NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Vestni košček intervjuja
28.11.2007, 23:39
Zapisano pod: Aktualno, Multimediji, personalno in avtorsko

ja, še vedno se igram z Ixusom in raziskujem njegove zmožnosti. odlična priložnost je bila, da posnamem del intervjuja Domna Ožbota (za Klin) z Janijem Severjem, človekom, ki mi je lanskega decembra popolnoma obrnil življenje. ujel me je v trenutku, ko sem ravno hotela oditi iz medijev, razočarana nad medijsko čorbo. jani me je povabil v maximala, spila sva čaj ali kavo, se zadebatirala in predstavil mi je ponudbo. kdor ne riskira, ne profitira, bo pa pobeg v svet še malce počakal. poznala sem riziko in uspeh, ki ga projekt, kot je Vest lahko prinese. in to leto je bilo neverjetno. za dvajset prejšnjih. in postali smo prijatelji, radi se mamo, kaj čem ovinkarit. tut mojca je bila del Vesti od začetka, pa je žal šla. upam, mojka, da nas imaš (tudi) v dobrem spominu. in so padci in so vzponi in treba je naprej. vsi vestniki…fajn je, da nismo nehali. fajn je, da vztrajamo. tak je lajf. ne zamerit, na fotkiču mi je ravno, ko je postajalo napeto, zmanjkalo placa. kot ponavadi. zato samo delček. ves intervju bo  bojda v KlinuYouTube slika preogleda 

  • Share/Bookmark


Roxanne
24.11.2007, 04:43
Zapisano pod: miks

04:42 z janom montirava oddajo. že ene par dolgih ur. denis tu čez že 15 minut rola emanuela zekića iz leskovca, ne moreš da verjameš, cigani so najljepši, poje deček. pravi, da ima njegov fotr cel studio (bojan zekić, pravi denis). v rogu smo dobili tri špricarje, po tem vinu se mi spahuje, treba je bilo mal ven, maja je že na spavanju, mi trije smo opet tu, v bazi. hecno. kasno će biti, kasnije, ako me sada ostaviš, kasno će biti, kasno…. (janu se že rola, se mi zdi, tam zadaj, pridem takoj, jan…kliče me tja…”Director’s cut!”) treba se je ozreti v luno. učki mi lezejo vkup. polna luna je. lepa, kot vedno. in volkodlaki prihajajo ven. spet bom sanjala…YouTube slika preogleda let’s do it again and again and again….joj, denis, nehi s temi štancami, majkemi. 

  • Share/Bookmark


Fever impro
18.11.2007, 23:06
Zapisano pod: Aktualno

lepo je blo v radovljici. zanimiva kitajska restavracija, ogromno zelenih – bojda plastičnih- stebelc bambusa, hud studio, pivo sem razlila in potem pobrisala in upam da ne smrdi, mislim da bo četrtek zanimiv. 22.11., pridite malo pred 20:00 (da si boste še prostor na tribuni našli), jaz bom nervozna in tako je tudi prav, slišali pa bomo Da Phenomeno…malce drugače, predvidevam. to bo še en hud švic mikrofona.    tu sem celo malo zapela:  YouTube slika preogleda  ne me razočarat, vi trije, pridte, da bo v studiu kaj folka ;)  

  • Share/Bookmark


Ma ja…paralelno
16.11.2007, 23:41
Zapisano pod: Aktualno

denis je šel ven. v državni zbor, pogledat tankota. pa je janšo pustil pri nas, v pisarni. in črtu je master naročil, naj gre po mesni burek za janšo (dasiravno je ta ukaz požel nemalo zgražanja človeške vrste, a je master zamahnil z roko, rekoč, če jaz to jem, zakaj ne bi tut on). seveda je šel (črtomir), še sebi je prinesel enega in sta se nahranila. jan je medtem nekajkrat zamahnil z rokama in dvignil desno in levo nogo, pa ne obeh naenkrat, nina in črt sta med hranjenjem janše poklepetala, jaz pa sem preizkušala funkcionalnost canonovega fotoaparata, ki mi ga je posodil jonas.

YouTube slika preogleda

biološka urica mi še ne tiktaka, hvala za skrb, fantje. ps: bil je to video za test video. brez zgražanja torej.

  • Share/Bookmark


99 zračnih balonov
14.11.2007, 00:35
Zapisano pod: Glasba, MEDIJSKA ČORBA

Če bi iz mene bruhale besede, ki bi lahko ponazorile medijsko čorbo, bi to izgledalo nekako takole:

smešno podlo urejeno prikrito izkoriščeno radio televizija nepotizem bedaki in norci prtljaga inventar staro in zastarelo pomanjkanje komunikacija zlovešče prdenje beda tema suha slama blont lepotec vezalke posiljeno humor zakrito ljerka osemdeseta vasle sorodstvo in prijatelji nesposobnost opredeljevanje strah smola pa taka rtv naročnina praznina novice kovinski hlad ponavljanje neinovativnost črno kuhinja razvrednotenje vrednot bizarno groteska okna vratar sivo vlaga plesen hodniki hierarhija moč žlehtnoba okostnjaki stokostnjaki snobizem robci kravata maska službeni avto prenosni grehi turobno slina polži mehkužci kača jabolko materialistična pravljica sado-mazo povzemanje stres napor in rumeni tisk laž sranje še je upanje vprašaj.

eno od besed sem vtipkala v iskalnik na youtube in dobila tole:

YouTube slika preogleda

Nagradno vprašanje se glasi: katera je bila ključna beseda?

nagrada… hm, še ne vem. če ugotovite, lahko predlagate sami.

dotlej pa, če me kdo potrebuje, bom na Vesti.

PS: tale zapis je namenjen tudi Neni, ki se trenutno potika nekje po Tajskem. najbrž neskončno uživa in najbrž se je zmočila v morski slani vodi. ko bi lahko tudi jaz.

  • Share/Bookmark


dolga noč in odločilni dnevi
10.11.2007, 14:13
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

ker me je zjutraj tako simpatično kravžljivo zbudilo sonce in sem ugotovila, da so rolete še kako uporabne in da se je dan pričel malce prezgodaj ker smo ga zataknili pozno v noč bi lahko – ker sem pač, jebiga, takšne volje in ker mi ta moj blog, dokler še živi takole, to pač dopušča – končno povedala, da me nihče ne bo ustavil, opomnim na Fredija. in ker je to brunch paket, naj bo še za igorja, ki mu je ta pesem tudi tako zelo všeč, ko skače po odru in zame, ki skačem med žitnim poljem, včasih tudi makovim, ali pa celo skupaj strašiva krave na tistem pašniku, pa naj bo tudi za vse ostale. naj bo.

YouTube slika preogleda

ej, pa nikar ne mislite, da veste vse, ker še zdaleč ne veste vsega.

  • Share/Bookmark


Kaj pa če?
7.11.2007, 00:36
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

Ko bom Velika, bom med drugim:

imela en fenomenalen chill out place, tam bodo mizice in stoli in luči bodo ustvarjale megastičen ambient. in tam spredaj bo en tak lušn oder, mičkeno dvignjen od prostora z mizami in visečimi mrežami, tabureji (ampak bolj v stilu velikih udobnih mehkih s stiroporjem napoljenih vreč). na odru mora biti klavir, morda bo žametno rdeč pianino. mislim, da bodo dišale sveče, morda tudi sivka (kadilci bomo kadili v udobnem separeju, filtracija zraka bo 100 odstotna). sama bom rada nastopila na tem odru, hišni ansambel bo odličen. ritem bo ves čas v zraku in tudi štanga bo nekje v prostoru. vmes se bo marsikaj dogajalo, ne vem še vsega. In v zadnjih sanjah je bila scena približno taka in vokal je odmeval po prostoru nekako takole:

YouTube slika preogleda

In ko bom Velika bom tudi veliko snemala. v svoj plac se bom vračala chillat, laufalo bo kot namazano, medtem pa bom
po svetu beležila realnost fikcije, v kateri živimo in ob tem neizmerno uživala v vsakem trenutku.

Komaj čakam, da zrastem.

  • Share/Bookmark


A cappella
5.11.2007, 01:36
Zapisano pod: personalno in avtorsko

Danes je bil dan, ko se človek vpraša:

kam, hudiča, grem in kakšen ima to smisel? (lahko bi se res odselila v Afriko, kupila kos zemlje in otroke učila angleščine in pesmice bi jih učila pet…)

ali pa

zakaj moj patent ni dober? (še dobro, da sem šla na ta dolgi sprehod in se razdebatirala z Velikim)

ali pa

bi lahko imela boksarja? (res so mi psi s karakterjem…)

ali pa

kako, da nisem videla tistega avta z leve? (in foter mi bo zdaj celo večnost moril, kako sem divja in da zaradi mene ne more spat in da se mi bo enga dne res kaj zgodilo na cesti pa take….)

morda

kako to, da je jesen tako lepa? (sam da ni mrazzzzzz, joj kako sovražim ta mraz…)

lahko pa tudi

zakaj ni poljub ob slovesu še malo trajal? (zgolj retorično vprašanje)

  • Share/Bookmark


Faking morbidno
2.11.2007, 00:54
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

To sta bila dneva, morbidna in hladna, dasiravno je sonce sijalo v polnem sijaju.

Nisem šla na faking pokopališča in ko mi je mama po telefonu skozi srce porinila tisto vsakoletno sulico: “A ko bom jaz umrla, me tut ne boš prišla na pokopališče obiskat?”, sem ji kot vsako leto povedala, da bom…”če ti to toliko pomeni, bom. A če jaz umrem pred tabo, tega ne počnite”…

Ah, kako morbiden praznik. In ko bi mati vedela, kako sem ga preživela. :)

Jasno, da so grobovi v naši kulturi naša svetišča. Spoštujem to. A meni grob res ne pomeni dosti. Človek, ki je odšel, umrl, je v meni. Za vedno. Z njimi komuniciram vsak dan, ko jih pogrešam, se mi v spominu prižgejo kot ogenjček in – ampak to mi res ni jasno – vsakič ko mine leto, odkar so odšli, se spomnim.

Vem, da vsi prek blebetajo o smrti te dni, pa o svečah, rožah, nagrobnem pesku, novih čevljih. Vem, da je šla večina naroda trumoma na pokopališča, po dolgem času so srečali sorodnike, nekak se je otvorila sezona prednovoletnih praznikov in kiča. Bljaki.

Ni, da sem hladna. Ni, da mi vse to nič ne pomeni. Ampak, joj, leta in leta sem morala hoditi k maši, na skupna katoliška druženja in ko sem se uprla, so me nekako izpljunili. In takrat sem vse skupaj videla še bolj prosojno. Pa vem, da je to več kot samo katoliška navada.

Eh, vse to že veste. Nepotrebna plastika, rdeča, vijolična, rumena….venci, kot da je naenkrat še enkrat umrlo celo pokopališče, ljudstvo se zbira ob grobovih in grobnicah …”Joj, že sedem let je…Včasih se mi zdi, da je včeraj umrla. Kako pa kaj Lojze, sem slišala, da ima raka…”

Dejtenomir, utrujajo me ti prvonovembrski pogovori.

To sem morala dati ven. In priznam, prižigam čajno svečko in po poprovi meti je zadišalo. In draga moja bica, spet sva se sanjali. Renata, Saša, Tadej, Peter…in vsi moji mrtvi, kjerkoli že. Če naj bom za trenutek morbidna, tudi jaz bom enkrat umrla. Ne zasipajte me takrat s plastiko in rastlinskimi trupelci.

S spoštovanjem do vseh (ne)vpletenih, živimo zdaj. Jutri nas pa mogoče ne bo. Ne zamudite me.

  • Share/Bookmark