Vijolično nebo
Objavil/a katja 20.10. 2007 pod personalno in avtorsko, Aktualno
Sila zanimiva stvar so, sanje. So take, ki me prav izmučijo in so sanje, zaradi katerih se nočem prebuditi. Topla odeja, mehkoba in prijeten dotik. So redke, take sanje.
Pa tudi mega bi bilo, če bi dejansko lahko lahko izbirali osebo, ki jo bomo sanjali. Paralelni svet. Noro.
In brez sanj mora biti hudo. Ker mi moramo padati v ta svet, da si lahko za nekaj časa oddahnemo od realnosti (ali pač nerealnost, razlagaj si, dragi bralec, po svoji želji).
So torej sanje, ki jih že dolgo ni bilo, pa si jih tako zelo želim. Ko sem letela.
Kakih 6, 7 let bi rekla, da sem imela. Za hišo smo imeli ravnino in potem manjši hrib (potem so enkrat pripeljali bager in traktor, malo razrili hrib in precej uravnovesili klančino in zdaj je pač za hišo polje, ki se konča ob reki Suhadolnici).
Pravzaprav težko opišem ta moj otroški svet, ker je besed zanj tako malo. Vse je bilo zeleno, hrast in lipa sta bila posajena ravno na robu hriba in plezali smo nanju kot opice. Jesen je bila čudovita, ko smo na drugi strani ceste, ki pelje mimo hiše, v gozdu tam čez (v katerem so, majkemi, takrat še živeli škrati in gozdne vile, potem pa je Rogina vse skupaj ogradil in naselil muflone, srnjad, itd….za avstrijske lovce) pobirali želode, kostanje, opazovali ježe in gobe na deblih. In hišico na drevesu smo si naredili, čeprav sta bili to samo dve deski, položeni čez dve veji. Na dveh sosednjih smrekah ali pa- če smo imeli srečo- kakšnih lepih vejatih drevesih. Potem smo iz gozda skrito opazovali cesto in ljudi, ki so hodili mimo. Na robu gozda, v zeleni krošnji, z milijardami rjavih smrekovih iglic po tleh.
Pardon, me je malo zaneslo.
No, in kadar sem v sanjah letela, sem se zagnala proti robu hriba za hišo in tam dobila zalet. Potem sem se počasi odlepila od tal, zamahnila z rokami in vedno hitreje mahala in mahala v posebnem ritmu. Spomnim se, postalo je neskončno lahkotno, to gibanje rok, ki so se spreminjale v krila. Bela, se mi zdi.
Teh sanj že dolgo ni bilo. Glihkar me je prešinilo, da nisem več otrok.
Aja, sanjam tudi konec sveta (ne, Aljaž, ni paranoja) in vijolično nebo in temne sence, pa volkove ki me gledajo- spet stojim na vrhu hriba- samo jaz se še nisem spremenila v volka in zdaj zdaj se bom. A, orkamizerja, vedno se zbudim, preden se kaj zgodi.
Sanje, pač. Freudi, Jungi, Ruglji?
Mislim, da je čas da grem v center pogledat.
Komentarji
4 komentarji na “Vijolično nebo”
Komentirajte
Ne ne, to je definitivno paranoja. Verjemi nekomu, ki sanja volkodlake in ki je v trenutku, ko ti piše tako zakajenopit, da ni siguren ali ne leti tudi buden.
P.S. Jebo te Rogina
meni se sanje vracajo. tudi jaz sem nekaj casa sanjala da letim, potem dolgo dolgo nisem, zdaj pa so se te sanje vrnile. spet letim. nazadnje kar se spomnim sem sanjala letenje v dvoje….in takihih sanj priznam nisem imela se nikoli. lepo je sanjati, ce le niso nocne more…tudi teh je zadnji mesec bilo prekleto prevec
aljaž: hahahahahaha. Prpravi martini….
hina: čimmanj nočnih mor. Bdv, mogoče je kriv vpliv planetov ali kaj takega, ampak, js mam tut ful veliko nočnih mor lately. No, čimmanj ti jih želim. Je enako nič.
katja -tudi jaz ima od daens dalej blog, z sicer nekoliko prevelikimi črkami ker pišem z fontom 14 , v urejevalniku pa se ne da zmanjšat, sliko pa bi moral v paint pro shopu zmanjšat, a je mogoče to zaščitni znak mojega bloga!
objavil 2 prispevka, sanje samskih moških in namig za izlet!
Vabljeni!