NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Maoi & Beautiful animal
28.09.2007, 16:46
Zapisano pod: personalno in avtorsko

O željah in sanjah in ciljih sem se sama s seboj že zdavnaj pogovorila. Monolog je bil takrat dolg, izčrpljujajoč, prekleto naporen in – to vem že dolgo- precej ploden.

Ni mi žal, da sem tako zgodaj začela skrbeti zase, ni mi žal, da me je zaneslo v medije. Nikoli se ne bi naučila vseh teh reči in težko bi razumela svet okoli sebe, kot ga razumem. Prav nič ne zavidam tistim, ki jim je bilo vse položeno pred rit in jim ni bilo treba skrbeti za lastno preživetje. To je moja prednost.

Je pa res – se strinjava s cimrom – da je včasih tega tempa že preveč. Ko delaš milijon projektov, jih razvijaš, daješ celega sebe v stvari, ki so bitje nekoga drugega a del tvoje biti, dan postaja podoben dnevu in noči so prekratke in ko stojiš na pivu s prijatelji jih od utrujenosti sploh ne slišiš, ko govorijo. Iz drugega sveta so in nikoli me ne bodo dohiteli ker jim ni treba, jaz pa sanjam vsake toliko iste sanje. Že leta in leta in v valovih me buta “Pripravljaj se, ni več daleč, čas bo da krenemo, čakajo te…”

YouTube slika preogleda
(rubyvrooom)

Oni tukaj pa mislijo da sem njihova, da mi ni jasno, kaj počnejo. Pustim jih, da se igrajo svojo igro, ker so mi všeč, ker so simpatični, ko se odkrivajo in razkrivajo. Trudijo se, čeprav so me že skoraj izgubili, pa sem se vrnila v krog. Dogovorili smo se in napredujemo. Čas bo za odhod. Nič jim ne dolgujem, od njih ne zahtevam nič. Več.

YouTube slika preogleda
(innocent04)

Mislim, da so me trije ali štirje morda celo malce razumeli. Pridejo, vsake toliko, s plamenom v očeh in me gledajo, češ, poznam te jaz. Potem pa, ah kakšna škoda, pokroviteljsko pogrnejo na polni črti. Kakšna škoda, res. Samo malo jim manjka, pa bi ostala. A morda je bolje, da ne. Ne bi imelo smisla. Treba je pripraviti prtljago, poravnati robove in napisati spomin.

In ker vem, da me točno tam, kamor si želim, nekdo bere.

YouTube slika preogleda

Ni več daleč, ni več daleč. Samo še film ali dva posnamem…Knjiga se piše.

  • Share/Bookmark


Kje ste, iskalci Resnice?
27.09.2007, 02:57
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

V noči, ko voda izza ovinka preži na budne Slovence (in mene od obležanin boli celo telo, pljuča pa od pokašljevanja sploh ne poznajo več svoje osnovne funkcije), me grizejo še druge reči.

Ne bom o tem, kako suvereno in verodostojno (da o spoštovanju do vpletenih niti ne zapišem) je lahko poročanje slovenskih novinarjev s “kriznih” žarišč. Niti ne bom o tistih 438-tih novinarjih, ki so podpisali peticijo, tudi ne bom o nonšalantnosti samooklicanih slovenskih neodvisnih medijev in ne, ne bom o – na jetra mi že gre ta beseda – (samo) cenzuri.

V tej – priznam- srhljivo mokri noči pomislim na hrabrost slovenskega novinarja. Tuhtam, napenjam možgane, še malo pomislim…kje sploh so, če so?

Kje so novinarji, pronicljivi, iznajdljivi, pogumni in neustrašni, radovedni in delovni? Samostojni, vztrajni, ponos vzbujajoči, taki, da rečeš: “Svaka čast, res si dober!”.

Novinarji, ki se zavedajo, da ta poklic nima delovnika. Novinarji, ki bodo zgodbo, če bo treba, raziskovali tudi pozno v noč. Taki, ki bodo pripravljeni ostati na terenu tudi ponoči, pa vedo, da (morda) ne bodo plačani za nadure. Novinarji, ki se ne bojijo in hkrati poznajo pravo mero drznosti.

Jaz enega poznam. Pa je novinar šele slabo leto dni.

Razmišljam dalje. Začnimo z nacionalko. Hm. Prvo ime, ki me prešine je legendarni Jurij Gustinčič. Potem mi na misel ne pade nihče več. Hm. Razmišljam. Terenski novinarji, kje so kakšni, ki bi mi vzbujali spoštovanje?

Vlasta Jeseničnik. Ksenija Hahonina. Ksenija Horvat. Valentin Areh? Ah, nikakor se ne morem spomniti imena tiste simpatične novinarke, s tujim snemalcem poročene nacionalkine novinarke, ki se navadno javlja s kriznih žarišč Bližnjega Vzhoda, a saj veste o kom govorim. In ne vem zakaj mi na misel ne pade še kakšen moški kolega.

Saj ne rečem, veliko jih je, takih ambicioznih. A nihče me ne prepriča. Ko sem delala na nacionalki, sem jih opazovala, te pronicljive mlade novinarje. Ki so me vedno znova razočarali, same besede so jih, veliko besed. In delo po principu najmanjše linije odpora. Takrat se mi je novinarstvo v bistvu zagabilo, a pustimo zdaj to. Stari mački so navadno počivali na lovorikah in si meli roke (nujno so tudi poskrbeli za svoje potomce, da so z znanjem ali brez dobili zaposlitev, še preden se sami spokajo v penzijo…pa brez zamere, NISO VSI SLABI)…mladi pa pač skrbijo za preživetje…

In ker sem že utrujena, naj počasi končam z inspiracijo tega posta. Mislim, da si danes to zasluži.

Torej. Poznam novinarja, ki to poslanstvo opravlja šele zelo kratko obdobje, pa sem prepičana, da v tem obdobju (ravno ob pravem času in na pravem mestu) kroji usodo slovenskega medijskega prostora. Ker je eden redkih novinarjev, ki gre do konca. Ker je obenem spoštljiv do sogovornika. Ker je lahko slovenskemu novinarju za zgled. Ker ima tudi svoje napake, a se jih – vsaj upam – tudi zaveda. Ker imam občutek, da spreminja medije. Ker je novinarska mašina, neutrudljiv in neomajen. In ravno prav nor, da gre čez meje, ki ga lahko definirajo za genija.

Tudi zaradi njega so tiskovke bolj zanimive, politiki zgovorni, javnost pa spoznava človeško plat slovenskih osebnosti. In to mi je všeč. Če se bom sama kdaj popolnoma predala novinarstvu, bi si želela da sem taka novinarka.

In rekla bi, da mu tole ne bo všeč, ampak – Denis Sarkić, v imenu slovenske javnosti …hvala za tvoje zgodbe in vztrajnost. In pazi nase, ker si pomemben prenašalec Resnice.

To sem morala zapisati, tudi ker se te dni počutim rahlo nekoristno, pogrešam Vest, komaj čakam da poujčkam vestnega juniorja, spravim koga v zadrego in ure dolgo konvertiram material (saj bo bolje, ko dobimo nove kamere), ker me kašelj spravlja ob živce in strah me je poplav. In upam, da Ambrušani Denisa ne bodo pretepli in da voda v tej noči ne bo delala pizdarij.

Mirno noč, Slovenija.

In močno verjamem v Vest, z vsakim dnevom bolj.

  • Share/Bookmark


Gratis
14.09.2007, 17:08
Zapisano pod: Aktualno, personalno in avtorsko

Kerimamnovofrizuronimampašewirellessaspedenanegasemseodločiladanahitropustim

odtiskijeravnotakokotkaterikolidrugmoj. Knjigaomedijskičorbidobivanovapoglavja,

stvaritečejoutečenoinzdisemidavajetimojegaživljenjanipotrebnovečzategovati.

Puščamdaživljenjegalopirasamo, sajzna.

Kmalu.

  • Share/Bookmark