Faking morbidno
Objavil/a katja 2.11. 2007 pod personalno in avtorsko, Aktualno
To sta bila dneva, morbidna in hladna, dasiravno je sonce sijalo v polnem sijaju.
Nisem šla na faking pokopališča in ko mi je mama po telefonu skozi srce porinila tisto vsakoletno sulico: “A ko bom jaz umrla, me tut ne boš prišla na pokopališče obiskat?”, sem ji kot vsako leto povedala, da bom…”če ti to toliko pomeni, bom. A če jaz umrem pred tabo, tega ne počnite”…
Ah, kako morbiden praznik. In ko bi mati vedela, kako sem ga preživela. 
Jasno, da so grobovi v naši kulturi naša svetišča. Spoštujem to. A meni grob res ne pomeni dosti. Človek, ki je odšel, umrl, je v meni. Za vedno. Z njimi komuniciram vsak dan, ko jih pogrešam, se mi v spominu prižgejo kot ogenjček in - ampak to mi res ni jasno - vsakič ko mine leto, odkar so odšli, se spomnim.
Vem, da vsi prek blebetajo o smrti te dni, pa o svečah, rožah, nagrobnem pesku, novih čevljih. Vem, da je šla večina naroda trumoma na pokopališča, po dolgem času so srečali sorodnike, nekak se je otvorila sezona prednovoletnih praznikov in kiča. Bljaki.
Ni, da sem hladna. Ni, da mi vse to nič ne pomeni. Ampak, joj, leta in leta sem morala hoditi k maši, na skupna katoliška druženja in ko sem se uprla, so me nekako izpljunili. In takrat sem vse skupaj videla še bolj prosojno. Pa vem, da je to več kot samo katoliška navada.
Eh, vse to že veste. Nepotrebna plastika, rdeča, vijolična, rumena….venci, kot da je naenkrat še enkrat umrlo celo pokopališče, ljudstvo se zbira ob grobovih in grobnicah …”Joj, že sedem let je…Včasih se mi zdi, da je včeraj umrla. Kako pa kaj Lojze, sem slišala, da ima raka…”
Dejtenomir, utrujajo me ti prvonovembrski pogovori.
To sem morala dati ven. In priznam, prižigam čajno svečko in po poprovi meti je zadišalo. In draga moja bica, spet sva se sanjali. Renata, Saša, Tadej, Peter…in vsi moji mrtvi, kjerkoli že. Če naj bom za trenutek morbidna, tudi jaz bom enkrat umrla. Ne zasipajte me takrat s plastiko in rastlinskimi trupelci.
S spoštovanjem do vseh (ne)vpletenih, živimo zdaj. Jutri nas pa mogoče ne bo. Ne zamudite me.
Komentarji
10 komentarjev na “Faking morbidno”
Komentirajte
Katja, koliko si pa skadila danes? hehe
To moraš drugače gledat. Dan mrtvih in običaji na ta dan, imajo tudi tu in tam kaj estetskega. Pokopališče v barvah, ogromno hrane za kosilo, pa nikakor ne pozabi modne revije na truglkampu.
jp, modna revija v truglkampu…huda estetika.
Vau predzadnji odstavk mi je pa ful všeč…res se vprašaš če gre za en velik nesmisel. Meni sicer 1. november ne deluje morbidno, se mi pa zdi da temu kar js rečem prisiljeno povezovanje ljudi-a vseeno povezovanje, ti rečeš “sezona prednovoletnih praznikov in kiča. Bljaki.”
ampak pokopališča prvega novembra zvečer so pa res sijajen view
sicer pa se strinjam z napisanim… taka razmišljanja so mi blizu.
pokopališča znajo bit faking romantična, ja..
hvala, fetalij in gardner
Ja, tudi pr meni je prvi november eden manj priljubljenih dnevov v letu. In kot ponavadi nisem šel nikamor. Zaradi pofobnega mišlenja, kot ti.
Je pa lepo drug dan it pogledat na pokopališče, romantik.
bela gospa, faking morbidno. čaki mal?!
kako pa čorba? je že prevrela?? Dva dni stara je najboljša, kot kruh Andreja s Štajerske.
O, zvesti bralec.
Blaž, čorba se dobro kuha, tisto kar smo odlili, se zdaj regenerira in čakamo na začimbo iz tujine (precej draga je in cenjena, upam, da bo šla čez mejo in s tem seveda ne mislim nič takega za kadit brezskrbi), korenje je še trdo in malo vegete še rabi.
Se pa kuha, brez skrbi.
Jst osebno nism nikol šteku te hipokratičnosti kot je 1.november. Vsi se lepo oblečejo. Skupno, strumno drvijo na enega izmed največjih modnih pist :). Po mojem mišljenju folk sploh ne gre na grobišča v znak pokazanja spoštovanja do umrlih, vendar, da se kažejo drug drugem. Zakon o vsem, zakon o ničemer. In pol še jebena tekmovanja, kdo bo kurac dal lepši venc na grob. Pa prosim. Če se jst stegnem ne maram te samohvale folka okol mene. Bil je dobr, pa ne vem ka še. Spoštujejo nam me zdej ne pa pol jamrat okol ene truge k itaq zgnije in me ni. Kot sem reku. Zakon o vsem in zakon o ničemer. In tako lepo smo strpal vsa naša žalovanja na en sam dan. Ker seveda. Nimamo časa vsak dan žalovat. Dejmo raj en dan si zmislt pa bo. Morbidno. Res je. Še kako morbidno.
Jaz tudi ne maram pokopališč. In sicer zato, ker so sicer celo leto zapuščeni grobovi, prav za mrtvaške praznike do potankosti urejeni, da ne bi sosedje govorili… Sama sem že povedala (in s tem sprožila val zgražanja), da ne želim groba. Da naj me stresejo nekam med drevesa, da naj mi ne prižigajo sveč. Bo več pomenilo, če se me spomnijo vsake toliko.
Sama sem se te dni potepala po pokopališčih, ampak s čisto drugim namenom. Tako kot bi šla lahko katerikoli dan v letu. Ne prižigat sveče, ampak brat zgodbe na nagrobnih kamnih…