NIKOLI ME NE VIDIŠ TAM, KJER TE VIDIM JAZ…


Medijska čorba: Prvo spoznanje
2.04.2007, 01:24
Zapisano pod: MEDIJSKA ČORBA

Takoj na začetku naj vas opozorim, da so stvari, ki se jih tudi jaz ne spomnim v detajle. Imam eksplicitno vizualni spomin in to bi znala biti težava. A morda ne bo.

In morda vam moja prva medijska izkušnja ne bo toliko zanimiva, ker tega medija ne poznate tako dobro, kot boste poznali katerega od kasneje omenjenih. Jebiga, to je moja kronologija.

Mislim, da je bilo v tretjem letniku srednje šole. Proti koncu nekje. In tam sredi Slovenj Gradca stoji velika, siva stavba, v kateri je bila Nama (pred časom se je Nama, kolikor je meni znano, izselila). V čisto spodnjem nastropju je bila samopostrežna trgovina, nadstropje više športni oddelek in neka hecna bižuterija, više sem pa tudi bolj poredko zašla (zgoraj so bili oddelki s perilom, pa čevlji in še kaj se je našlo). In v prvem nadstropju, na nekaj kvadratnih metrih tik ob stopnišču, ki je vodilo gor (v restavracijo in wc-je), je bila prva postojanka Radia Laser. In tam sem zaplavala v medijske vode.

Na Koroškem imamo zdaj vsaj tri radijske postaje. Ena je Koroški radio (nekako mu mnogi rečejo osrednji radio na Koroškem, najbrž tudi zato ker je nastal že leta 1962), ki se ga jaz spomnim še iz otroštva. Ta radio je imel v moji glavi vedno pomen, kakršnega je imel kasneje Val 202. Poslušali smo ga doma, v trgovinah, povsod. Poznali smo vse napovedovalce, vse tiste lokalne zvezde. In jaz sem si jih vedno želela pobliže videti in spoznati. Radio pač, nimaš slike in lahko fantaziraš. Mimogrede, tam trenutno delam enkrat na mesec, en cel vikend (vse, kar lahko v dveh dneh pač delam… dežurna urednica informativne redakcije, pa zraven še dopoldanski ali popoldanski špiker…).

Potem je tu Radio Laser, upam si trditi, prva uspešna komercialna radijska postaja na Koroškem, ter še en radio, malo manj odmeven (nič osebnega, a tako pač je), Radio Alfa.

Radio Laser je nastal v hipu, spomnim se, da je kar naenkrat na našem stari radijski škatli zavel nov veter. Neki ljudje so se oglasili in govorili o novem radiu na Koroškem. Da bomo lahko izbirali glasbene želje, kadarkoli in karkoli. Zametki komercialnega radia. Kako prekleto dobro se tega spomnim.

Potem so kar naenkrat začeli vabiti na avdicijo za špikerje. Brez omejitev. In sem šla. Veste kakšen dogodek je to bil! Neverjetno, bilo nas je mala množica. In klasika – “Tale list izpolni, pa tole boš prebrala pred mikrofonom.” Okej, ni problema.

Potem smo kukali tja v tisti majčken studio, to mlado in staro, ki je premagovalo tremo in zardevalo. Da še malo orišem, z zunanje strani Name se nas je videlo direktno v studio (s tem smo imeli kasneje tudi težave, ko so se mi ljudje nalepili na šipo in mi buljili pod prste, ko sem sama delala nočni program).

Avdicija? Moja prva sploh. Pri šetnajstih. Kaj naj jim povem? In kako naj berem?

Priznam, zaradi neverjetne želje po radijskemu delu sem včasih doma potiho in na glas brala članek iz časopisa, poslušala Stojanoviča (lokalno zvezdo) in Polutnika in se učila. Ne vem, če mi je to kaj pomagalo, se pa spomnim Sama Horvata, direktorja, ki je pokazal name in rekel: “Iz tebe še nekaj bo”. To je bilo dovolj.

Spomnim se dni, ko sem čakala na odgovor. Ah, itak ne bo nič, sem si mislila. Pa dobro, sem pa vsaj probala. In potem so me poklicali (ali pa so mi poslali tako uradno pisemce, se ne spomnim več). Da naj pridem na pogovor. Kjer sem ugotovila, da mislijo resno z menoj.

Samo je rekel, da imam zanimiv in radiofoničen glas. Ma, kje sem pa jaz smrklja takrat vedela, kako on to kar ve. Danes tudi jaz prepoznam tovrsten glas.

Moja uvajalka je bila J.K. O njej bi lahko napisala knjigo, pa še film bi bil zanimiv (sploh če bi šlo za rekonstrukcijo dogodkov). Na kratko – zanjo se je kasneje izkazalo, da je patološka lažnivka (prvi primerek, s katerim se se srečala v medijih, kasneje je bilo takih vedno več). Ampak, med nami, ženska je bila carica. Ker me je upeljala v radijski medij, me učila branja (na čisto napačen način, a je imela vsaj dober namen), mi sestavljala urnik in bila moja šefica. In neke noči mi je rešila maturitetno nalogo iz filozofije, ko se mi je sesul računalnik (celo noč je prebedela ob računalniku in tipkala, medtem, ko sem jaz narekovala). Za to ji bom večno hvaležna.

Skratka. Radio Laser je takoj prodrl na površje, število poslušalcev je rapidno naraščalo. Tam sem delala v njegovih najboljših in najuspešnejših letih delovanja. Denarja je bilo dovolj (na mesec sem pri svojih 16-tih, 17-ih zaslužila več kot kateri od mojih staršev, pa sem delala VELIKO manj), tudi moje družabno življenje se je izboljšalo (pač, kakor se vzame – mi smo se veliko družili, igrali pikado v gostilnicah, v katere smo zahajali s Samotom, velikim fotrom). In velikokrat je vse skupaj pogosto častil kar Radio. Super.

Po letu, dveh sem pristala na mestu najbolje plačanih na tem radiu. Imeli smo rang, še zdaj se dobro spomnim, začetnikov (so imeli honorar okoli 500 tolarjev/na uro), tistih malo bolje plačanih (okoli 600-700) in nas, ki smo imeli precej visok honorar (tudi 1000 ali več na uro). Pa še reklame sem snemala.

Vmes sem ugotovila, da ima vse svojo ceno. Da bi morda rada kaj več. Da mi napovedovanje glasbenih želja v eter ni več v zabavo in da je krog poslušalcev, ki so “moji”(so bili tudi ektremni “oboževalci”, ki so me znali prestrašiti) vedno bolj specifičen. In da se je izoblikovala nova Katja. Radijska Katja.

Pa tudi selili smo se, zašli v finančne težave (vsega lepega je enkrat konec, če samo jemlješ in nič ne daješ). Razkrili J.K. Imeli težave na sodišču. In se potem ponovno sestavili. A ni bilo več tako, kot nekoč. Zamenjala se je ekipa, ljudje so (smo) odhajali.

Ekipa tam in takrat je bila ena najboljših ekip, kar sem jih kdaj imela. Tudi zato, ker sem z njimi odrasla. Veliko so mi dali, tako prekleto veliko. Od službene renaultove gajbice, s katero sem se vozila domov v našo vas in je imela na sebi prepoznaven radijski logotip, na katerega sem bila izjemno ponosna (še posebej, ko je službeni avto ponoči ostal parkiran na domačem dvorišču in mi je bilo prijetno pri srcu, češ, glej ko se pri devetnajstih domov vozim s službenim avtom!). Ah, to so bili časi.

Potem pa sem prišla v Ljubljano in se je vse spremenilo. Dekle iz vasi Podgorje v velikem mestu. Izgubljena, a korajžna. Željna novih ljudi, novih dogajanj. Kar sledi, je nadaljevanje.

Prvo spoznanje o medijski čorbi: treba je iti dalje. Treba je raziskovati in pridno delati. Treba je nadaljevati.

In radijski eter je moja prva medijska ljubezen.

Naslednjič: Radio Študent.

  • Share/Bookmark



3 komentarjev
Komentiraj

Pi.Roman

Jaz tudi poznam enega radijca, ki je začel na Laserju, pa se vozil s službenim avtomobilom itd. Če se prav spomnim, je bil včasih Razglašeni Andraž, zdaj pa je bolj znan kot Arty.

avtor: Pi.Roman 4.04.2007 @ 08:09

OOOOOOOO, valda, Andraž! Itak da ga poznam. Sva svoj čas veliko skupaj harala…:)

avtor: katja 4.04.2007 @ 10:49

ja, na tvojem blogu se pojavi moje ime. lepo si napisala kronologijo stara. itak se mormo pa videt, če ne bo cela štala!

razglašeni aRTy :)

avtor: aRTy 24.06.2008 @ 10:04



Komentiraj
Prelomi vrstic in odstavkov so samodejni, e-poštni naslov ni nikoli prikazan, dovoljen je HTML: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

(obvezno)

(obvezno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !