Bela gospa
Objavil/a katja 31.10. 2007 pod personalno in avtorsko, Aktualno
Vsakič, ko se peljem domov, še posebej tam skozi ozko grlo Hude luknje (med Velenjem in Slovenj Gradcem), kjer so ceste vijugaste in Paka vabi, me je vsake toliko čisto malo, ampak res malo…strah. Podnevi ne, samo ponoči (ponavadi se vedno ponoči vračam domov).
Obstaja namreč mit o beli ženi, ki tava naokoli. Zgodb, ki se prenašajo po ustnem izročilu je nešteto. Ena pravi, da naj bi na tem koncu nekoč živela Gospa. Sama, v zapuščeni hiši, v mojem filmu ima ovce in psa, morda tudi mačko. Čudaška je, kot naj bi bile čudaške stare osamljene žene. Na grmadi je niso sežgali, so ji pa domačini precej nagajali. Bogve, kdaj in kako je umrla, ha, lahko pa sklepamo. Najbrž je umrla nasilne smrti, njeno truplo je dolgo ležalo nekje, kdovekje. Morda je šla nabirat gobe (v eni od jam Hude luknje so dolgo gojili šampinjone, hecno ni kaj- leta zatem naj bi tja vozili ukradene avtomobile in jih redizajnirali, ne vem, to so legende in miti), morda jo je posilil in zaklal kak podivjan moški, morda jo je povozil avto in so truplo v šoku nekam zakopali, lahko da je tetko sežgal Trobec, morda pa je izdihnila, ker ni hotela biti več sama in osamljena.
Ovce, psa in mačko ni odpeljala s seboj, ker jih v ustnem izročilu ne omenjajo.
No, in Bela Gospa naj bi zdaj v temnih, hladnih nočeh tavala po cesti mimo Hude luknje. Obstajajo priče (!), ki pravijo, da so jo v trdi temi, ko ni bilo na cesti nikogar, videli, kako vsa v belem štopa. Nekaj naj bi jih zaradi tega celo zapeljalo s ceste (in ne, niso bili pijani!).
Obstaja legenda, ki jo je povedala prijateljica od tete (ki ji jo je povedala gospa, znanka Marjetinega strica) o gospodu, ki naj bi nekoč sredi noči na cesti pobral štoparko. Sedla je v avto, nekam tiha je bila, vprašal jo je : “Kam pa greste?”, pa menda ni odgovorila. Oblečena je bila, kako zanimivo, v belo bundo in svetle hlače, obraza ji ni videl, mraz je bil. In ko sta se takole nekaj časa vozila po vijunkasti cesti, je gospa…izginila. Puf, izpuhtela. In gospod - tega ni potrebno posebej poudarjati, pa vendarle bom - je zapeljal v Pako. Ko je prišel k sebi, je zbranim ob bolniški postelji povedal, kaj se mu je zgodilo in vsi so zazijali :”Ježešmarija, to je bila Bela Gospa!”. Pa je nastalo še eno pričevanje.
Potem so tukaj še zgodbe o tem, da se Bela Gospa - sploh če se peljemo sami - rada pojavi v avtu. Ponavadi jo boste opazili sredi vožnje, v vzvratnem ogledalu in takrat je najbolje, da ostanete mirni. Menda jo je treba ignorirat, bo že izginila.
In če vidite štoparko kje blizu Hude luknje, ji nikar ne ustavljajte. Bo že sama sedla v avto in povedala, kaj jo muči.
Če sem čisto odkrita, sem tudi jaz že imela občutek, da sedi v avtu. Nekaj belega, pa ni bilo človeško. Nekaj me je buljilo v vzvratnem ogledalu, in hladno je postalo v avtu. Ko sem vklopila gretje in nabila radio do konca, je izginilo. Ampak, jaz z belimi ženami in duhovi nekako nimam težav.
In ker - lahko seveda zanikate - umrli nekam morajo iti, možnost, da so med nami, a jih z omejenimi človeškimi čutili pač ne dojemamo, bi rekla, obstaja. Kako jih dojemamo, kaj nam govorijo, zakaj jih (ne) vidimo….pa vam jaz ne bom povedala. Pa bi lahko o tem pisala knjige in snemala srhljivke.
(AndrosEnigmaX)
Danes sem zmenjena z Belo Gospo.
Komentarji
39 komentarjev na “Bela gospa”
Komentirajte
duše, ki so ostale pri tleh, ker se niso mogle osvoboditi; upam, da si jo s hrupom pognala tja kamor sodi. a ni bela gospa izraz za še nekaj drugega?
[mglo] meglo?
Eh, pa sej po moje ni tolk zlobna. Pač tava, mal ji je hudo. Js se res ne bojim teh sil, men se zdi, da se kr štekamo.
Hm, res? Za kaj pa?
ne, resno ne vem.
Pred devetimi leti sem delala v Schoenbrunnu. Tam so mi vsi vodiči, s katerimi sem govorila (in tam jih je res ogromno - to je zlata jama avstrijskega turizma) veliko govorili o duhovih. Bila pa je ena gospa v modri obleki, ki se je postavila na konec vrste in vedno izginila. Nikoli nič rekla, tako kot ta Bela gospa. Tega je veliko - pri Kranju obstaja deklica, ki se gunca. O tem je že pisalo nekaj blogerjev. To so duše ljudi, ki so umrli - po moje na nasilen ali manj nasilen način in se nikakor ne morejo posloviti od tu.
ajde vi, kaj spet neki brezveze modrujete.. belo gospo so si izmislili pijani vozniki, da bi bili pri vožnji skozi ovinke bolj pozorni.
Midva z možem sva priletela iz Toronta v Munchen, najela avto in se odpravila proti Ljubljani. Ker pa sva bila po dolgi poti utrujena (bila sva pač na kanadskem cajtu) in ker se nama je krepko dremalo, sva se ustavila v Zigsdorfu (ne vem kako se napiše). Tam sva našla neko bed and breakfast hišo in se namestila v sobo. Bilo je tako nekako sredi dneva se mi zdi, in sva šla malo počivati. Nekako na pol v snu napol budna se mi je zazdelo, da se najini postelji približuje neka ženska v nekakšni dolgi obleki in z nekakšnim pokrivalom čez glavo. “Ah sanjam” sem si rekla na pol v snu in se odločila, da bom “prikazen” zignorirala in se delala, da globoko spim. kljub temu je ženska prišla še bližje in takrat sem v snu ali budna, še vedno ne vem, zakričala kot žival, kar hladen znoj me je oblil. Moj mož je planil iz postelje v položaj uzbune (hahahaha,vojaški trening) in prikazen je izginila. on ni videl ničesar, jaz pa nikoli v življenju nisem kričala v spanju, pa če so me tlačile še takšne more. Poleg tega nisem bila povsem prepričana, da spim-in takšen globok spanec, da bi te tlačila takšna mora sredi belega dne-je tudi nenavaden. Kasneje sva z možem ugotovila, da je Zigzdorf neko znano romarsko mesto in nekateri naj bi tam videvali Marijo. In ne, nisem verna, niti najmanj. Ampak celotna izkušnja je bila čudna in še vedno nisem prepričana ali so bile vse to sanje ali ne, bila sem pa v tistem čudnem stanju na pol spanec na pol buden, ko naj bi bil človek najbolj dovzeten za videnja duhov.
Jah duhovi pač, če vrjameš v njih jih vidiš, če ne pa ne.
Nikoli ampak res nikoli!!!!!!!!!… se ne bom tam peljala ponoči!!!
dajana: kje se pri kranju punca gunca? resno vprašam.
evo, našla.
Jaz ne verjamem v duhove, pa me je prišla strašit neka Marija ;-). Pa v Marijo tudi ne verjamem.
Ja o beli ženi v hudi luknji, sem tudi jaz že slisal. Tudi od ljudi, ki se mi zdijo resni in nič naklonjeni magiji ali spiritizmu. Najbrž je nekaj na tem. Ne vem,kdaj se je začela pojavljati….oz. se je začelo o tem govoriti. Mogoče je to posledica velike količine trupel, ki so bila vržena 45ga leta v tisto jamo v sredini hude luknje. V nasi vasi so rekli temu da vidis ali slisis…t.i. spomin. Največkrat se je to zgodilo v trenutku, oziroma v krajsem časovnem obdobju, ko je nekdo umrl. Ko sem bil majhen, sem zelo rad in trd od strahu poslusal kosce, ki so se zvečer ob pijači zbrali in si pripovedovali različne zgodbe, o strahovih, prikaznih in čudnih dogodkih. Moj foter je bil velik realist, ateist saj so ga 20letnega zvlekli v nemsko vojsko, na rusko fronto. Smrt mu ni pomenila veliko, niti se je ni bal. Tam v rusiji je mlad fantič, za dodatno porcijo hrane, pobiral in sestavljal mrliče, ki so spomladi pogledali izpod snega. Vedno mi je govoril…boj se živih ljudi in ne mrtvih. Ampak….v spomin je pa verjel. Ko je bil v Ukrajini, v čisti stepi, nikjer ni bilo nobenega lesa, niti toliko, da bi si premraženi vojaki lahko zakurili je en večer slisal zvok, kot da padajo deske ena na drugo. Noben drug ni tega slisal. Čez en teden je dobil posto od doma, da je tisti večer umrla njegova mama. Tudi sam verjamem v to, saj sem imel podobno izkusnjo. Tudi sam sem realen človek, morda preveč, pa ateist in na splosno ne dam veliko na razne spiritualnosti, druge nivoje, nirvane in podobne stvari. Da sem slisal nekaj takega je jasno, da je to prisluh. Vendar je bil logicen in v realnem času in nisem mogel predvidevati ali vedeti, da se je v tistem času zgodila smrt. Torej nekaj je. Verjetno je podobno s prividi ali duhovi ali ne vem kako se temu reče. Nekateri to razlagajo s telepatijo….kdo ve. Rusi so te stvari kar poglobljeno raziskovali, pa čeprav so bili komunisti.
to treba mal prevert. mal dima pa je
Hotimir, zlo možna zgodba, ja.
Moja bica se je prišla od mene konkretno poslovit, nekaj pred smrtjo. Se spomnim, kako intenzivno sem doživljala vse skupaj, ko sem se zbudila. Ves čvek sva imeli, ko je pa bil čas da gre (v sanjah), pa sem se zbudila in jokala še pol ure. Moški, ki je bil takrat ob meni in sem mu v joku povedala sanje, se me je kr mal ustrašu. Sploh potem, ko je babica res umrla.
Ah, presodite sami. Jaz grem ven. Lep večer
Oho, na katerem ovinku se pa pojavlja tale bela gospa…? Me mika, da bi si poveznila rjuho čez glavo in šla malo ljudi strašit
katja, se navežem nate:
pred kratkim je znancu v bolnici po težki bolezni umrl oče:
no, in tisto noč, ko je le-ta umiral, je tega znanca nekaj zbudilo sredi noči, še sam ne zna razližit kaj… pogledal na uro, bila je polnoč in pol, vsal je in se sprehodil po sobi, ko je na drugi strani ceste v hiši, kjer je sicer sam živel njegov oče, luč v njegovi spalnici, čeprav takrat v hiši ni bilo nikogar, čez pol minute, minuto pa se je luč ugasnila.
No in zjutraj znanca pokličejo iz bolnice da je ob polnoči in pol njegov oče umrl…
sm pa slišal že nekaj zgodb s temi lučmi v stanovanjih umirajočih
peter kaj pa še poznaš s temi zgodbami o lučeh?dej povej…
[…] sem danes na blogu katjelenart brala o Beli gospe je Dajana v komentarju omenila deklico, ki naj bi se pred gostilno Labore […]
Pa ja menda ne verjamete v te pravljice…
Ne bom nic rekel kdo laze in kdo ne, kaj je res in kaj ne.
Lahko pa recem samo eno; pred 300 leti niso poznali elektrike v tem pomenu kot danes, niti alpha delcev, niti kozmicnih zarkov.
… in obstajajo ze od “vsega zacetka”.
Kar je merljivo, obstaja, kar pa ni merljivo pa ni obvezno da ne obstaja.
jao… poglej uro, kdaj sem ti oddal komentar… in to berem v popolni temi in si živo predstavljam in mi gredo kocine pokonc… hvala, sem dojemljiv za take zadeve, sploh ob takih hladnih nočeh kot je ta, ko mraz brije po obrazu ker veter piha… in zdej ne bom mogu spat
res hvala no
Jao, no….poglej uro, eh….ni še prestavljena….no, preživela sem. Tudi ti, upam
Upam, da si lahko zaspal, sem duhcom naročila, naj se izognejo Borovnice, heh.
Lahko noč
Neumnost!
@Leon&tina: Ljudje smo blazna in neumna bitja. V osnovi.
hahahahahahahahaha
Katja, morala bi vedet, da je najbolj nevarna stvar, ki jo lahko srečaš v Hudi luknji, kak pijan Slovenj Gradčan, ali pa jaz na motorju.
Sedaj sem se spomnil…… Ko sem pisal za regionalni dnevnik naslednjo reportažo o naslednjem hribu sem se spomnil na legendo o Vročah, izviru pod kokošjo. Napisala jo je moja bivša razredničarka, moja mentorica pri mojem prvencu, zbirki aforizmov Zlati rudnik. Ljudsko blago, posebno še legende je vredno zbirati, in mogoče bomo poleg Temparskih in Rodiških pravljic dobile še Štajerske, oziroma Koroške. Dokaz da je katja več kot talentirana, tudi za literaturo.
samo tako naprej
@aljaž: hahahaha, pajada…
@lorwales: nekako imam občutek, da moj blog izkoriščaš za samopromocijo. Veliko uspehov še naprej in hvala.
Bo potrebno najti enga spremljevalca za take nočne podvige, da te ne bo preveč strah in ne boš več mislila na duhove. Se pa ne mudi, bolje da najdeš tapravga! Sam sicer nisem vedel za to zgodbo, so mi pa šli tisti ovinki vedno na k…., enkrat sem tam nelje stal v koloni zaradi hude prometne nesreče (avto in kamion), pred več kot desetimi leti pa sem se v totalnem nalivu ponoči peljal iz Slov. Gradca v Ljubljano (brez radia v avtu!!!) in na tistih ovinkih vozil največ 40 km/h, ker so brisalci na golfu skoraj umrli in če je takrat nisem videl ali zaštopal, potem ne skrbi, je tudi ti ne boš! Boš prej zaštopala kakšnega pametnega spremljevalca…
O, Rajko, a me provociraš?
Zveni, kot da mi obupno privoščiš spremljevalca…
Ne skrbi zame.
Ojoj, obožujem take zgodbe. Sam vrag k si jih ne zapomnem. Vem da je pri nas ena podobna legenda ohranjena. Ovinkasta in mračna cesta kot ta del proti Slovenj gradcu. Le da gre za kočijo, ki menda prihrumi po hribu pred avtomobile, jih zmede seveda, da zgrmijo v graben, ali prepad … Bo treba povprašati babice in dedke, pa zapisati.
Drgače me je pa tale odstavek ful nasmejal, hehehe
“In če vidite štoparko kje blizu Hude luknje, ji nikar ne ustavljajte. Bo že sama sedla v avto in povedala, kaj jo muči.”
Katja, še kakšen takšen vnos nam privošči
Mah, nekaj že mora biti na tem… Prav gotovo nismo sami. Moja mama je razlagala, da je tisto noč in tisto minuto, ko je umrla babica, slišala kako je padla metla… Šla je pač pogledat, ker je mislila, da je mačka pustila v hiši in ga je pač hotela pospremiti skozi vrata… No, mačka ni bilo. Metla je pa tudi stala v kotu, tako kot jo je prej postavila…
kdo bi vedel kaj je to….
hehe, zanimiva zgodba, moram fotra vprasat, ce mu je kaj znano, btw Katja, imas morda kako zlahto pri domaciji, ki je kake pol ure (sicer sem bil se mulc, ko sem nazadnje tam pes hodil v konkreten hrib) pesacenja oddaljena od hude luknje na levi strani v hrib, ce se peljes proti mislinji … tam se pisejo tako kot ti …
.::PiPi::.
hm, to bo pa treba preverit. mislim, da ne….razen če misliš v vasi z imenom Podgorje, ker tam sem pa gor rasla in je veliko moje žlahte
v mislih sem imel Cirkovce, verjetno ne poznas … jaz pa Podgorja ne
.::PiPi::.
a….ne ne …to pa ne bo to…a ni to nekje v Prekmurju ali pa Prlekiji?
Podgorje je pri Slovenj Gradcu
jih je vec, tiste ki sem jaz mislil so na levo stran od hude luknje (oziroma mogoce malce prej, ali malo nazaj, se niti ne spomnim vec dobro, ze dolgo nisem bil tam, zivim sedaj cisto na drugem koncu nase domovine) …. ce poenostavim …. ce si predstavljas da je cesta (velenje-mislinja) vmes, na eni strani je paski kozjak, na drugi strani (levi) pa so cirkovce (originalno se pride tja iz velenjskko-skalske smeri, da pa se tudi pes iz omenjene ceste) … koker koli, nima veze … uzivaj!
.::PiPi::.
Ja men se je ze neki podbnega zgodil sam rajs ne govorim v tem… Verjam pa tudi da obstajajo dobri in sdlabi duhovi!
če je to res?!?!haha