrhu hiše lahko ostane, tam naj delijo hrano brezdomcem). Produkcijska baza. Tudi tukaj naj bo ambient barvit, naj bo udoben. Naj teče komunikacija, naj vrši. Naj bo kuhinja, naj bo kopalnica, naj bodo postelje, gromozanske in v njih dogajanje, naj bodo palme in kokosi, naj bodo ljudje. Naj bo gibanje. Scene, luči, zvok, vse je usklajeno. Odprla bi jo, to hišo. Kruha in iger bi dala ljudem. Naj se zabavajo, preveč so depresivni. Naj bo v sredini zabavišče za ljudstvo, za vseh tistih nekaj tisoč ljudi (na papirju). In ja, kar naj ostanejo zaprti tam noter, kot so sedaj. Ja, varnostnik naj bo Marjan, naj mu postavijo eno bazo, na kateri bo kao stražil vhod. Ker on vse ve in vse mu je jasno. On ve, kdaj kdo pride, s kom pride, kdaj gre, kakšen je, ko gre. Njemu je vse jasno.To je prvi korak k popolni preobrazbi. 2020?

  • Share/Bookmark