NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Bela gospa
31.10.2007, 18:23
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

Vsakič, ko se peljem domov, še posebej tam skozi ozko grlo Hude luknje (med Velenjem in Slovenj Gradcem), kjer so ceste vijugaste in Paka vabi, me je vsake toliko čisto malo, ampak res malo…strah. Podnevi ne, samo ponoči (ponavadi se vedno ponoči vračam domov).

Obstaja namreč mit o beli ženi, ki tava naokoli. Zgodb, ki se prenašajo po ustnem izročilu je nešteto. Ena pravi, da naj bi na tem koncu nekoč živela Gospa. Sama, v zapuščeni hiši, v mojem filmu ima ovce in psa, morda tudi mačko. Čudaška je, kot naj bi bile čudaške stare osamljene žene. Na grmadi je niso sežgali, so ji pa domačini precej nagajali. Bogve, kdaj in kako je umrla, ha, lahko pa sklepamo. Najbrž je umrla nasilne smrti, njeno truplo je dolgo ležalo nekje, kdovekje. Morda je šla nabirat gobe (v eni od jam Hude luknje so dolgo gojili šampinjone, hecno ni kaj- leta zatem naj bi tja vozili ukradene avtomobile in jih redizajnirali, ne vem, to so legende in miti), morda jo je posilil in zaklal kak podivjan moški, morda jo je povozil avto in so truplo v šoku nekam zakopali, lahko da je tetko sežgal Trobec, morda pa je izdihnila, ker ni hotela biti več sama in osamljena.

Ovce, psa in mačko ni odpeljala s seboj, ker jih v ustnem izročilu ne omenjajo.

No, in Bela Gospa naj bi zdaj v temnih, hladnih nočeh tavala po cesti mimo Hude luknje. Obstajajo priče (!), ki pravijo, da so jo v trdi temi, ko ni bilo na cesti nikogar, videli, kako vsa v belem štopa. Nekaj naj bi jih zaradi tega celo zapeljalo s ceste (in ne, niso bili pijani!).

Obstaja legenda, ki jo je povedala prijateljica od tete (ki ji jo je povedala gospa, znanka Marjetinega strica) o gospodu, ki naj bi nekoč sredi noči na cesti pobral štoparko. Sedla je v avto, nekam tiha je bila, vprašal jo je : “Kam pa greste?”, pa menda ni odgovorila. Oblečena je bila, kako zanimivo, v belo bundo in svetle hlače, obraza ji ni videl, mraz je bil. In ko sta se takole nekaj časa vozila po vijunkasti cesti, je gospa…izginila. Puf, izpuhtela. In gospod – tega ni potrebno posebej poudarjati, pa vendarle bom – je zapeljal v Pako. Ko je prišel k sebi, je zbranim ob bolniški postelji povedal, kaj se mu je zgodilo in vsi so zazijali :”Ježešmarija, to je bila Bela Gospa!”. Pa je nastalo še eno pričevanje.

Potem so tukaj še zgodbe o tem, da se Bela Gospa – sploh če se peljemo sami – rada pojavi v avtu. Ponavadi jo boste opazili sredi vožnje, v vzvratnem ogledalu in takrat je najbolje, da ostanete mirni. Menda jo je treba ignorirat, bo že izginila.

In če vidite štoparko kje blizu Hude luknje, ji nikar ne ustavljajte. Bo že sama sedla v avto in povedala, kaj jo muči.

Če sem čisto odkrita, sem tudi jaz že imela občutek, da sedi v avtu. Nekaj belega, pa ni bilo človeško. Nekaj me je buljilo v vzvratnem ogledalu, in hladno je postalo v avtu. Ko sem vklopila gretje in nabila radio do konca, je izginilo. Ampak, jaz z belimi ženami in duhovi nekako nimam težav.

In ker – lahko seveda zanikate – umrli nekam morajo iti, možnost, da so med nami, a jih z omejenimi človeškimi čutili pač ne dojemamo, bi rekla, obstaja. Kako jih dojemamo, kaj nam govorijo, zakaj jih (ne) vidimo….pa vam jaz ne bom povedala. Pa bi lahko o tem pisala knjige in snemala srhljivke.

YouTube slika preogleda
(AndrosEnigmaX)

Danes sem zmenjena z Belo Gospo.

  • Share/Bookmark


Pravkar…
28.10.2007, 12:12
Zapisano pod: Aktualno

…sem prestavila uro. Iz mizice pri postelji sem jo odnesla v kuhinjo.

  • Share/Bookmark


Ah, larifari
27.10.2007, 12:50
Zapisano pod: personalno in avtorsko

Evo, ker me nekdo že zelo dolgo provocira, naj to storim, pa se mi je to do sedaj zdelo nepotrebno, me je zdaj dokončno sprovociral Fetalijev post. Ki, pravzaprav, morda nima nobene zveze z naslednjim pisanjem, je bil pa dober vzvod. Pa naj bo, za vikend branje.

Torej, kaj je meni kul na dedcih (ker sem heteroseksualna, naj mi ženske ne zamerijo) oziroma, kako vidim pravega dedca:
- iskren (direkt mi povej/pokaži, da bi me zdej, tukaj)
- ve, da rabim masažo, vretence me skelijo in on to obvlada (super uvertura)
- posluša me (ne govori ves čas samo o sebi, čeprav vem, da je izjemen)
- pogovarjava se z očmi in dotiki (bit tiho ni noben problem)
- ob polni luni se mi prikrade v sanje :)
- ne pusti me čakati…ve, da je to velika napaka (jebemti, kako sovražim čakat)
- itak, da je fit (samo ne meni težit s športanjem, jaz bom, ko bom to hotela in na način, ki bo meni pasal)
- to, da je precej inteligenten, je menda jasno
- ne maram egotripov (svet ni samo tvoj in zate, tu smo še drugi)
- pri meni ne vžge “mama” ojdip (ne bom ti stregla spredaj in zadaj, sam si peglaj, kuhaj, peri…to bom počela, ko bom jaz hotela)
- brez strasti ni ljubezni (kemijo čutiva oba, ane?)
- če kaj cenim, je to vztrajnost (ne sanjari, pizda, nič se ne bo naredilo samo od sebe)
- jaz, jaz, jaz…..odpade
- ni lepšega, kot iskriv nasmešek na njegovem licu (predvidevam, da sem ga spravila v smeh)…smisel za humor sem omenila?
- ej, z denarjem me ne boš fasciniral (jbg, nisem materialistka)
- najbrž imaš nek cilj v življenju?
- priznam, adrenalin je kul, ne bi pa ravno rada, da umreš ravno, ko sem te vzljubila
- šteka, da se mi včasih ne da pobrit nog (in jaz imam fetiš na tvojo dva dni staro strnišče)
- priznam, super filing je, ko me objame čez ramena in stisne (najbrž obstaja kakšna logična razlaga)
- rada se zbudim s tabo v postelji (ampak, zjutraj znam biti sitna…)
- nikoli me ne vidiš tam, kjer te vidim jaz (ja, všeč so mi taki, ki so tudi malo skrivnostni in paranormalni), zato mi nikoli ne laži.

Konec je provokaciji. Prosim, nikar me zdaj ne zasipajte s ponudbami. Dedce izbiram sama.

  • Share/Bookmark


Pavza
23.10.2007, 19:10
Zapisano pod: Aktualno

Brez besed.

http://video.google.com/videoplay?docid=840109376703899672

(Marko in Anej)

  • Share/Bookmark


Morbidno
21.10.2007, 22:16
Zapisano pod: Aktualno

Evo, moja refleksija na današnje volitve:

YouTube slika preogleda

Tudi, ker je svinjski mrazzzzzz….

  • Share/Bookmark


Vijolično nebo
20.10.2007, 00:34
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

Sila zanimiva stvar so, sanje. So take, ki me prav izmučijo in so sanje, zaradi katerih se nočem prebuditi. Topla odeja, mehkoba in prijeten dotik. So redke, take sanje.

Pa tudi mega bi bilo, če bi dejansko lahko lahko izbirali osebo, ki jo bomo sanjali. Paralelni svet. Noro.

In brez sanj mora biti hudo. Ker mi moramo padati v ta svet, da si lahko za nekaj časa oddahnemo od realnosti (ali pač nerealnost, razlagaj si, dragi bralec, po svoji želji).

So torej sanje, ki jih že dolgo ni bilo, pa si jih tako zelo želim. Ko sem letela.

Kakih 6, 7 let bi rekla, da sem imela. Za hišo smo imeli ravnino in potem manjši hrib (potem so enkrat pripeljali bager in traktor, malo razrili hrib in precej uravnovesili klančino in zdaj je pač za hišo polje, ki se konča ob reki Suhadolnici).

Pravzaprav težko opišem ta moj otroški svet, ker je besed zanj tako malo. Vse je bilo zeleno, hrast in lipa sta bila posajena ravno na robu hriba in plezali smo nanju kot opice. Jesen je bila čudovita, ko smo na drugi strani ceste, ki pelje mimo hiše, v gozdu tam čez (v katerem so, majkemi, takrat še živeli škrati in gozdne vile, potem pa je Rogina vse skupaj ogradil in naselil muflone, srnjad, itd….za avstrijske lovce) pobirali želode, kostanje, opazovali ježe in gobe na deblih. In hišico na drevesu smo si naredili, čeprav sta bili to samo dve deski, položeni čez dve veji. Na dveh sosednjih smrekah ali pa- če smo imeli srečo- kakšnih lepih vejatih drevesih. Potem smo iz gozda skrito opazovali cesto in ljudi, ki so hodili mimo. Na robu gozda, v zeleni krošnji, z milijardami rjavih smrekovih iglic po tleh.

Pardon, me je malo zaneslo.

No, in kadar sem v sanjah letela, sem se zagnala proti robu hriba za hišo in tam dobila zalet. Potem sem se počasi odlepila od tal, zamahnila z rokami in vedno hitreje mahala in mahala v posebnem ritmu. Spomnim se, postalo je neskončno lahkotno, to gibanje rok, ki so se spreminjale v krila. Bela, se mi zdi.

Teh sanj že dolgo ni bilo. Glihkar me je prešinilo, da nisem več otrok.

Aja, sanjam tudi konec sveta (ne, Aljaž, ni paranoja) in vijolično nebo in temne sence, pa volkove ki me gledajo- spet stojim na vrhu hriba- samo jaz se še nisem spremenila v volka in zdaj zdaj se bom. A, orkamizerja, vedno se zbudim, preden se kaj zgodi.

Sanje, pač. Freudi, Jungi, Ruglji?

Mislim, da je čas da grem v center pogledat.

  • Share/Bookmark


Mraz
17.10.2007, 21:21
Zapisano pod: personalno in avtorsko

Brez ficka v žepu in z alarmantnim stanjem na tekočem računu sem hodila po Čopovi.  Zeblo me je kot cucka, zimske bunde pa nisem imela v Ljubljani, ker me je mraz presenetil sredi tedna. Do vikenda doma je bila še dolga.

Na eni roki sem imela rokavico, ki sem jo našla med štumfi, kdove kje je končala leva rokavica. Popoldansko sonce je nabijalo, ljudstvo pa- kot ponavadi- mimobežno. Srkala sem njihove zgodbe, ko so hodili mimo.

Teta v vijoličnem plašču. Šving.

“Ne štekam, zakaj me ni poklical. Dobr ve, da moram delat do osmih. Zdej pa tamala dva čakata, mater, na te dedce se kdaj zanest…joj, na manikuro bom mogla…”

Mlad parček, on jo objema čez ramo.

“Dej, pejva do mene, mtka je v službi, fotr v Švici. Zih nau nobenga še par ur. Mal vodke je še v baru…”

Sestra usmiljenka (slučajno poznam njihove uniforme, sem pri njih živela bizarno leto in pol, a o tem kdaj drugič) hiti mimo ljudi, brezizrazno zre predse. Spogledava se, pokimam.

“Oče, pomagaj mi, da premagam to bolečino. Odpusti mi grešne misli…Hm, ta Katja se ziher drogira…”

Tla drsijo, ledeno postaja in kako bi popila skodelico vročega čaja. Obstojim pred izložbo. Čevlji. Pogledam dol. In še enkrat čevlje. In še enkrat dol.

Nič ne bo.

Skoraj sem že na Prešernovem trgu. Na levi zagledam strička, ne vidim ga prvič. Na kolenih kleči, nič ni podloženo pod njimi. Okoli vratu ima obešen karton. “Lačen sem in zebe me, pomagajte.”

Ustavim se. Nagonsko potipam po žepu. Saj res, nimam.  Spogledava se in vse kar premorem – in to se zgodi samo in v afektu in morda se vam zdi da je popolnoma neprimerno – je nasmeh. Pred očmi mi zmrzne ta njegov pogled, trenutek traja večnost, zdi se mi da se pogovarjava z očmi.

“Si res lačen? Je res tako hudo? Te ignorirajo?”

“Maš kaj?”

“Nimam.”

“…”

“Poznam ta občutek, a takole še nisem klečala…”

“Bedno je, ponižujoče je, sovražim ljudi. Ubil bi se, če bi imel jajca. Ne morem…ni druge”.

“Razumem.”

Potem sem srečala Martino, malo poklepetala z njo in jo prosila za drobiž.  Pa ga ni bilo več tam.

Jebiga.

  • Share/Bookmark


Pljučna kapaciteta
1.10.2007, 23:06
Zapisano pod: Zabava

Ker so mi ponoči pljuča skorajda odfrčala skozi usta sem se odpravila na tehničnega. Moja osebna zdravnica je fajn, sploh kadar ni na dopustu. In pridem, klasika, veste gospa doktor je pa na rednem dopustu. A, šit, saj res, enkrat na leto, tale čas jo mahne v tople kraje. Ah, ji je fajn.
“In v katero ambulanto naj stopim?”
” Kar tjale, v eno pač. Niste naročeni?”
Hm, ne.
“A vas naročim za jutri, dones smo precej polni?”
Ah, kaj vem. Bom počakala. Kaj pa čem.
“Ampak bo za počakat, veste…”
Ja, vem, jebemti, ste že rekla, ja. Sam kaj naj, naj vam pljuča jutri zjutraj na krožniku prnesem, al kaj. Servirana s termometrom in flaško trpotčevega sirupa.

In potem sedem in opazujem.

Vrata so odprta, v predsobi ali kako-se-temu-pač-reče s prekrižanimi nogami si sestra nonšalantno ogleduje dekolte, če je vse na svojem mestu. Prav bizaren razgled imam, sprašujem se, če imam vročino ali sem pač padla v fiktivno realnost NMK-ja. Tam nekje 40-45 let ima, sveže nalakirani nohtki, kratka blont paževska frizura.

“Joj, a reeeees. Sej se je men zdel, veš. Sem ti rekla, če nau njega, nau nobenga. A veš kako sta se gledla!…Hudoooo!”

Joj, sam še tega mi je treba. Grdo zakašljam, res je bila sila. Ošvrkne me s strupenim pogledom, češ, a ne vidte da se pogovarjam, malo kulture, prosim. In pogledam proti tlom, kar malo nerodno mi je, tako grdo sem zakašljala, direkt iz drobovja je zadonelo…

“Joj, a bova šle v savno dons, a je prov…Men bo tko pasal…že dolg nisem”..

Pogledam okoli, folk se muza. Ne moreš verjet, to je ko v filmu.

A bizarka se nadaljuje.

Odpro se vrata in iz ambulante stopi zdravnica. Nasmejana, mlada, rekla bi celo mlajša od mene. V beli halji, jasno. Takole na daleč sem prav vesela, da sem se postavila pred to ambulanto. Ne maram starih in zateženih dohtarc/dohtarjev, zdolgočasenih od življenja in pacientov. Mladi zdravniki so polni entuziazma in razumevanja.

“Dajte no, noter vas slišim, dajmo mal stišat, prav…Naslednji.”

Sestra se namrdne, se na hitro poslovi od sogovornika in odloži telefon. Zdravnica stopi nazaj v ambulanto.

“No, kdo je nasleeeednji?”

Spogledamo se, jaz in šest čakajočih. Nihče ne trzne, zato vstanem jaz. Pljuča se mi zahvalijo.

Rahlo potrkam, z zajetno kartoteko pod pazduho in roko na ustih, ker mi suh kašelj spet ne da miru. Vstopim in sprejme me nasmejan obraz.

“No, kaj je pa z nama?”

Povem svojo zgodbo, nič posebnega, teden dni se že vleče, skoraj je bilo že okej, nocoj so pa pljuča čisto podivljala.

“Ja, pa poslušva. To se ni za igrat, lahko bi bla pljučnica…Dejva najprej grlo pa ušesa pogledat.”

In se usedem, saj veste, tisti stolčki, pa “aaaaa”. Klasična pozicija pri zdravniku. Skloni se k meni in kar naenkrat se v mojem vidnem polju, nekaj centimetrov od oči, pojavi zdravničin dekolte. Bujno oprsje, modrc bele barve in dve bujni dojki, ki silita iz njega. Morda je bil push-up, težko rečem, definitivno pa je to dekolte, ob katerem bi se moji moški kolegi pošteno poslinili. Občudovanja vredno oprsje, priznam.

Ampak, nazaj v situacijo. Jaz sem vendar na zdravniškem pregledu. Pljuča me bolijo in celo noč sem suho kašljala. Prav smešno je, ker glave niti ne morem premakniti in ona dobro ve, da jo gledam direktno v prsi. Zdaj ko se je nekoliko nagnila, je sploh smešno. Jaz z odprtimi usti “Aaaa…”, ona pa štora po mojih ustih in mi razlaga, da je grlo tudi malo vneto. Prav vidi se ji modrc, ki podpira dve srednje veliki dojki. Lep dekolte, hudi joški. Ampak celo meni postane nerodno. Ona pa nič, pogleda še ušesa in potipa bezgavke. Smešno je za popizdit. Sprašujem se, če je to morda kakšna skrita kamera, tako nevsakdanje je vse skupaj. Nadaljujeva, prijazna je, zaskrbljena. Obrnem se, da mi posluša dihanje. Nekajkrat se stetoskop dotakne mojega hrbta, nato pa brez besed odpne moj modrc. Zdaj mi gre že na smeh, saj vem, da je to pač neke vrsta rutina, da bo tako bolje slišala moje dihanje, a vseeno. Smešno mi je. Res je vse skupaj malce nenavadno.

Ko si zapenjam modrc in tlačim spodnjo majico za hlače, mi daje napotke. naj grem v laboratorij, šele potem bo jasno, kaj je narobe. Da nič sumljivega ne sliši, a nikoli se ne ve. Meni pa se je v glavi zamrznila slika njenega dekolteja. Morda sem imela vročino.

Ko zapuščam ambulanto, je sestra še vedno na telefonu. Tako z ramo ga stiska k učesu, medtem ko nekaj tipka. Za trenutek ga prime v roko, toliko da ga odmakne od ust in reče: “Naslednji”.
Pogledam jo. “Grem še v laboratorij”. A me že ne posluša. Njen dekolte se ne more kosati s tistim za onimi vrati.

Ko stopim v čakalnico, se tiho muzam. Kakšno doživetje čaka tega mladega, brhkega fanta, ki pravkar vstopa k zdravnici, pomislim. Morda pa bo tudi on nocoj na svoj blog zapisal podoben post.

Še več takih zdravnic, lepo prosim. Prav popestrila mi je dan.

  • Share/Bookmark