Mraz
Objavil/a katja 17.10. 2007 pod personalno in avtorsko
Brez ficka v žepu in z alarmantnim stanjem na tekočem računu sem hodila po Čopovi. Zeblo me je kot cucka, zimske bunde pa nisem imela v Ljubljani, ker me je mraz presenetil sredi tedna. Do vikenda doma je bila še dolga.
Na eni roki sem imela rokavico, ki sem jo našla med štumfi, kdove kje je končala leva rokavica. Popoldansko sonce je nabijalo, ljudstvo pa- kot ponavadi- mimobežno. Srkala sem njihove zgodbe, ko so hodili mimo.
Teta v vijoličnem plašču. Šving.
“Ne štekam, zakaj me ni poklical. Dobr ve, da moram delat do osmih. Zdej pa tamala dva čakata, mater, na te dedce se kdaj zanest…joj, na manikuro bom mogla…”
Mlad parček, on jo objema čez ramo.
“Dej, pejva do mene, mtka je v službi, fotr v Švici. Zih nau nobenga še par ur. Mal vodke je še v baru…”
Sestra usmiljenka (slučajno poznam njihove uniforme, sem pri njih živela bizarno leto in pol, a o tem kdaj drugič) hiti mimo ljudi, brezizrazno zre predse. Spogledava se, pokimam.
“Oče, pomagaj mi, da premagam to bolečino. Odpusti mi grešne misli…Hm, ta Katja se ziher drogira…”
Tla drsijo, ledeno postaja in kako bi popila skodelico vročega čaja. Obstojim pred izložbo. Čevlji. Pogledam dol. In še enkrat čevlje. In še enkrat dol.
Nič ne bo.
Skoraj sem že na Prešernovem trgu. Na levi zagledam strička, ne vidim ga prvič. Na kolenih kleči, nič ni podloženo pod njimi. Okoli vratu ima obešen karton. “Lačen sem in zebe me, pomagajte.”
Ustavim se. Nagonsko potipam po žepu. Saj res, nimam. Spogledava se in vse kar premorem - in to se zgodi samo in v afektu in morda se vam zdi da je popolnoma neprimerno - je nasmeh. Pred očmi mi zmrzne ta njegov pogled, trenutek traja večnost, zdi se mi da se pogovarjava z očmi.
“Si res lačen? Je res tako hudo? Te ignorirajo?”
“Maš kaj?”
“Nimam.”
“…”
“Poznam ta občutek, a takole še nisem klečala…”
“Bedno je, ponižujoče je, sovražim ljudi. Ubil bi se, če bi imel jajca. Ne morem…ni druge”.
“Razumem.”
Potem sem srečala Martino, malo poklepetala z njo in jo prosila za drobiž. Pa ga ni bilo več tam.
Jebiga.
Komentarji
10 komentarjev na “Mraz”
Komentirajte
Mi je všeč, kako vedno vsakdanje malenkosti opišeš in nardiš tok dobr txt.
Mi vsakič polepšaš dan. 
Človeka pripraviš, da gleda kdaj na kaj malo drugače oz. ne jemlje vsega za samoumevno.
Hvala;)
Isto lahko rečem za tvoje fotke.
Keep up.
Katja -Obetavna mlada novinarka, upam da finančno stanje ni tako katastrofalno kot pišeš. Jaz osebno nisem bil v ljubljani od junija 2005, ko sem se vračal z počitnic v Dolenjskih toplicah. marca 2005 sem imel zmenek pri Prešernu z nekoliko odbito knjižničarko. ker nisem pristal na kompromise oziroma je bila ona pretežka z mano je ostalo pri enem zmenku. Je pa bil takta odmevna rastava Leni Riefenštal pa še z mojim najboljšim prijateljem sva se dobila.
ja, z ženskami so težave, zlasti z knjižničarkami.
Uspešno naprej - naj te ne peče vset ker delaš za vest!
Lep pozdrav
Lordwales
Nekdo je rekel: stanje še ni alarmantno.
drugače je pa ta zgodba stara nekaj let.
Vest me, odkar sem na Vesti, zelo redko peče. Balzam.
Lp
K.
Oglasite se še kaj.:)
Super tekst. Pa sej ti maš po večini vedno super. Zdej grem pa na mraz skadit eno, ker mi paše jutranji mrazzz.
Najbolj zanimive stvari so vedno na dnu. Vprašanje je le, ali je to posledica perverznosti in tihega naslajanja nad tujo nesrečo, ali pa empatije. Odvisno od človeka, vendar pogosteje prvo.
And dont say I dont visit!!
joj no, aljaz
welcome.
Naj se še jaz pridružim ostalim - res super pišeš. In sploh se ne bi pritoževala, če bi bili vnosi pogostejši!
Katja: …hm, no ja, prav. Se bom potrudila.
Ampak…to je stvar navdiha, hipa. Nikoli ne pišem, ker moram.
To kar bruhne ven.
Imam občutek, da bo kmalu spet.
Hvala.