NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Vesoljci smo
3.04.2007, 21:14
Zapisano pod: miks, personalno in avtorsko

Takole bom rekla: čudno bi bilo, ako bi naša prihodnost bila popolnoma jasna. Verjetno zavoljo polne lune in sorodnih psihofizičnih dejavnikov, se te dni počutim rahlo omotično. Kot da sem zaprla pandorino skrinjico, se usedla nanjo in si zapela I’ve seen that face before (že dolgo je nisem, prmejduš).

Alica v čudežni deželi bi bila odlična sogovornica. Skupaj bi lahko naoljili robotka, na novo zvili strašilo in poiskali medveda, ki izgubljeno tava po okolici Ljubljane.

Srečala sem zanimivega slikarja. Živi v hribih (medveda bojda danes ni srečal) in veliko mi je povedal o Slovencih. Ravno se je vračal s sodišča, ker ga bivša žena skuša opraskati za 15 milijonov. Ker je sin znanega slovenskega profesorja in človek, ki ga je država nagradila z nacionalno nagrado, potem pa mu je kot perspektivnemu slikarju obrnila hrbet. In on ga je pravzaprav njej. Ker kulturna politika v Sloveniji sploh nima veze s kulturo. Ker je povsod vse nastavljeno, ker pri nas sploh ni kulture. Tudi tiste osnovne ne.

Njegovo zgodbo bom v kratkem obiskala za ves dan.

Še vedno me vsak dan pridno grize medijska čorba. Danes je, zanimivo, za kakšno uro, dve, malce zadišala po medenjakih. V stisnjeni sobi na Adamič-Lundrovem nabrežju, sem popoldne ugotovila, da so tam prisotni mediji prav simpatični. Prvič smo se vsi povpreko začudeno hahljali nebulozam iz ust “uglednega” gospoda. Kako slabi retoriki so pravzaprav lahko ti naši velepomembneži. Ah.

In smo se hahljali, takole čez sobo, češ, pa kaj ta človek sploh hoče povedati. Bolj ko smo ga spraševali, bolj je bilo smešno. Res, prav smešno je bilo. In ko smo odhajali je znan novinar izrekel: “Temu se je pa res čisto odpeljalo!” Se vprašam, samo temu?

Potem sem se z nasmeškom na licu (povedala sem vam že, da počutim malce vesoljsko) odlebdela čez tromostovje in tam srečala Tommy Leeja (ali nekaj takšnega). Pel in igral je blues. Slišala sem ga že nekajkrat, tudi videla. Tokrat sem obstala in se mu nasmehnila. Pel in igral in vedno bližje sem bila. Potem sem parkirala kolesce ob most in vzela kamero. Mislim, da me je bil prav vesel, ker se je kot kakšna zvezda pozersko obrnil proti meni in zaflirtal s kamero.

Nekaj o ljubezni je pel, se mi zdi. Prav pasalo je.

Ko je končal s komadom, se mi je približal.

“E, pa možeš da mi da staviš ovo negdje na Youtube ili nešto tako…?”

“Pa , naravno, stavit ču ja to na internet, nema problema”, mu kažem rečem. “Nema problema uopšte”.

In sva se zapogovorila. Sem na brzinco naredila kratek intervju in mislim, da je samo zame zapel en blues. Tak pravi. Res je bilo lepo.

Je pa res, da sem bila malce vesoljska danes, sem že omenila?

www.vest.si 

  • Share/Bookmark



5 komentarjev
Komentiraj

Oj. Samo neki me zanima. A je tistemu slikarju ime na M.? Ker če je, morda lahko povem še drugi del zgodbe.
Če pa ne, mu želim vso srečo, kdorkoli je. In da bi mu uspelo povedati svojo zgodbo še komu, ki je pripravljen poslušati, mogoče celo kaj pomagati, če se da.

avtor: filozof 4.04.2007 @ 00:23

katja

pa je res na M.

avtor: katja 4.04.2007 @ 01:05

Hm, hm… no pa da ne bom komu krivice delal – ma sina nekje v puberteti, mogoče malce čez…

avtor: filozof 4.04.2007 @ 01:10

katja

Ups, tega pa ne vem. Možno. On je tam ene dobrih 30 let .

avtor: katja 4.04.2007 @ 01:18

slikarjem ni za verjet!

avtor: pameten 4.04.2007 @ 08:14



Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

(obvezno)

(obvezno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !