NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Medijska čorba: Bralni aparat I… REPLIKATIVNI DISKURZ
19.06.2007, 22:35
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Nja, ljudstvo je lačno upora.

Bravo študenti, bravo politiki, bravo Strojani. Vsi v en glas: bravo!

Čas je morda ravno pravšnji, da zaštrajkamo še mediji. Na ulico, pred parlament, pred cerkvena poslopja, pred vlado.

Zablokirajmo represivne organe, naredimo zasedo pred Ruplovo hišo, polepimo javno rtv hišo (denimo, z nagim duplikatom Janše), zmečimo svoje beležnike realnosti (kamere, diktafone, mikrofone, kolofone in vse ostale -one) v Ljubljanico, postrezimo si s publiciteto, zavpijmo v en glas:“Dost mam!” (ah, kako punkersko), spravimo v zadrego vsaj enega politika, izvohajmo najmanj občudovano in neelitno kulturo (ki je nihče ne odkrije), gremo v gozd po klope, zaspimo na ležalniku z laptopom v naročju in se pustimo presenetiti.

Imejmo rojstni dan.

Nahrulimo nerazumevajoče šefe. Kupimo kos potice ta prijaznim. Naredimo medijski presežek, ki bo res presežek. Obudimo alter -ego. Skregajmo se s pametjo. Zaklenimo nesposobne sodelavce v pisarno in jih prestrašimo z lažnim bombnim napadom (iz neznane številke jih pokličimo na gsm, medtem, ko bodo zaklenjeni v pisarni in takoj prekinimo vezo). Povejmo svetu, da je lahko v Sloveniji že vsak novinar (kustos bojda ne more biti vsak).

Zadihajmo svež zrak na ležalniku domačega vrta, medtem ko nam mati (ma ja, lahko tudi oče) prinese hladno pivo in nekaj za grickat. Za trenutek izklopimo svet in globoko vdihnimo.

Čas je za rešitev.

Jutri priznajmo, da še vedno nismo zadovoljni. Da povsod izkoriščajo. Pišimo pismo predsedniku, naj kaj stori. Naj pošlje Dalajlamo.

Čas je za potovanje.

Včeraj so nas razkurili, danes vdihnemo, jutri popizdimo. Tako to je. Mediji smo kompleksna forma. V utesnjenem formatu. Z ozkim sediščem, smrdljivimi podplati in briljantino v laseh. Ampak, to je osnovni paket. Lahko ga preoblikujemo in zamenjamo. A statistika kaže, da to le redki storijo.

Mediji smo sproščeni. A ker medijska čorba tako zelo zaudarja, je prisotnim okoli nje pogosto kar malce nerodno (češ, joj, ampak res ga nisem jaz spustil) tako kaj hitro postanejo nesproščeni. In to pa je hudič.

Čas je za repliko, Koroški radio.

Ker ste si vzeli toliko (meni je res fascinantno, a po malem hecno) časa in energije za obiranje kosti tam daleč stran, Vam cenjeni Lastniki sporočam, da sem z rezultatom izredno zadovoljna. Bilo je neverjetno, ko je ljudstvo spregovorilo. To me osrečuje. Upam, da je kdo od odgovornih pošteno švical in posledično tudi kaj domislil (in bo posledično kaj storil).

Menda je bilo vsem jasno, da govorim o radiu. Začela sem tam, kjer se mi pač zdi, da nekaj blazno stagnira. In tam, kjer situacijo poznam (dasiravno se nekateri slepijo, da sem slepa, da ne vidim očitnega). V tretjem štuku občinske stavbe v Slovenj Gradcu.

In vsakemu radijcu je jasno, da je orisanih primerov v Sloveniji precej morda tudi preveč. Skoraj vsakemu, no.

Koroški radio bo najbrž preživel. Morda tudi zato, ker se bodo zbudili iz pravljice. Prišel bo princ, kušnil spečo princesko, stroji bodo spet zalaufali, nekdo bo zaradi tega sicer najebal, asimilacija v novo dobo tehnologije bo uspešna in kralj in njegovi najbližji se bodo potrkali po prsih, češ, saj sem vedel, saj sem rekel, saj sem ukazal. Razumete?

Ljubi moji Korošci. Rada vas imam, ker ste moje korenine. Zato z veseljem in ponosom priznam, da tokrat  slavnostno sprejmem vlogo grešnega kozla. Morda bo le-ta tokrat rešen grmade in prijazno ogovorjen (“ker mamo res krizo tt mesnc”).

Ampak, se niste Veliki niti enkrat med temi vrsticami vprašali, zakaj neki je bog s tolikšno genialnostjo moral obdariti prav mene?

Mediji, čas je za UPOR. Kar lepo v vrsto se postavite, začenjamo na Koroškem.

Vaša zanesenjakinja, utopična realistka in skorajšnja 28-letnica (kako obožujem svoja zrela leta! ah) s ponosom…

…ki verjame v VEST..

Katja.

  • Share/Bookmark


Piksna v glavo
9.06.2007, 12:32
Zapisano pod: Aktualno

Temu pisanju se zagotovo ne bom ognila.

Okoli tretje ure zjutraj sem mirno klepetala v množici petkovih izhodnikov na Metelkovi. Pred Menzo, v prijetni družbi.

Kot že ničkolikokrat poprej se je skozi MM zapeljala policijska marica. Nisem jim posvečala kaj dosti pozornosti, dokler nisem v na glavi začutila tope bolečine. Nekaj me je zadelo z vsem sunkom, direkt v čelo in naenkrat sem bila cela mokra.

Niti ni pomembno, kakšen šok sem doživela (ker bolečine sprva itak ne čutiš), ampak precej sem se ustrašila za betico. Kaj je to, mi je kdo razklal glavo, kaj zaboga me je zadelo?

In kaj je bilo? En kretenski idiot (oprostite izrazu, lahko mu/ji rečem tele prve klase) me je zadel s piskno piva, ki se je ob udarcu cela razpenila in pošpričala vse naokoli sebe.  IN jaz sem od udarca skoraj padla na tla. Res je bil orto hud udarec. Ne razumem ljudi.

In sklep je naslednji: omenjeni osebek – kdorkoliježebil, upam, da nima mirnega spanca kot jaz nimam čistih misli zaradi bolečine ki me zajeda odtlej- je ciljal policijsko marico in je ni zadel. Policaj v avtu je vse skupaj videl. Prvič v življenju bom pohvalila policijo – edini so reagirali in se ukvarjali z menoj. Majkemi. Akcija je bila hitra, policija je na brzino skočila iz avta (eden se je ukvarjal z menoj, če sem ok in podobno), med folk in čez nekaj trenutkov (ma se ne spomnim dobro, a je bilo hitro, ker sem malo izgubila glavo in zavedanje za par minut) so v marico že potisnili nekega razburjenega opotekajočega se subjekta (če je bil pravi, potem mu lahko rečem tudi kreten). In danes me boli cela čeljust, zatečeno imam glavo, misli so dokaj čiste, bolečina pa še vedno topa. In vse mi smrdi po pivu.

Zaključek bo kratek: bedaki, ki mečejo piksne, za katere poprej odštejejo 2 evra, v množico ljudi, naj se scvrejo v peklu. Halo, kako naj policija Metelkovce jemlje resno, ko pa vedno uletijo na kaj takšnega? A jim je treba metat piksne v avto (ko bi vsaj zadel avto in ne človeka!!!)?

Jezna sem ko hudič. Če bi našla idiota, ki mi je to storil, bi ga prav premlatila. Kreten idiotski.

Razumite moj srd, glava me boli in buško imam.

A na Metelkovo bom še šla. Morda s posebno proti-kretensko čelado, očmi na pecljih in enim mačotom, da bo morebitne kretene na licu mesta naučil manire.

Ajajaaj. Če čisto slučajno poznate osebek, ki mi je to storil, ga prosim…pljunite v faco. Namesto mene.

Hvala.

  • Share/Bookmark


Medijska čorba: Bralni aparat I.
7.06.2007, 02:08
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

No, ta medijska čorba ima še nekaj pekočih sestavin. Trpkih, če hočete.

Enostavno mi je zmanjkalo časa za Koroški radio. To zgodbo morate razumeti. Ta radio je zasidran v moje otroštvo in mladost. Z njim sem rasla, poslušali smo ga vsak dan. Ko smo doma prižgali kišto, je bila nastavljena ena sama frekvenca. 97,2. Vedno.

Skozi tisto kišto sem poznala lokalne radijske zvezde. Dušan S., njega sem srečevala na raznih prireditvah, ker jih je večino vodil on. Jaz pa nastopala (kot smrklja) v dekliškem pevskem zboru (o tem kdaj drugič). Pa Boštjan P. in Jurij B., tudi zvezdi. In da ne naredim krivice Mateju P., ki je kriv, da sem na ta radio sploh prišla. On je zdaj na Valu202. Nekoč sva šla skupaj po pivo za Botza(na Radiu Študent) in ga nato sama spila v Tivolskem parku (zraven sva iz Ljubljane poslala še Lepe pozdrave Ivanu Laitingerju, profesorju biologije z Gimnazije Ravne na Koroškem). Ah, ti časi.

No, ta radio je bil šolski primer realizacije moje želje. Take karieristične (ali kako se temu že reče).

Na prvem sestanku me je urednik Marko V. vprašal, če je moj fotr slučajno un s Komunale. Mhm. Smešno mi je bilo. Sem odrezala, ne, moj fotr je pek in ponosna sem na to (ko bi vedeli, kakšnih dobrot sem zato deležna že celo življenje). In tak je bil moj prvi vtis.

Začela sem s študentsko oddajo Šalter. To je bilo super, ker sem ravno tisto leto uletela tudi na avdicijo na Radiu Študent, a sem bila preveč smrkljasta za to. In sem imela svoj način etrenja (jaz temu tako rečem). Učila sem se pri Juretu Longyki in to mi je dalo velik plus v etru. S Študenta sem potem šla, pri zadnji avdiciji sem odletela. Tudi Matej P. Nekako nisem sedla v to sedlo, preveč je bilo ozko (da se razumemo, Študenta imamo zdaj pri Trunkljih ves čas prižganega in dober je).

No, da se vrnem na Koroški radio. Študentska oddaja je bila super. Malo smo jo poživili, dodali kakšno rubriko, nekako pustili svoj pečat in skušali zdramiti poslušalstvo. V tej oddaji sem novinarsko orgazmirala ob intervjujih. Spontanih, nikoli si vprašanj nisem vnaprej pripravljala, le malo sem posurfala po spletu. Jasno.

Kmalu sem preveslala še na špikeraj in vikendovo urednikovanje (dežurni novinar in urednik). Poskusila sem tudi z glasbenimi opremami, a je naša glasbena urednica Jasmina Š. precej trd in samosvoj oreh. Sem pa v nočnih programih res navadno svoj glasbeni majstor.

A kaj moremo, ne bom ovinkarila. Ta radio je obstal v zgodnjih devetdesetih. Predvsem vsebinsko.

Spomnim se, da sem pred leti vedno pokrivala Viktorje, pa Miss, festivale (Sunsplash, Rock Otočec) . Super je bil teren. Ker sem vedno rada dokumentirala zgodbe. Sem šla na Sunsplash s službeno Cordobo (se mi zdi da je bila Cordoba, ma ne grem stavit) in prazgodovinskih snemalnikom. Majkemi, še zdaj leži nekje v eni od omar v pisarni, po moje bolj kot antikviteta.

In sem se redno javljala, s koleni v Soči in dobrotami naokoli. Terena se nikoli nisem bala. Sploh, če so mi dali proste roke. Slovenska popevka je iz mene izsesala javljanje in oster komentar s posnetki. In Viktorji, prvi stik s slovenskimi takozvanimi vipovci. Tudi Jonasa sem enkrat ujela in je bil kul, se mi zdi.

A tehnologija na našem radiu je res precej diletantska. Ja, Crni, diletantska, če hočeš. Kako sem umirala od smeha, ko je bilo treba prispevek zmontirati. Kakšno kompliciranje (seveda, ko sem pa imela na terenu kasetnik z mikrofonom, da so se mi vsi režali). Kakšni mini diski, lepo vas prosim. Kaseta. In izpišeš kode, prvo in zadnjo besedo izjave, vmes prebereš komentar in v montaži nastane cela komplikacija. Čeprav Cool Edit dokaj obvladam, mi na Koroškem radiu nikoli niso omogočili, da bi lahko prispevke sama zmontirala. Bedarija. Namontiraš en računalnik za novinarje, folku pokažeš osnove, jim daš mini disk in mikrofon in pejdi na teren. Tako se dela radio.

In tisto, kar najbolj boli, je (posledično) vsebinska praznina programa Koroškega radia. Ne razumem, kako lahko urednik mirno prebavlja neinventivnost, rekorderje v copy-pastanju, lenobo. Vsak dan so ob 14:30 osrednja poročila, v večini povzeta iz STA-ja in rtv.slo. Da se človeku zamegli.

Ampak, jasno. Ker je honorar smešno nizek. Za kakršnokoli delo na tem radiu. Mislim, da je huje kot na Radiu Študent. S to razliko (predvidevam), da pri nas se RES ne splača izvajati presežkov.

Sem uredniku, povedala, da jaz sem tak človek, da se pod drek pač ne bom podpisala. Da me je sram delati poročila za debile. In jih skušam zato po svoje narediti, ne samo prekopirati 7 novic, prilepit vreme in malo kulture (navadno novinarji na tem radiu pač skopirajo vabilo, napovednik kakšnega dogodka, pa je). Ni zaštekal, se mi zdi. NIč se ne spremeni, že leta in leta. Ker se nikomur ne da. Ko pridejo preverjanja programa (ko gre za status), pade paranoja in mrak na oči. Takrat nas opozarjajo, svarijo, moledujejo, aktivirajo. Samo da bomo šli skozi, da bo dovolj lastne produkcije. Da nam ne bodo vzeli statusa. In takrat nastajajo najbolj bizarne oddaje.

IN kaj je point tega pisanja? Poglejmo situacijo povprečnega slovenskega radia (oprostite, radijske postaje).

Zakaj za boga imeti novice, če pa so to samo kopije STA-ja? Zakaj ponavljati že milijonkrat ponovljene (nerazumljive) stavke? Zakaj jim vseeno rečemo novinarji? Zakaj plačujejo nekomu, ki ne zna v eter povedati niti stavka iz glave? Zakaj imeti urednika, ki ne dela na programski shemi, ne motivira novinarjev, ne svetuje, ne daje zgleda, ne korigira, ne izobražuje, ne nudi pogojev za novinarsko delo, ignorira napredek…? Govorim na splošno.

In če v to čorbo natrosim še malo gneva in gnusa, bi se to pisanje lahko že nagravžno raztegnilo. Zgolj v razmislek. Tokrat radio. Tudi tam čorba zaudarja.

Kaj sploh lahko naredimo kot medijski kreatorji in aktivisti? Lahko pod pritiskom in vplivom nesposobnih (a tu poudarjam, taki na srečo niso čisto vsi) lastnikov medija sploh normalno opravljamo svoje poslanstvo?

Hm, razmislite.

Jaz bom, ko bom naslednjič na eni od radijskih mrež ( kot aparat, on-off) za ponižujoč honorar 1400-1800 na uro (in predvsem zato, da treniram glas) šest ali sedem ur skoraj neprekinjeno brala radijske in televizijske offe. In jih sama tudi zmontirala, brez problema.

Sramota. V kakšni čorbi se kuhamo.

Z največjim veseljem (že skorajda evforičnim in razvetljenskim) in zanosom, še vedno za www.vest.si.

  • Share/Bookmark