NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Iščemo plac
23.05.2007, 23:49
Zapisano pod: miks

Da ne bom zgolj govorila, kako pomemben faktor mojega življenja tvori glasba. Tule so začetki, kruti in resnični. Glasba je pa vsa naša.

PS: Ključavnica je bila odstranjena s privoljenjem. Če pa imate kakšen primeren prostor za naše vaje, kje v Ljubljani (ali bližini), bi ga z veseljem udomačili. V tem placu je žal precej vlažno in izpod stropa neusmiljeno curlja. In za izolacijo bi tudi poskrbeli.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Guspa dipl. kult.
20.05.2007, 17:53
Zapisano pod: Glasba, Slovenija, miks, personalno in avtorsko

Tisti trije, ki me spremljate, ste se morda celo povpraševali, zakaj neki sem izginila in ali bode zgodovina tega zapisovanja res kratka.

Ha, pa ne bo.

V petek sem diplomirala in to je to. Končana zgodba in nikoli več je ne bom pisala tako dolgo. Z vsem spoštovanjem do mojega mentorja dr.Gregorja Tomca, ki mu absolutno dolgujem vso zahvalo, ki jo premore diplomant. Brez njegove (urne) pomoči ne bi šlo. Torej, Grega, hvala.

In zdaj bom lahko vso svojo pozornost preusmerila na majhne ognje, ki tlijo v meni. Nekaj žerjavic bo potrebno zanetiti, dodati malo olja in prižgati vžigalico. Potem bo vse jasno.

Menda te – ko diplomiraš- zagrabi ekstistencialna (ups, kakšna beseda je ratala) eksistencialna kriza. Če sem odkrita, za to niti ni časa. Niti potrebe. Za tisto pravo krizo. Vem pa, kam grem in kakšni so cilji.

Medij. Ena od žerjavic, čez katero že dolgo stopam. Peče, žge ko hudič, kadi se okoli in dim me ves čas spremlja. Ko grem na sever, da bi se izognila dimu, gre za menoj. Skušam ga ukaniti, pa je ves čas ob meni. Zato tudi vse naokoli te medijske žerjavice smrdi in dasiravno vsake toliko malce pojenja, se potem vrne še bolj zadimljen in smrdeč. A vztrajam. Za hojo čez žerjavico moraš biti tudi malo sado-mazo. Ne vem še, če sem.

Ah, glasba. Močan in krepak ogenj je nastal. Izbruhnil je v hipu, nenapovedan, sunkovit in vroč. A ne peče, le greje prijetno. To je moje bistvo, to bi profesionalizirala, ako bi šlo. To je ljubezen. To je največji del mene.

In z njo je povezan tudi glas. Moj najmočnejši medij. Raziskan in obvladljiv. Precej obvladljiv. Sinhronizacija, radijski eter, glasba…name it, you got.

In ker sem postala gospa (z diplomo), bom na ogovarjanje otrok in mladine (“Guspa, a lohk poveste….”) odreagirala zrelo.

Uh, kako zelo jasno mi je vse.

Pa ne povem.

PS: Knjiga se piše sama.

(Še vedno z največjim veseljem in zanosom tudi za www.vest.si)

  • Share/Bookmark


Madžarski blues
10.05.2007, 23:08
Zapisano pod: Aktualno, Glasba, personalno in avtorsko

Ker je bil dan tako razburljiv, sem vesela, da je pri koncu. Zanimiv podatek tega dne – v Litvi izdelujejo konopljino maslo. To me je pa danes res fasciniralo.

Ob poslušanju Evrovizijskih šlagerjev (tako sem se letos po dolgem času odločila storiti) mi je rahlo dolgčas. Saj ni, da se v vmesnem času dolgočasimo, a prsti so me malce zasrbeli.

Goergia oz. Gruzija, Madžarska… tu se pa tudi konča.

No, tisto s konopljinim maslo. In še podatek, da največ sladoleda na svetu konzumirajo Novozelandci, v Evropi pa Finci. Zato ta multikulturni večer.

Skratka, ker me ta medijski kič današnjega dne drži pokonci in ker mi glasba zaključuje večerjo, napovedujem zmago Madžarske. Mimogrede, kaj pa je bilo tisto pred njimi?

———-

Izven kontekstualna misel: Pozdravljena Slovenija, vas že kaj peče vest?

  • Share/Bookmark


Moja modrost
10.05.2007, 00:57
Zapisano pod: miks

Medtem ko se nekje nedaleč stran na spletu rojeva nekaj velikega, sem izgubila še predzadnjo četrtino moje modrosti (spodnja dva mi je pred leti izmesarila dr. Ciglerjeva).

Ob 18:35 sem izgubila tretji modrostni zob, zgoraj desno. Ni bolelo, zdaj je tista luknja v dlesni že skoraj ok.

zobati-kos.jpg

Nekaj katarzičnega je v spletu te dni. Ostanite z nami.

(Še vedno z največjim veseljem in zanosom za www.vest.si)

  • Share/Bookmark


Ob (včerajšnjem) svetovnem dnevu svobode tiska
4.05.2007, 00:20
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

In ko je že ravno svetovni dan svobode tiska, bi kanilo kakšno reči še o tisku.

Seveda sem zaplavala tudi te vode. Ah že precej zgodaj. Tam nekje v osnovni šoli, ko sem prispevala svoje genialne poetične besede (ah, jaz!) v šolski časopis Jenina (jasno, skozi Podgorje pri Slovenj Gradcu teče rečica Jenina). Se tudi spomnim svoje prve konstruktivistične pesmi z naslovom “Slovenska vlada” (ki je šla nekako v stilu: “Slovenska vlada je kot kokošnjak brez petelina…”). Z mojo mamo to pesem iščeva že nekaj let, pa je izginila kot hudič. Ma, zagotovo jo hranijo v kakšnem šolskem arhivu, a tja moja lenoba pač ne seže.

No, potem smo pisali še za Ibržnik (časopisek Koroških študentov) o tem, kam koroškega študenta zanese pot v Ljubljani (tam ene 4-5 let nazaj). Tudi tega izvoda ne hranim v svojem bogatem arhivu.

Pa Deloskop. Kako je že bilo ime urednici (s katero sva se kmalu razšli, ker je priloga Dela ugasnila, ali kakoježebilo….). Maja nekaj. Se ne spomnim priimka. Med drugim sem pisala o francoskem parku Asterix. Fascinantno. Takrat sem delala na Dobro jutro in se spomnim, kako sem v tretjem štuku v redakciji na TVSLO brskala po internetu (v študentu na Kardeljevi ploščadi tega luksuza takrat pač še ni bilo). Nekaj ur na dan, nekaj zaporednih dni. Ampak, končni izdelek je bil super, plačana sem bila pa tudi zelo dobro. Mislim, da je bil tisti članek (na dveh straneh) plačan 30 jurjev, kar je bilo takrat veliko, verjemite mi.

In da ne pozabim na časopisek na Rock Otočcu. Tri leta sem delala (prostovoljno) na tem festivalu, čisto hudo (makro!) je bilo. Podnevi smo skakali naokoli, jaz sem imela čez še delavnice z nakitom (smo delali ogrlice iz makaronov, plastike, fižola, kdobivedel…). In ko je bilo delavnic konec, smo šli v akcijo. Treba je bilo na koncerte, pa potem ponoči ali zjutraj napisat recenzijo koncertov….Asian Dub Fundation so mi ostali najbolj v spominu, ker sem s kitaristom tik pred koncertom pila whiskey, tako po domače. In si priborila poseben avtogram za Nino. S posebnim A4 sporočilom. Še danes ga hrani. Potem smo prebedeli celo noč, ob ogenjčku v backstageu. Majkemi. To so bili časi. Skratka, ponavadi nismo nič spali. Zjutraj pa v Novo mesto, v prostore novomeških študentov. Sonce, vročina, mi pa neprespani pisat recenzijo. A tako nastajajo najboljši teksti. Vsaj pri meni.

Rock Otroček se je reklo časopisu in vsak dan smo ga svežega iz tiskarne na brzaka prepogibali, da bi ga lahko čimprej razdelili mulariji. In kako so se jim zasvetile očke, ko smo jim ga raznosili pred šotore, svežega, s frišnimi fotkami od včeraj. Tisto je bila res huda izkušnja. Kot vojno novinarstvo, brez vojne.

In Franci kek, ata Kek. Ko je šlo kaj narobe, smo Mojci težili: “Kliči Keka…” In potem je prišel, še bolje, pripeljal se je na svojem motočku, ves flegma. Iz žepa je potegnil desetake (tolarje), vprašal, koliko rabimo, potem pa z tistim prifrknjenim nasmeškom in resnim glasom pritegnil: “A bo dost?”. Pa smo se spogledali…Ja, za barve, makarone, vrvi in še kaj bo že. Nismo se sekirali. Laptopa je pa njegova Mateja posodila. Da smo potem izmenjaje pisali vsak svoj članek za naslednji dan. To so bili časi, da o ostalem dogajanju na Rock Otočcu tista leta sploh ne govorim.

Časopis, tisk. Nikoli me ni zares posrkalo. Me pa zadnja leta to prav pošteno mika. A mika me marsikaj, potegne bolj redko kaj.

In ne bi bila v koži novinarjev Dela, Dnevnika. Nekako se mi zdi, da to ne bi šlo. O Lady, Direktu, itd…raje ne bi. Spoštujem vsako delo, če je to res delo. Če nekaj NAREDIŠ. Novinar bi to že po Defaultu moral. Delati, raziskovati, vohljati, iskati odgovore.

Dragi novinarji.

Zakaj toliko stokanja, zakaj toliko negodovanja. Nezadovoljstvo. Na vsakem koraku poslušam. Oni na RTV-ju jamrajo, kako da je to njihovo delo stresno. Kako bi šli drugam. Že leta in leta mi stokate. Nihče pa dejansko ne gre. In kako je lahko to tako težko? Vstaneš, poveš svoje in odkorakaš. Ne razumem. Jaz tudi nisem imela neke rezerve, a ko je bilo preveč, sem vstala, se zahvalila in šla. Brez zamere. Jaz sem razčistila. In potrkala sem na druga vrata. Brez vez in poznanstev. Samo če veš, kdo si in kaj hočeš. Če pa tega ni, najbrž ni lahko.

Tisk. Svoboda. Novinarstvo.

Ko bi bilo v tem poklicu vse jasno in lahko, bi po svetu hodilo še več takih puhloglavih kvazinovinarjev (o tem nekaj več v zaključni misli mladenke v anketi na dan svobode tiska). Pač ni lahko to delo. Čeprav ga mnogi podcenjujejo.

Ljubi novinarji. Vaše/naše delo je odgovorno. Ljudje nas berejo, gledajo, poslušajo. Mi smo odgovorni. Od nas pričakujejo resnico. Oni verjamo našim besedam, sliki, zvoku. Se zavedate tega?

Kako jim lahko smradite možgane s kvazizvezdami, z masažo prsi in navideznimi umetnimi joški, s PR teksti pod PR fotko turbofolkašev? Je to naša Resnica?

Zamislimo se torej Vsi. O tem, kako daleč sega manipulacija medijev. Kako daleč bomo za nos vlekli javnost. Ljudi, ki niso nič krivi, če pa jih poneumljamo. Mediji. Vsi v istem kotlu. Vsi v isti medijski čorbi. V kateri pač moramo plavati.

Ah, kako svobodni smo, mar ne. Mi, novinarji. Sedma sila. Ah, mi, mi.

Razmislite.

(Z največjim zanosom, še vedno in naprej, za www.vest.si)

  • Share/Bookmark